INTERVJU
Intervju s Suzano Tratnik
Suzana Tratnik je pisateljica, prevajalka, aktivistka, soorganizatorka Festivala gejevskega in lezbičnega filma, magistrica znanosti in publicistka. Je avtorica dveh romanov (Ime mi je Damjan in Tretji svet, ki je bil med finalisti natečaja CZ za roman iz sodobnega življenja) ter treh zbirk kratkih zgodb (Pod ničlo, Na svojem dvorišču in Vzporednice, ki je bila med finalisti Dnevnikove Fabule in za katero je dobila nagrado Prešernovega sklada). Navkljub splošni slavi Suzana ostaja samosvoja in odkrita. Seveda je (tudi zato) zelo zanimiva sogovornica.
Vse čestitke za nagrado Prešernovega sklada! Najbrž ti to priznanje že mora kaj pomeniti?
Hvala. Zame je bilo to veliko presenečenje, zato ker sem bila še pred petimi leti čisto nekje drugje, daleč od nagrad in priznanj, in sem se morala zelo boriti, da sem pridobila status samostojne kulturne delavke s pravico do plačila prispevkov, tako da sem šokirana in sama ne morem verjeti, da se je to tako spremenilo. Veseli me, da je moje pisanje, ki je iz t. i. margine, vseeno prodorno. Seveda je to priznanje mojemu delu in spodbuda za naprej. Po drugi strani pa je tudi veliko olajšanje v eksistenčnem smislu, sploh če živiš kot svoboden umetnik. Tako si pridobiš točke za CV in za štipendije, daje pa tudi upanje, da moja pokojnina ne bo popolnoma bedna.
Kako pa si doživljala proslavo v Cankarjevem domu, še posebej mislim na obrazložitev tvoje nagrade, kjer je bilo nekoliko čudno rečeno, da so šele Vzporednice delo zrele ustvarjalke, ker da šele zdaj pristopaš do snovi kot “avtorica”, kar daje zgodbam univerzalnost nasproti intenzivnosti (posebne) izkušnje in nuje po njeni ubeseditvi, kar naj bi bilo značilno za predhodnici?
Kar se tiče podelitve, nisi prvi, ki me sprašuje o tem. Marsikdo je dobil tak občutek. Sama sem to opazila že na generalki, a nekako nisem bila dovolj zbrana in pozorna, da bi se s tem ukvarjala. Potem ko sem slišala komentarje drugih, pa sem prepričana, da je pri tej utemeljitvi nekaj čudnega. Vendar mislim, da gre za nerodnost. Uprava PS je ta tekst naročila pri literarni kritičarki, ki najbrž ni imela dovolj v mislih, da gre za uradno podelitev nagrade, kjer ne izpade dobro, če se prejšnja avtorjeva dela daje skoraj v nič, saj nova ne morejo nastati brez prejšnjih itn. Čeprav je avtorica teksta verjetno hotela samo poudariti vrednost zadnje nagrajene zbirke. Ne vem, mogoče je to nezavedno, če se komu zdi, da je npr. Pod ničlo nestrukturirano začetniško delo, druge stvari so pa vse bolj zrele, s potujitvenim efektom itn. Jaz pa zelo dobro vem, da tudi prva zbirka ni bila napisana na vrat na nos, da ni nikakršen “dnevnik” aktivistično razpoložene lezbijke, čeprav je tematika dosledno postavljena v kaotično subkulturo.
Pred dvema letoma si rekla, da zase ne uporabljaš oznake “slovenska pisateljica”, ker je preveč ideološka, sama pa da ne prispevaš k slovenski nacionalni kulturi. Nekateri pisatelji te baje niti ne pozdravijo. Se bo to zdaj kaj spremenilo?
Kaj se že bo spremenilo, vprašanje pa je, koliko imam jaz na to vpliva. Sicer imam že kar nekaj zanimivih in naklonjenih sopotnikov in sopotnic. Doživela sem, da se kdo ni pogovarjal z mano, morda zaradi zadrege, saj morda mislijo, da sem neka feministična pošast. Dostikrat se bojijo pristopiti k ženskam, ki niso klasične, predvidljive. Jaz pa sem v resnici zelo umirjena oseba, nisem kričava, nisem klepetava. Po svoje me je težko izzvati. Če pa se to zgodi, sem ponavadi brezkompromisna.
Šlogarica Kristina (Podobe se vračajo) ti je že zdavnaj napovedala vzpon in častno življenje.
Ja, pa ne vem, če bi ji lahko čisto verjeli, ker je imela navado to napovedovati vsem, še posebej pa majhnim deklicam, ki jih čaka vse najlepše.
Kako pa gledaš na po moje rahlo privoščljivo kvazi obžalovanje, da si za Vzporednice končno dobila nagrado, ampak za nelezbično pisanje? Najprej to sploh ne drži, saj se homoerotika dovolj jasno izrisuje, nadalje pa ti komentarji morda namigujejo, da kot lezbijka ne moreš pisati drugega kot “eksplicitno lezbična besedila”?
Mislim, da so v Vzporednicah vsaj tri zgodbe, kjer je homoerotičnost prepoznavna; je pa res, da so zgodbe pisane iz otroške perspektive, kjer gre za drugačno doživljanje seksualnosti, otroci se težko izrekajo, kaj so po spolni usmerjenosti. Vse, kar pišem, je napisano iz lezbične perspektive. To se da interpretirati in najti. So pa stvari, ki jih ne moreš že na prvi pogled pisati lezbično ali gejevsko.
Kako je biti tema akademskih razprav, diplomskih nalog in podobno?
Včasih se mi zdi, da to sploh še vedno nisem jaz. Vsa ta pozornost je po svoje tudi stresna. Počasi pa se navadiš in si mislim, saj bo vse to mimo in bom spet doma sedela sama za računalnikom in pisala.
Kakšna so tvoja stališča glede razmerja med feminističnim in lezbičnim aktivizmom?
Pri meni je bilo to dvoje vedno združeno. Nikoli ni bilo vprašanje, ali eno ali drugo. Ločevanje se mi zdi umetno. Vprašanja, ki se tičejo lezbijk, se tičejo tudi žensk.
Nekatere lezbijke so se počutile izločene iz feminističnih skupin.
Ja, to je bilo še zelo na začetku feminističnega gibanja na Zahodu, ko so jih zmerjali s krdelom lezbijk. Nato je prišlo do notranjih konfliktov, zdajšnja situacija pa je po mojem zelo napredovala. Pojavlja pa se prepričanje, da če si lezbična aktivistka, ti ni treba biti feministična aktivistka, ampak jaz tega ne razumem, ker se mi zdi, da če se boriš za pravico, da je ženska lezbijka, je temu ravno tako imanentno to, da ženska lahko opravi splav, da ima enak dostop do zaposlitve ipd. Zame je vse to povezano. Biti lezbijka je vendar politično vprašanje, ne biološko.
Kaj pa veznik v zvezi gejevsko in lezbično – je tako samoumeven, kot se zdi na prvi pogled?
Ne, sploh ni. Po mojih izkušnjah so bila obdobja zelo različna. Bila so obdobja, ko smo si bili geji in lezbijke zelo daleč narazen, in so bila obdobja, ko smo zelo sodelovali. Moje prepričanje je, da so točke, kjer je sodelovanje zelo pomembno; npr. ko skupno nastopimo na paradah, pri določenih političnih zadevah, kot so istospolne partnerske skupnosti, ki se vseh enako tičejo. So pa vprašanja, ki so ločena, kot so v svetu ločena politična vprašanja moških in žensk. Treba je dopuščati celotno politično paleto. Zelo mi gredo na živce tisti, ki pravijo, da se ne smemo ločevati, ampak moramo držati skupaj. Zelo mi je zoprno, da mi nekdo govori, s kom moram držati skupaj. Sama bom odločala, kdaj, kako in s kom bom držala. Nič ni narobe, če rečeš, všeč mi je, kar delajo, ampak ne ljubi se mi biti z njimi.
Leta 2001 si govorila o tem, kako so geji bolj povezani s pop kulturo, lezbijke pa v tem smislu ostajajo malo manj vidne.
To mislim še zdaj, kar se je pokazalo tudi pri nas. Še posebej so v pop kulturi vidni tisti geji, ki ne priznavajo svojega gejevstva. O tem nikoli ne govorijo. Prisotni so skozi skrivanje, ki pa je celi Sloveniji na očeh. Lezbijke pa so daleč stran od sveta šminkiranja in misic, se pa precej uveljavljajo na fakultetah, četudi ne vse odkrito, pa na polju kulture in umetnosti ter aktivizma. Močnejša ozaveščenost lezbijk pa je najbrž povezana s tem, da so bile ozaveščene že prej, ko so reflektirale svoj položaj kot ženske.
Zate je bila prelomna lezbična konferenca 1986 v Ženevi. So bili še kakšni podobni dogodki?
Bolj dogodki, ki so se zgodili pri nas, kot tisti prvi pohod proti nestrpnosti, ki je bil začetek parade, tudi revije (Revolver) in filmski festival. Kaj takega, kot je bila tista konferenca, pa ne.
Kako pa je z razmerami v slovenskem aktivizmu? V zadnjem času je bilo opaziti nekaj javnih sporov. Imaš kakšen odnos do napetosti med bolj konzervativno in bolj radikalno smerjo?
Ti spori so bili že od nekdaj, kar ni nič posebnega, saj se med vsemi aktivisti, ne le homoseksualnimi, spori pojavljajo. Trenutna situacija pa me spominja na razmere, ki so na Zahodu. Po svoje to ne preseneča. Ljudje smo si različni po tem, kako dojemamo aktivizem, za kaj se borimo, razlike nastopijo tudi zaradi osebnega ozadja. Mnogi smo iz osemdesetih, ko sta bila prisotna upor proti državi in bolj radikalno ozračje. Nekateri vidijo pomen v tem, da se v večinsko družbo nekako integriraš in se potem zgubiš in si s tem zadovoljen. Drugi pa zagovarjajo, da biti gej/lezbijka pomeni ohranjati svojo različnost. Sama bi rekla, da sem za različnost, za geto, ker z njim ni nič narobe. Geto ni le gejevski in lezbični, ampak so tudi druge vrste. Jaz se v večinski družbi ne bi nikoli dobro počutila.
Citiram Natašo Sukič: “Biti lezbijka, imeti zavest o tem, je kompleten način življenja, od tvojega političnega prepričanja do konkretnega vsakdanjega življenja.”
Mislim, da je res. Če si enkrat aktivistka, ne lezbijka “kar tako”, ki hodi na zabave in živi z žensko, in celotno situacijo reflektiraš, se to vplete v čisto vse. Sama se tega zavedam, tudi kadar gledam kateri koli film, kadar sem v kateri koli družbi. To je zmeraj prisotno in če se mi zdi potrebno, tudi izrazim svoje “ločeno” mnenje.
V zgodbi Berlin – Metelkova (zbirka Pod ničlo) na vprašanje o diskriminaciji lezbična pripovedovalka ne da pričakovanega odgovora, ampak pravi, seveda sem diskriminirana, saj ne dobim štipendije, ker sem prestara, nimam pravih sorodnikov, ne poznam pravih ljudi, ne morem javno kaditi trave, nimam svojega stanovanja. Gre tu za ironiziranje pozicije t. i. profesionalne aktivistke?
Seveda si diskriminiran kot gej in lezbijka, pomemben pa je tudi razredni položaj. Tega ne morem ločevati. Tako kot ne morem reči, da sem diskriminirana kot lezbijka, kot ženska se imam pa super.
Poleg aktivistke si tudi literarna znanstvenica in publicistka. Napisala si, da bi identifikacijo lezbične bralke prej kot trivialnemu ženskemu romanu lahko pripisali moškemu akcijskemu trivialnemu branju. Kdo je “lezbična bralka”?
Povprečna lezbična bralka hoče lezbično zgodbo s srečnim koncem. To zelo poudarjajo, češ zakaj se lezbične zgodbe vedno končajo nesrečno. Ta kompleks izhaja iz zgodovine, ko so bile zgodbe vedno nesrečne, na koncu je bila zmeraj kazen kot izraz družbenega stališča, da je lezbištvo nesprejemljiv način življenja. Od tu zdaj ta obsedenost, da se mora vse končati srečno. Jaz pa mislim, da je pomembna cela zgodba, ne le konec. In če je lezbičnost postavljena v vsakdanjost, če je samoumevna oziroma reflektirana, konec ni tako pomemben. Zgodbo pač moraš nekje končati.
Ali lezbična literatura obstaja?
Nekateri trdijo, da ne, meni pa se zdi, da če o nečem toliko govoriš, obstaja. Četudi na način zanikanja.
Pa imaš odgovor na vprašanje, kaj je lezbična literatura?
Ja, imam! Enostavno opredeljeno: tekst je lezbičen, kjer lezbištvo ni samo vrženo noter, da vznemiri ali popestri pripoved, ampak izraža pozicijo in jo reflektira.
Lezbištvo torej umeščaš v besedilo, ne v biografijo ali kam drugam?
Ja, absolutno v besedilo. Čeprav je na osnovi biografije možno marsikateri tekst tudi tako interpretirati.
Ali lahko lezbijka napiše nelezbičen tekst?
Lahko ga napiše, zlasti če izhaja iz nerefleksije njene pozicije. Če nikoli ni razmišljala o tej poziciji, bo tekst nelezbičen. Saj takšni primeri verjetno obstajajo.
Ti bolj leži queer ali klasična, esencialistična GLBT pozicija?
Pojav queerovstva je pomemben, ker širi meje in se marsikdo lahko v njem prepozna, kar je po svoje dobro. Kot tudi da se širijo meje samega spola in seksualnosti. Obstaja pa nevarnost, da je vse stlačeno skupaj, nakar se že tako šibke pozicije lahko čisto izgubijo. Še vseeno je pomembno stvari poimenovati.
Poezije nisi pisala ali objavljala?
Sem, na svojih literarnih začetkih. Nekaj pesmi sem objavila v Mladih potih, nekako pa jih potem nisem več. To me ne potegne več.
Ti in Brane Mozetič sta nedvomno vrh slovenske gejevske in lezbične književnosti.
Verjetno sva najbolj prodorna z največ deli, prevodi …
V tej vlogi sta prepoznana tudi od širše literarne in kulturne srenje.
Ja, mislim, da sva tako ali drugače tudi del te srenje.
Praviš, da si v mladosti lezbično tematiko največkrat srečevala v trash romanih. Pa danes?
Jeanette Winterson, a njena prva dela, npr. Pomaranče niso edini sadež; dela, kjer piše v nedoločenem spolu prvoosebnega pripovedovalca/ke, mi niso zelo blizu. Raje imam, da se stvari izreče. Od teh, ki sem jih prevajala, pa Leslie Feinberg, Jackie Kay, Mary Dorcey in še veliko drugih. Glede načina pisanja me je strašno pritegnila Janice Galloway, ki sicer ni lezbična pisateljica, njen način pisanja pa je novum.
V Fašeniku pripovedovalka pravi, da ni bila vzgojena v posebno pridni družini, zato se je smelo brati vse.
Moja družina ni bila posebej intelektualna, vendar so me naučili brati, najbrž zato, da sem bila z nečim zaposlena in še dobro, da so me zaposlili z branjem. Nobenih prepovedi ni bilo: lahko sem brala, kar sem hotela. Hodila sem k svoji botri, ki je imela veliko knjig, in nihče mi ni rekel, da kaj ne bi bilo primerno za otroke, kot se danes to pogosto dogaja.
Zame je ena bolj presunljivih podob Listarka z listkom “Prosim, raziskovala bi svet”, ki ga nikomur ne pokaže, navezuje pa se na knjižnico.
Tudi sama sem si zelo želela vpisati se v knjižnico, kamor sem strašno rada hodila, kjer si sam med gorami knjig, sam, in ti je vse dosegljivo. Zdelo se mi je, kot bi mi bil ves svet na voljo.
Zase si rekla, da si bila vzgojena in narejena v majhnem slovenskem mestu v proletarski družini. Zdi se, kot bi bilo to okolje nepresahljiv vir za tvoje zgodbe.
Ta vir je vedno prisoten. Zdaj, ko se staram in se časovno oddaljujem od otroštva, so pomembni tudi drugi viri, tudi sedanjost, pogosto pa se v zgodbah vračam v daljno preteklost, ki je tudi čustveno oddaljena, kar je pomembno zato, da lahko neobremenjeno posegam v motive. Izvor pa je zelo pomemben, saj te določa pri mnogih stvareh.
Pri pisanju si zelo pozorna na detajle, ki s par besedami zarišejo skorajda arhetipe ruralnega življenja (npr. zlivanje umazane vode iz vedra na ulico).
Tudi sicer stvari doživljam skozi detajle. Skozi detajle veliko lažje izrečem, kar nekdo v nekem trenutku doživlja, si pa te detajle včasih tudi izmislim.
Praviš, da te čisto izmišljanje zgodb ne zanima prav dosti. Kakšno je pri tebi pravzaprav razmerje med avto/biografijo in fikcijo?
Kakor sem se tudi študijsko vedno lotevala stvari, ki so me osebno intrigirale in zanimale, je enako pri pisanju: vsaj nekega momenta ali človeka ali dialoga se moram spominjati in prepoznati kot domačo snov, da jo potem lahko gnetem naprej. Napisala sem tudi nekaj domišljijskih ali celo fantastičnih zgodb. A tam je velik poudarek na strukturi in doživljam jih drugače.
Če bi kdo v tvojih zgodbah iskal tvoje življenje, kaj bi mu rekla?
Da je veliko napačnih informacij.
V reviji Apokalipsa je bil pred kratkim objavljen tvoj osnovnošolski dnevnik. Še pišeš dnevnike?
Osnovnošolski dnevnik sem začela pisati v drugem, tretjem razredu osnovne šole. Takrat sem bila v obdobju, ko sem zapisovala vse, kar so govorili ljudje, rada sem pisala tudi o domačih živalih. Dnevnik sem pisala še v srednji šoli, nato pa v hipu nehala, ker sem se naveličala in mi ni bilo več zanimivo. Škoda mi je bilo tudi časa in pisateljske energije.
Ali so ti dnevniki uporabni za tvoje pisanje?
Ne, v glavnem sem jih vrgla stran. Opisi iz časa srednje šole so se mi zazdeli patetični, tako da imam samo še nekaj dnevnikov iz osnovne šole, ki pa jih ne odpiram več.
Seveda nikakor ne moreva mimo stare mame, ki se pojavlja kot najbolj markantna figura v zgodbah. Opaziti je tisto posebno povezavo med starimi starši in vnuki pa tudi neko odbojno privlačnost. Ali imam prav, da gre tudi za popis zamolčane kulture žensk in njihove intimne zgodovine?
Možno je tudi, ker najbolj obdelujem prav svoj odnos s staro mamo, vsi drugi se bolj redko pojavljajo.
Sploh moških skoraj ni.
Ja, tudi zato, ker so bile ženske doma, moški pa so bili zaposleni. Veliko časa sem preživela s staro mamo, ki me je najbolj čuvala in vzgajala. Privlačilo me je veliko tistega, kar mi je imela povedati, od fantazijskih stvari do vzgojnih (ki ji v glavnem nisem hotela upoštevati). Med nama je bil nenehen boj, obenem pa je zraven tebe nekdo, ki je absolutno na tvoji strani in je absolutno tvoj in jaz sem bila njena, tako da se vprašanja pripadnosti niso mogla niti pojaviti.
Poleg stare mame popišeš tudi nekaj drobnih intimnih zgodb žensk (npr. šivilja Ilonka in njen “izlet” v Avstralijo).
To so bile raznorazne zgodbe, ki so mi ostale. Veliko sem sedela med starejšimi ljudmi in poslušala njihove zgodbe, ki jih mnogo sploh nisem dojela, ampak meni se je zdelo zanimivo in fantastično. Zgodbe so bile vedno tragične: nekdo je nekoga zapustil, druga je bila noseča in je izgubila otroka. Te drobce sem pobirala, medtem ko sem se igrala, v ozadju pa so odrasli mleli svoje zgodbe.
Čuvajka vrta ima od vseh najbolj pozornost vzbujajoč prvi stavek: “Ko so staro mamo odpeljali v bolnišnico, smo nekateri imeli prekleto srečo.” Zame je spomin na trenutke, ko so staro mamo naložili v rešilni avto – zelo podobno, kot opisuješ v svoji zgodbi – eden najbolj travmatičnih. Ti to obrneš in dodaš nekakšen suh humor, čeprav dogodek najbrž ni bil humoren.
Ne, tisti trenutki so bili grozni. Ko so staro mamo odpeljali, se je vse postavilo na glavo. Pol družine ni bilo doma, ker so bili v bolnišnici ali v službi, sama sem takrat jedla pri sosedih. Ko sem prišla domov, je bilo vse drugače, še najraje sem bila v šoli, kjer je bilo vse enako. Bilo je tragično, želiš si, da pri tem ne bi sodeloval, ne bi hodil v bolnišnico, in zavidaš tistim, ki jim ni treba biti zraven. Zato je tu ta ironija. V tragičnih momentih smo zraven svojcev, hkrati pa raje ne bi, ker je težko.
Koliko si bila stara, ko je stara mama umrla?
Dvanajst let.
Torej se o lezbištvu ni izrekla? Si lahko zamisliš, kaj bi rekla?
Zelo težko si predstavljam. Odvisno od konteksta.
V letu 2006 je bil med tvojimi knjigami največkrat izposojen roman Ime mi je Damjan, ki ima že v naslovu eno glavnih identitetnih oznak – osebno ime – govori pa ravno o nejasnosti identitete.
Damjan hoče biti Damjan in to poudarja, ker je biološko nekaj drugega, najbolje pa se počuti v svoji koži prav takrat, ko si reče Damjan in se direktno ne ukvarja z vprašanjem spolne identitete.
Kako sama vidiš povezave/odnose med svojimi tremi zbirkami kratkih zgodb?
Prva, Pod ničlo, se skoraj ne ukvarja z otroško perspektivo, je zelo sedanja, urbana, v ospredju je lezbična identiteta. Nisem se veliko ukvarjala s strukturo zgodb, ampak gre za bolj intimistično, čustveno, uporniško pisanje. Sem pa na to zbirko zelo vezana. Na Svojem dvorišču je mešanica, ki je razdeljena na tri dele. Je pa drugačna, ker vsebuje štirideset zelo kratkih zgodb, saj je kakšne reči dobro skoncentrirano povedati na eni strani. Pri Vzporednicah pa sem ugotovila, da mi je ostalo še veliko snovi za pogled iz otroške perspektive, tudi o stari mami, in sem že vnaprej vedela, da bodo vse zgodbe imele enako tematiko; našla pa sem jih še par, ki so stare že skoraj dvajset let.
So Vzporednice najbolj enotna zbirka?
Verjetno da.
Lahko rečeš kaj o naslovu?
Zgodb sem se lotevala tako, da ne bi govorile samo o eni stvari. Da bi stale vsaka zase in v soodnosu z drugimi v zbirki. Fašenik, recimo, govori o pustu, poanta pa je lahko še nekje drugje, tj. v lezbični ljubezni – vzporednica, ki sicer ni izpisana, je pa prepoznavna. Pa vzporedni svetovi, ki jih ima otrok v sebi, ko združuje svet otrok in svet odraslih ter ustvari nekaj tretjega.
So Vzporednice tvoj dosedanji vrhunec? Se tvoje videnje sklada s splošnim (in uradnim) navdušenjem nad zbirko?
Knjiga je od vseh zbudila največ kritiške pozornosti. Bila sem presenečena, saj mi je prijateljica celo rekla, da je to moja najbolj dolgočasna knjiga. (Smeh.) Očitno pa je to vrhunec v smislu zbujanja pozornosti in približanja širši publiki. Ko sem knjigo končala, si nisem mislila, da je to moje najboljše delo.
Zdaj že verjameš, da je?
Ne, upam, da najboljše šele pride.
V večini zgodb je prvoosebna pripovedovalka deklica, s čimer si dosegla zanimiv potujitveni efekt, saj prostor med otroško in odraslo perspektivo ustvarja nove pomene in humor.
To naredi že proces pisanja, saj pišem z odrasle perspektive, otroška perspektiva pa v resnici ni perspektiva otroka, ampak gre za odraslega, ki se postavi v otroško perspektivo. To pa združuje že sam otrok, ko hoče biti odrasel, za kar si zelo prizadeva in pri tem dela napake, ki so tako obžalovanja vredne kot smešne. Obenem so te napake kritika položaja in obnašanja odraslih. Tudi odrasli se včasih delajo, da so odrasli in funkcionirajo po nekih vzorcih, da ne bi izpadli neumni.
Pogled pripovedovalke je samo navidezno naiven, kar se kaže na dveh ravneh: najprej pri izbiri tematike, kjer prednjačijo t. i. družbeni tabuji, in njeni obravnavi. Bi lahko rekla, da je ena glavnih poant prestopanje meja oz. nepristajanje na ustaljene modele?
V Vzporednicah se veliko ukvarjam z mejami. Že ves čas pišem o stvareh, ljudeh ali pojavih, ki so blizu meje in so obsojeni na to, da jo slej ko prej prestopijo.
Bralec pa lahko razbere tudi impliciten “nauk”, npr. v Rendaših, da vsak lahko postane “drugi”.
Naukov se sama sicer strašno bojim! Res pa je svet tako fino razdeljen, da ti ves čas govorijo, češ, tisti so pa taki, a ti nisi tak, ti nisi drugi. Včasih pa ljudje sploh nimamo vpliva na to, kaj bomo ali kaj mogoče že smo.
In prej ali slej postaneš drugi.
Ja, mislim, da ja.
Ob branju o vseh teh otroških izkušnjah se človek zamisli, kako otroci sploh preživijo vse zgodbe o duhovih in smrti itn.
Sama se spomnim zgodb, ko so stara mama in njene prijateljice sedele skupaj in – kot bi danes temu rekli – fantazirale. Te zgodbe sem srkala in zdele so se mi resnične. Nekatere so me ponoči tudi preganjale. Duhovnik brez glave se je večkrat sprehajal mimo moje postelje v spalnici. Vendarle se mi zdi, da je to del odraščanja, čeprav danes pravijo, da so take zgodbe škodljive. Po mojem se otrokom vendarle ne da čisto vsega prihraniti.
Tvoja pripovedovalka ima ves čas bralčevo simpatijo, ne glede na to, kaj počne.
To je stvar pisanja, saj junak, ki piscu ni simpatičen, sploh ne more biti junak. Tudi če je negativen, se moraš z njim identificirati, že ko pišeš. Če bi mi bila kakšna od oseb nesimpatična, bi jo tako doživljali tudi bralci in bralke.
Je v tej knjigi kaj nostalgije za vsemi tistimi prijateljicami in otroštvom?
Gotovo je tudi nekaj nostalgije za obdobjem in časom. Resničnih oseb pa se v glavnem niti ne spominjam več. Nekateri deli so tudi popolnoma izmišljeni.
V tujini je izšlo tudi precej prevodov tvojih del. Kakšni so tuji odzivi v primerjavi z domačimi?
Največ odzivov je bilo na dva nemška prevoda pri dunajski založbi Milena Verlag. V glavnem so odzivi podobni, fascinacija nad miksom fantastike in urbanega življenja. Malo težje je bilo z Damjanom, predvsem ker je roman napisan v mladinskem žargonu, prevod pa po moje ni najboljši. Obenem ta roman ne spada v klasično lezbično literaturo, ker ne govori o razrešeni identiteti: Damjan ostaja Damjan vse do konca. Roman je zelo realističen, morda za nekatere presurov, saj imamo pri nas manj opravka s politično korektnostjo kot na Zahodu. Vem pa, da je roman všeč bralkam v Srbiji.
S Tretjim svetom, knjigo, ki je bila med finalisti natečaja Cankarjeve založbe za roman iz sodobnega življenja, se vračaš v urbanost.
Tretji svet je zgodba o junakinji sredi alternativnih osemdesetih v Ljubljani, ki začne razkrivati svojo lezbično identiteto. Dobi možnost, da se udeleži lezbične konference v tujini, kjer je vržena v lezbični svet skupaj z vsemi njegovimi spori. Zanjo je to ogromno doživetje, v vseh ozirih. Ko se vrne domov v Ljubljano, vidi, da tam nima nič, in pade v socialno praznino. Tedaj se pojavi vprašanje, kako smiselno (pre)živeti v večinskem svetu, ki ni naklonjen lezbični in gejevski kulturi.
Reciva, da imaš možnost prirediti večerjo, kamor lahko povabiš kogarkoli, živega ali mrtvega. Kdo bi bili tvoje gostje in gosti?
Povabila bi Edgarja Allana Poeja, ker so njegove fantastično-grozljive zgodbe zame še vedno najboljše kratke zgodbe. Z njim se najverjetneje ne bi bilo treba pogovarjati, ker bi bil itak preveč pijan. Povabila bi prijateljico Katrin, ki je pred letom in pol naredila samomor. Bila je najbolj duhovita in cinična oseba in rada bi spet slišala njen smeh in njen sloviti stavek, ki je postal tudi moj priljubljeni moto: “Ah, ne sekiraj se zaradi podlih in neumnih ljudi, saj so sami sebi največja kazen.” Povabila bi seveda svojo punco, ki bi imela komentar na vse. In Braneta Mozetiča, ki bi rekel: “Nimam časa za to” – kot vedno. Povabila bi prijateljico Barbaro, ki bi gotovo tudi kaj dobrega skuhala, in Azro, če bi jo pravočasno dobila po telefonu.
Kakšno glasbo bi poslušali?
Poslušali bi punk – zlasti zaradi mene, pa rock, novi val, stare slovenske popevke in kaj heavy metala. Od Nine Hagen do Ropretovih “Ljubljančank”. In ne bi končali s turbom.
