PRAVLJICA
Pravljice so bile nekoč namenjene odraslim poslušalcem in bralcem. A ker ti niso vedeli, kaj početi z njimi, so jih začeli prebirati otrokom. Tako so pravljice postale prezrta literarna zvrst, čeprav dodobra zaznamujejo življenje slehernega bralca in bralke ali poslušalca in poslušalke. Sanjarjenja o princih in princesah, o dobrem in zlu, o vilah in škratih … vse to je dediščina pravljic. Še vedno je v vsakem izmed nas otrok, ki je včasih prestrašen, včasih zadovoljen. Psihoanalitik Carl Jung je trdil, da so pravljice predvsem psihične manifestacije, ki izražajo bistvo duše.
Ker delam z odraslimi na psihiatrični kliniki, vem, da pravljice prispevajo tudi k zdravilnemu procesu. A pripovedovalčeva vloga ni vloga zdravilca, šamana ali vsemogočnega guruja. Pripovedovalec na psihiatrični kliniki – ali pa kje drugje – je zgolj otrok iz Andersonovih Cesarjevih novih oblačil. Šele ta namreč pogumno stopi k cesarju in mu pove resnico. Pravljice so torej pradavne zgodbe o nas samih, o našem čustvovanju, o simboliki sveta, so arhetipi, ki so nam vsem blizu. Vse, kar je v pravljici, je del nas samih.
Tule je nekaj drugačnih pravljic, ki se bodo dotaknile vaše duše – tako kot so se moje. In mi pomagale odrasti in rasti naprej.
Max Velthuijs: Žabec in tujec (Mladinska knjiga, 2005)
Na robu gozda se naseli tujec. Ko živali, ki so tam živele, ugotovijo, da je prišlek Podganek, med njimi zavlada panika. Trdile so, da je Podganek slab, umazan, smrdljiv in nevaren. In da krade! Pujsek je menil, da Podganek v gozdu nima kaj iskati. Žabec pa ni verjel svojim prijateljem. Prepričal se je na lastne oči in pogledal, kaj počne Podganek. Ko se je vrnil, jim je povedal, da je Podganek zelo prijazen in da tudi veliko ve, saj je videl veliko sveta. A živali mu niso verjele. Vedno, kadar je s Podgankom posedal na klopci, so mu druge živali govorile: »Ne smeš se družiti s tistim umazancem!« »Zakaj ne,« jih je vprašal Žabec. »Drugačen je,« mu je odgovorila Račka. »Pa saj smo vsi drugačni,« je trdil Žabec, živali pa: »Ne, nismo. Mi smo tukaj doma, on pa ni!«
Nekega dne je Pujsek kuhal kosilo. Ker je bil nepazljiv, se je jed v ponvi vnela in ogenj je v hipu zajel celotno hiško. Podganek, ki je to videl, je prihitel na pomoč in Pujsku pomagal pogasiti ogenj. Od takrat naprej so se vse živali strinjale, da Podganek sme ostati. A podganek je vseeno odšel naprej, živali pa so zavzdihnile: »Pogrešali ga bomo.«
Linda de Haan in Stern Nijland: King & King (Tricycle press, 2002)
Na pobočju nizkih gora sta živela kraljica in mladi princ. Ker je kraljica vladala že dolgo časa, je postala utrujena in želela si je, da se princ končno poroči. »Vsega imam dovolj! Poročil se boš in pika,« mu je zabrusila neko jutro. »Vsak princ tvojih let je že poročen.« Princ ji je nato rekel: »Dobro, mama. Poročil se bom. Toda povedati ti moram, da se nikoli nisem zanimal za princeske.« Kraljica je potem poiskala seznam princesk in jih poklicala od blizu in daleč. Naslednje jutro je bila pred vrati nepopisna gneča princesk. A nobena ni bila prava in kraljica je skorajda obupala. Potem pa je stražar pripeljal še princesko Madelaine. Ta je s seboj pripeljala brata, princa Leeja. Mlademu princu je zaigralo v srcu. Bila je ljubezen na prvi pogled. Poročila sta se, kraljica je končno imela več časa zase, princa pa sta živela srečno do konca svojih dni.
Pravljica je prejela literarno nagrado Lambda in je bila v ameriški reviji Publishers Weekly proglašena za najbolj nenavadno knjigo leta.
Piotr Wilkon: Muca Rozalinda (Epta, 2000)
Nekoč je živela mačja družina in cel njen rod je bil poznan po čudoviti črni dlaki. Muc Kazimir in muca Karolina sta se odločila za potomstvo in nestrpno pričakovala muce s črno dlako. Na svet je primjavkalo pet muc: štiri so bile črne kot oglje, peta pa je bila rdeča. »Kakšna sramota, le kaj bodo rekli ljudje?!« je tožil muc Kazimir.
Rdeča muca Rozalinda je počela vse ravno nasprotno kot njeni bratci in sestrice. Raje je pila čaj kot mleko, spoprijateljila se je s psom in se igrala z mišmi. To je doma povzročalo kup težav, zato se je odločila, da odide od doma. Po njenem odhodu je v hiši ponovno zavladal mir.
Nekega dne je mačja družina gledala televizijo in kar naenkrat so na televiziji zagledali muco Rozalindo. Nastopila je kot zvezda znane glasbene skupine. Kmalu potem se je vrnila domov in s seboj pripeljala svojo mačjo družino – štiri rdeče muce in kot oglje črnega mačka. Ta je bil podoben gospodu Kazimiru, ki je bila zelo ponosen na svoje vnuke, še posebej na črnega mačka. V hiši sta zopet zavladala mir in sreča.
Kathryn Cave: Drugačen (Educy, 2001)
Na griču je čisto sam, brez prijateljev živel Drugačen. Vedel je, da je drugačen, ker so ga vsi tako klicali. Če se je hotel igrati z njimi, so vedno rekli: »Veš kaj, nisi tak kot mi. Drugačen si. Ne spadaš med nas!« Čeprav se je Drugačen zelo trudil, da bi bil podoben ostalim, ni nič pomagalo. Stvari je preprosto videl drugače kot jih je videla večina.
Nekega dne pa je nekdo potrkal na njegova vrata. »Ali te poznam?« je vprašal Drugačen. »Poznaš?« se je nasmehnil čudni gost. »Seveda. Dobro si me oglej. Kaj ne vidiš? Prav tak sem kot ti. Ti si drugačen in tudi jaz sem drugačen.« Drugačen mu je odgovoril: »Žal mi je, ampak ti prav gotovo nisi drugačen na moj način.« Čudni gost je žalosten odšel. A Drugačen je stekel za njim in mu rekel: »Nisi tak kot jaz, ampak me to ne moti. Lahko ostaneš z mano, če hočeš.«
Od takrat naprej je imel Drugačen prijatelja – Čudnega. In nekega dne se je na vratih pojavil nekdo še bolj čuden in nenavaden. Nista mu rekla, da jima ni všeč in da ne sodi k njima. Malo sta se stisnila in naredila prostor še zanj.
Sabina Hribar 
Britanski tabloid Daily Mail je leta 1983 objavil notico, da si je v neki šolski knjižnici v Londonu moč izposoditi otroško slikanico »Jenny živi skupaj z Erikom in Martinom«. Črno-bela slikanica Mette bor hos Morten og Erik, ki jo je leta 1981 napisala Danka Sussane Bösche, je bila ena od prvih, če ne prva otroška knjiga, ki je govorila o homoseksualnosti. Novica o tej knjigi je sprožila vrsto razprav o homoseksualnosti in predvsem o promociji homoseksualnosti v šolah. Kajti homoseksualnost v šolah je lahko le promocija, nič drugega. Torijci so tako zgrabili priložnost in leta 1986 najprej predlagali, dve leti pozneje pa tudi sprejeli znameniti »Člen 28«. Ta je lokalnim oblastem in šolam prepovedoval kakršnokoli promocijo homoseksualnosti in prikazovanje homoseksualnosti kot nekaj sprejemljivega. Margaret Thatcher je ob tem rohnela, da otrokom v šolah razlagajo, da imajo neodtujljivo pravico biti homoseksualci, namesto da bi jih učili žlahtnih tradicionalnih vrednot …
V zadnjih letih vse pogosteje izhajajo pravljice in knjige za otroke, ki govorijo o različnosti in istospolnih družinah. Te, ki vam jih predstavljamo, je možno naročiti prek znanih svetovnih spletnih knjigarn, zadnjo (Sosedje in prijatelji) pa dobite v domačih knjigarnah.
Leslea Newman: Heather Has Two Mommies (1989)
To je zgodba o Heather, ki ima dve mami in ki ugotovi, da vsi otroci nimajo dveh mam. Avtorica je zgodbo napisala zato, ker je sama odraščala v judovski družini, o kateri ni bilo govora v nobeni od šolskih knjig. Ker doma niso praznovali božiča, je svojo družino razumela za »čudno« in »napačno«.
King & King & Family (2004)
Nadaljevanje pravljice »King & King« predstavlja dva pravkar poročena princa, ki se odpravita na poročno potovanje. Šele pozneje ugotovita, da se je v kovček skrila tudi njuna muca, ki potem potuje z njima. Ko se vrneta domov, pa vidita, da se je v kovček skrila še deklica, ki sta jo srečala na potovanju. Posvojita jo in tako postanejo družina.
Harvey Fierstein: The Sissy Duckling (2005)
Osnova zgodbe je Andersenova pravljica o grdem račku. Tetkast raček Elmer rad peče piškote in uprizarja lutkovne igriče. Oče ga prisili, da se poskusi v bejzbolu, a šport mu ne gre od rok. Za povrh ga v šoli pretepe še nabildana raca. Elmer se odloči, da bo odšel stran. Domovanje si uredi v votlem drevesu, a se vrne nazaj, da bi pomagal očetu, ko mu lovci po nesreči obstrelijo peruti in zato brez pomoči ne more odleteti na jug pred zimo.
Justin Richardson in Peter Parnell: And Tango makes Three (2005)
Zgodba prikazuje Roya in Sila, dva pingvina iz njujorškega živalskega vrta, ki se rada objemata in stiskata. Ko drugi pingvini nosijo jajca, tudi sama želita postati starša. V svoje gnezdo prineseta kamen v obliki jajca. Grejeta ga in skrbita zanj. Ko to opazi skrbnik v živalskem vrtu, se odloči, da jima v skrb da pravo jajce, za katerega ni nihče skrbel. Iz jajca se izleže mala pingvinka, ki jo je še danes možno videti v živalskem vrtu v New Yorku, saj je zgodba zasnovana po resničnih dogodkih. Slikanica je že dve leti zapored najbolj sporna knjiga v ameriških javnih in šolskih knjižnicah.
Jennifer Bryan: The Different Dragon (2006)
To je pravljica o pravljicah. Noah živi z dvema mamama, ki mu za lahko noč bereta pravljico o drugačnem zmaju. Zastavlja radovedna vprašanja o zmaju in prek odgovorov mami govorita o drugačnih zmajih – recimo o takem, ki nič več ni želel biti nasilen – in nenazadnje tudi o svoji drugačni družini.
Jennifer Gregg: Flying Free (2004)
Petletna Viola, ki živi z dvema mamama, je ujela kresničko in jo zaprla v steklenico. Namerava jo uporabiti za luč na nočni omarici. A kresnička ne želi biti zaprta v steklenici. Zato skuje predrzni plan.
Na trgu je tudi vse več didaktičnih otroških knjig, ki govorijo o različnosti in predvsem o istospolnih družinah. Mednje spadata knjig Todda Parra The Family Book (2003) in It’s okay to be different (2004) in knjiga Roberta Skutcha Who’s in a Family (1997). Med otroškimi zgodbami, ki prikazujejo življenje otrok v istospolnih družinah, je moč dobiti knjigo Nancy Garden Molly’s Family (2004), Kaitlyn Taylor Considine je napisala zgodbo Emma and Meesha My Boy: A Two Mom Story (2005), Leslea Newman pa Felicia’s Favorite Story (2002). Ena redkih otroških knjig, ki govori o gejevski ljubezni in partnerstvu, je knjiga Michaela Willhoitea Daddy’s Roomate (1991). Ne spreglejte pa tudi prve televizijske risanke o Buddyju, ki odrašča z dvema mamama (Buddy: My two moms and me). Njihovo virtualno domovanje je na naslovu www.buddyg.tv in seveda na youtube.
Ati in oči
Lawrence Schimel & Sara Rojo Pérez, Sosedje in prijatelji, Škuc-Lambda, 2008.
Končno smo dobili še otroško slikanico z gejevsko tematiko. Edu je posvojenec ter živi z atijem Luisom in očijem Davidom, ki sta partnerja že več kot dvanajst let. Ne le, da sta fanta, ko mu je bilo dve leti, posvojila dva moška, celo od nekod zelo daleč sta ga pripeljala (nemara iz nekje v Aziji). Edu ima dve leti starejšega prijatelja Paca, čigar mama precej pogosto menjuje svoje partnerje. Njen zadnji je Alfonso, ki je poln vsakovrstnih predsodkov in nazadnje vendarle ugotovi tudi, kako je z Edujevo družino ter – kar se tako rado zgodi – v ključnem momentu za Luisa in Davida izdavi: »Se pravi, da sta pedra?« Nekako potem sicer pridemo do opravičila, poanta o raznolikosti družin in lažni apriorni večvrednosti strejtovskih zvez pa je več kot jasna. Zanimivi so tudi subtilni namigi iz gejevske kulture, ki so v knjigi najbrž bolj ali manj dostopni samo posvečenim (npr. dogajalni prostor je gejevska četrt v Madridu, Edujeva starša imata doma plišaste medvedke v rahlo S/M opravi).
Knjiga je v svoji sporočilnosti izjemno nazorna, morda celo kanček prozorna, in pedagoška. Na koncu ima tudi nekaj dejstev o položaju istospolno usmerjenih ljudi po svetu in v Sloveniji ter razlago nekaterih pojmov, ki se tičejo diskriminacije in predsodkov. Čeprav se ji misel, da gre za knjigo, »ki bi jo moral dobiti v roke vsak otrok«, zelo dobro poda, je vprašanje, koliko bo vseprisotna skrb za duše otrok to lahko upoštevala. Bojim se, da knjige prav veliko otrok ne bo videlo.
Ocena: ♦♦♦♦♦
