Homofobija: žlahtna družinska vrednota

TEMA

Pred leti je na Studiu City na Televiziji Slovenija predstavnica podmladka Slovenske ljudske stranke vehementno zatrjevala, da ni homofobična, češ da homofobija pomeni strah pred človekom (homo = človek, fobija = strah), nje pa da ljudi ni strah. Nasprotno: ljudi ima rada.

Njeno upiranje Štefančičevi oceni, da so določena stališča podmladka SLS homofobična, je zgolj potrdilo tisto, kar je omenjena predstavnica brezupno poskušala skriti. A njen »izgovor« je vendarle pokazal na terminološko zadrego, ki jo vsebuje termin »homofobija«. Dobesedno ga namreč lahko prevedemo tudi kot »strah pred istostjo«. Vendar je potrebno poudariti, da je klinični psiholog George Weinberg, domnevni avtor besede, termin sestavil iz grške besede phobos in predpone homo, ki jo je vzel iz homoseksualnosti, ne pa iz latinske besede homo. Weinbergova skovanka v smislu »strahu pred istostjo« pa vendarle ni tako zgrešena, kot se zdi na prvi pogled. Homofobija namreč ni zgolj strah pred lezbijkami in geji (in nasploh pred celotno glbtiq skupnostjo), pač pa je tudi – ali celo v prvi vrsti – bojazen pred tem, da bi bil homofobičen posameznik prepoznan kot del te skupine, kot eden od njih, kot homoseksualec, torej »isti«.

Beseda je od svojega nastanka – prvič je bila natisnjena v reviji Time leta 1969, čeprav jo Oxfordski slovar angleškega jezika v pomenu »strahu pred moškimi« omenja že leta 1920 – postala vsesplošno uporabljena in znana. Tudi pri nas, čeprav se je marsikomu zarekla v napačnem kontekstu. V Kranju je tako na primer na enem od studiov, kjer so izdelovali tatuje, dolgo časa viselo obvestilo, da se morajo osebe, ki imajo diabetes, epilepsijo ali homofobijo, pred tetoviranjem posvetovati s svojim zdravnikom. Homofobija, hemofilija … kdo bi le ločil med vsemi temi tujkami? Podobno so tudi v Oni nekoč pisali o homofobiji do muslimanov  …

Koristi homofobije

Homofobična občutja, reakcije in vedenje so v povezavi z različnimi družbenimi in psihološkimi koristmi, ki jih posameznik pridobi ob izražanju homofobije. Na psihološkem nivoju homofobija prispeva k utrjevanju posameznikove podobe o sebi. Vsi tisti, ki na primer protestirajo ob paradah ponosa in nosijo transparente o tem, kako bog ni ustvaril pedrov, utrjujejo svoja vrednotna stališča, utemeljena na religioznih prepričanjih. Z nesprejemanjem homoseksualcev potrjujejo svojo globoko vernost in predstavo o sebi kot pravovernem (pravičnem, normalnem, naravnem, neizprijenem …) človeku. Pa tu ne gre samo za vero. Zamenjate jo lahko z vsem – od zdrave pameti do znanosti. V imenu vsega tega so bila – in še bodo – izražena homofobična stališča.

Druge, tako imenovane družbene koristi, so prav tako pomembne. Pritrjevanje homofobičnemu posamezniku namreč utrjuje njegovo pozicijo v določeni skupini. Samo pomislite, kako številni prikimavajo, ko Jelinčič reče kakšno čez cigane ali pedre. In v njegovem primeru so koristi še kako otipljive: že leta namreč sedi v parlamentu. Podoben primer so mladostniške skupine. Pretepsti pedra je oblika dokazovanja svojega statusa znotraj teh skupin. Pravi moški namreč prebuta pedra, mar ne? Homoseksualci so v teh primerih razumljeni kot sprejemljive žrtve. Homofobično nasilje zato ni le izraz posameznikove nestrpnosti, pač pa tudi posledica družbene nestrpnosti, saj marsikatere družbe še vedno dovoljujejo ali celo nagrajujejo tovrstna dejanja. Eden od anketirancev iz ameriške raziskave, opravljene med mladimi, ki so bili obtoženi nasilja nad homoseksualci (gay-bashing), je na primer zatrdil, da niso imeli ničesar proti gejem, da pa so bili ti lahka tarča. Hkrati je menil, da za tovrstno nasilje ne bo kaznovan, ker se zdi, da je »pretepsti pedre« družbeno povsem ali precej sprejemljivo.

Tudi pri nas je homofobija nekakšna žlahtna družinska vrednota, ki jo je potrebno čuvati v imenu prave moškosti in prave ženskosti. Moderno razumevanje seksualnosti je namreč še kako prepleteno s strahom, da morda nisi dovolj moški ali dovolj ženska. Ta strah je pribežališče homofobije. »Homoseksualni moški ni več pravi moški – in v tem je problem,« ugotavlja psihoanalitičarka Nancy Chodorow, »prav tako kot je pri lezbijkah problem v tem, da niso z moškimi.« Tu se homofobija tesno povezuje s seksizmom: moška homoseksualnost je problem zaradi tega, ker se razume, da moški v spolnem odnosu z drugim moškim nadomesti žensko, s tem pa se pravzaprav podredi oziroma reducira na raven ženske, ki je v seksistični družbi razumljena kot »nekaj manj«. Če je moška homoseksualnost diskvalificirana na polju seksualnosti, pa je lezbična na tej točki vključena. Dve ženski pomenita več. Več užitka za heteroseksualnega moškega, seveda, saj je lezbištvo pomemben del moškega heteroseksualnega imaginarija in fantazij, ki jih producira in reproducira pornografska industrija. To razliko je v svojih seksističnih interpretacijah pogosto tematiziral tudi dr. Janez Rugelj. Trdil je, da je seksualnost med dvema moškima nagnusna, med dvema ženskama pa ne, saj se jima, kot pravi, »vedno lahko priključi aktiven moški in tako iz tega nastane nekaj lepega«.

Homofobija se ne izraža zgolj v imenu prave moškosti in ženskosti, pač pa tudi v imenu naroda. Povezave med homofobijo in nacionalizmom so še posebej strašljive. Pomislite samo na parado ponosa leta 2001 v Beogradu. Ali pa na koncentracijska taborišča druge svetovne vojne. Na McCarthyjev lov na čarovnice v petdesetih letih prejšnjega stoletja, kot so iz ameriških vladnih služb odpuščali homoseksualce, češ da so vohuni za sovražnika na drugi strani železne zavese. Ali pa – nenazadnje – na bivšega ministra Drobniča, ki je na vprašanje o legalizaciji istospolnih partnerskih zvez leta 2003 rohnel: »To so traparije in tu ne gre za nobeno enakost, temveč je lahko to čista civilizacijska dekadenca: pazite, vse civilizacije, ki so to uvedle, so doživele pokop! Kar poučite se o tem!«

Homofobija in prikrita homoseksualnost

Plodno polje homofobije so potlačeni občutki, želje, misli, ki si jih ne upamo priznati. Homofobija zato deluje kot nekakšna obramba, saj zmanjšuje nelagodnosti in anksioznosti, ki jo homoseksualnost lahko sproži. Pri tem gre najpogosteje za posameznikovo konfliktno pozicijo glede lastnega seksualnega ali spolnega statusa. Rečeno drugače, tisto, kar te moti pri sebi, pripišeš gejem in lezbijkam, na ta način pa simbolično obračunaš z nesprejemljivimi vidiki samega sebe. To je zgodba o ponotranjeni homofobiji in, kot razlaga psihoanaliza, o strahu, nelagodju in jezi, ki jo nekateri heteroseksualci občutijo ob homoseksualcih zaradi lastnih zatrtih homoseksualnih dražljajev. V eksperimentu, ki so ga leta 1996 izvedli ameriški raziskovalci v skupini 64 heteroseksualnih moških, je bila ta teza potrjena. V prvo skupino je bilo vključenih 35 moških, ki so bili na osnovi indeksa homofobije označeni kot homofobični. V drugi skupini je bilo 29 ne-homofobičnih heteroseksualnih moških. Vsakemu od sodelujočih so pokazali tri eksplicitne erotične videoposnetke, ki so prikazovali heteroseksualno, lezbično in gejevsko razmerje. Ob tem so merili stopnjo seksualnega vzburjenja. Pri moških v obeh skupinah ni bilo zaznati razlik v spolnem vzburjenju ob gledanju heteroseksualnega in lezbičnega odnosa, medtem ko so bile razlike opazne v primeru videoposnetkov seksualnega razmerja med dvema moškima. 66% moških iz nehomofobične skupine ni pokazalo nobenega seksualnega vzburjenja, pri 54% moških iz homofobične skupine pa je bilo zabeleženo seksualno vzburjenje. Moški iz obeh skupin so bili nato naprošeni, naj opišejo stopnjo seksualnega vzburjenja, ki so ga doživeli ob gledanju videoposnetkov. Obe skupini sta opisali seksualno vzburjenje pri gledanju vseh treh posnetkov, ki je bilo bolj ali manj v skladu z meritvami, a z eno izjemo: moški iz homofobične skupine so pomembno podcenili stopnjo svojega seksualnega vzburjenja pri ogledu homoseksualnega akta. Vendar pa avtorji raziskave opozarjajo, da je k seksualnemu vzburjenju v homofobični skupini lahko pripomogla tudi anksioznost, ki so jo ti moški doživeli ob gledanju homoseksualnih posnetkov. Vsi homofobi niso tudi prikriti homoseksualci.

Ko bolnega homoseksualca nadomesti bolni homofob

Čeprav je psihološki pogled na homofobijo zanimiv in nam lahko pove marsikaj o homofobičnem posamezniku in o psiholoških koristih, ki jih ta s homofobijo pridobi, pa nam psihološka analiza lahko zamegli širšo sliko. Če homofobijo omejimo zgolj na psihološki problem, potem ob stran postavimo politična vprašanja diskriminacije, institucionalnega nasilja in podobno. Sociologinja Celia Kitzginer zato opozarja, da so psihološke analize homofobije prispevale k temu, da je bil bolni homoseksualec nadomeščen z bolnim homofobom; nekoč je bil homoseksualec tisti, s katerim je bilo nekaj narobe, danes je to homofob. In v tem smislu imajo prav tisti, ki opozarjajo, da je beseda homofobija problematična, saj nas spomni na fobije (kar je psihološka kategorija), pri tem pa lahko spregledamo politične vidike tega problema. Spregledamo, kako s homofobijo ni prežet zgolj posameznik, pač pa v prvi vrsti družba, kultura, politika, zakonodaja in kar je še takega. Lahko bi celo rekli, da je zamahovanje z rokami, češ homofobija je stvar posameznika, ki ima problem sam s seboj, ne pa tudi problem družbe, politike in kulture, zgolj samo še ena oblika homofobije.