Mesto žensk

GLEDALIŠČE

Za crknt!

13. mednarodni festival sodobnih umetnosti Mesto žensk, 3.-13. oktober 2007.

Zloglasno število trinajst je nedvomno na ženski strani, kajti festival Mesta žensk pod to zaporedno številko, tematsko poimenovan Smej se glasno!, je res zažgal. Dobesedno in večkrat. Začelo se je z otvoritvenim performansom Gwendoline Robin, ki si je razstrelila glavo (no, v zaščitni obleki in s čelado) na balkonu Cankarjevega doma na Trgu Republike. Za njenim pokanjem je bil na vrsti kabaret Ura burleske avstralskih umetnic Moire Finucane in Jackie Smith. V glavnih vlogah so šokirale Maude Davey, Yumi Umiumare, Azaria Universe in gostja večera Ursula Martinez, performerke iz različnih držav, ki so prikazale veličastno, zabavno, drzno in seksi predstavo, kakršne pri nas še nismo videli. Sloves slačipunc, ki so pogosto nastopale v burleski kot »najnižji« obliki varieteja, so dvignile na raven inteligentne, noro zabavne in politično brezkompromisne predstave. Po čem se pravzaprav njihovo delo loči od mnogih drugih politično obarvanih performansov? To je nedvomno profesionalna izvedba nastopajočih, ki so suvereno pele, plesale ali izvajale akrobatske točke – ne zgodi se pogosto, da bi se forma nastopa tako zelo ujemala z vsebino oziroma s sporočilnostjo nekje v ozadju. Čeprav v ozadju Ure burleske ni ničesar: vse vam vržejo v obraz, tako stereotipe kot njihovo sprevračanje, poigravanje s spolom, duhovite aluzije na striptizete, seksualno drzne čarovniške točke, parodijo na prazne pop lutkice … Kabaretne predstave so na zahodnem delu poloble že nekaj časa privilegirano mesto, na katerem feminizem, lezbičnost in queer senzibilnost govorijo skozi smeh, ki je za telebane apolitično in gledalcu prijaznejše izrazno sredstvo, za sladokusce pa tako analitično ostro, da se je treba krohotati resnici v obraz. Iz Ure burleske je težko izluščiti vrhunce, ker so vse točke dovršene in premišljeno nanizane do konca. Če pa že govorimo o zažiganju, omenimo točko, ko ena od nastopajočih pride na oder kot huda žurerka, ki svoje hot razpoloženje ponazori z zažiganjem modrca in spodnjic iz gorečega materiala – na lastnem telesu. Burleska je nedvomno strateško mesto ponovnega prisvajanja ženske seksualnosti.

Žal tudi tokrat dvorana Cankarjevega doma ni bila nabito polna. Vsem, ki se zmrdujejo nad bojda ločevanjem umetnosti po spolu in zato iz principa ne gledajo getoiziranih prireditev, močno privoščim, da Ure burleske niso videli.

Da je s humorjem mogoče še drugače, a toliko globlje spregovoriti o perečih družbenih vprašanjih, so ponazorili tudi drugi festivalski dogodki. Seveda ni šlo brez samosvoje stand-up komičarke Martine Ipše, ki jo poznamo tudi z odrov na LGBT sceni. Grenko zabaven je bil aktivistični performans Ti si tu …, toda kje sem jaz? avtorice Stacy Makishi, kjer obiskovalke in obiskovalci sodelujejo v resničnostnem šovu prestopanja državnih mej. Ko jim namišljeni carinski organi sistematično sesuvajo integriteto, je še kako jasno, da so državne meje v končni fazi meje med ljudmi.

Humor se je zavlekel tudi v glasbeni nastop odlične ameriške glasbenice Kevin Blechdom in v repanje Bosank z nazivom Starke, ki sekajo z drznimi verzi: »U-eS-Be, hajde uđi u mene!« ali pa: »Super cunts need no lubricants!«

Seveda na tem mestu ni mogoče podrobno omeniti vseh gledaliških in plesnih predstav, glasbenih nastopov, porno in drugih delavnic, filmskih projekcij in diskusij 13. festivala Mesta žensk. Vseskozi pa je bilo za crknt smešno, osvežujoče ter – queer in feministično.

Foto: Nada Žgank/Memento 

Ocena: ♦♦♦♦♦

Tags from the story
Written By
More from Suzana Tratnik

Najprej je bil kokošnjak …

KOLUMNA Pred kratkim sem v nekem dnevnem časopisu prebrala novičko, da so...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja