Človekove pravice in subsidiarnost (WTF?)
V začetku februarja je Evropski parlament sprejel resolucijo o časovnem načrtu EU za boj proti homofobiji in diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete, ki je v javnosti bolj poznana kot poročilo Lunacek, imenovano po poročevalki v Evropskem parlamentu, avstrijski poslanki Ulrike Lunacek (na fotografiji).
Evropski parlament je resolucijo, ki Evropsko komisijo, države članice in ustrezne agencije poziva, naj skupaj oblikujejo celovito večletno politiko za varstvo temeljnih pravic lgbtiq-oseb, sprejel, čeprav je nekaj časa kazalo, da resolucija ne bo dobila dovolj podpore. Na delu so bili spet dežurni moralisti, ki so vse bolj glasni in organizirani tudi na evropski ravni. Nevladna organizacija European Dignity Watch, ki se zavzema za »osebno svobodo in odgovornost, temeljne pravice in družino«, je, na primer, uspešno promovirala idejo, da se poročilo Lunacek ne zavzema za enake pravice, pač pa za dodatne in posebne pravice za geje, lezbijke, biseksualne in trasspolne osebe. Poročilo naj bi hkrati tudi promoviralo tako imenovano »teorijo spolov«, po kateri – oh, sveta preproščina! – si človek kar sam izbere svoj spol (in to je vsa teorija, ali kako?), hkrati pa naj bi poročilo zaprlo tudi usta vsem tistim, ki se ne strinjajo s človekovimi pravicami istospolnih oseb. Svoje nestrinjanje, so trdili, ne bodo smeli več izraziti. Še več: poročilo naj bi zahtevalo, da se v šolah v državah članicah EU predava o »homoseksualnih temah«, otroci pa bodo tako podvrženi homoseksualni propagandi. Naj nadaljujem? Seznam laži in zlonamernih interpretacij je še dolg, a na njem ni nič novega, kar ne bi bilo mogoče prebrati tudi na spletnih straneh domačih »iskrenih« in »celodnevno kulskih« zaščitnikov človekovih pravic za vse (v resnici pa zgolj za nekatere).
Sprejetje resolucije je izredno pomembno, poudarja Evelyne Paradis, predsednica ILGA Europe, in pojasnjuje, da so verski ekstremisti, nasprotniki abortusa in druge ultra-konservativne skupine organizirale veliko kampanjo, s katero so pozivale k bojkotu resolucije in pri tem uporabljale laži in namerno preobračale dejstva. »K sreči so evropski poslanke in poslanci izkazali jasno zavezo k temeljnim evropskim principom enakosti, nediskriminacije in dostojanstva za vse.«
Izredno zanimivo je bilo tudi glasovanje domačih evropskih poslank in poslancev. Tisto, kar najprej bode v oči, je dejstvo, da se glasovanja nista udeležila Mojca Kleva Kekuš in Ivo Vajgl, ki sta sicer glasna podpornika človekovih pravic lgbt-skupnosti. Kleva se glasovanja ni udeležila, ker je na porodniškem dopustu, Vajgl pa je bil odsoten zaradi bolezni. V pojasnilu za Narobe je dodal, da bi zagotovo glasoval za resolucijo, če bi bil prisoten na glasovanju: »Zgodovina (mojih) glasovanj kaže, da se vedno zavzemam za pravice in svoboščine posameznic in posameznikov, ne glede na njihove osebne ali katere koli druge okoliščine. Tudi sam menim, kot izhaja tudi iz sprejete resolucije, da v EU potrebujemo celovito politiko varstva pravic LGBT in večletni akcijski načrt, s katerim bi se učinkovito spopadli s homofobijo in transfobijo.« Dodal je, da je v dneh pred glasovanjem v svoj elektronski poštni nabiralnik dobil 300 pisem s stališči za in proti, kar sicer ocenjuje kot dobro, saj je pomembno, da »javnost pozorno spremlja delo EP in politike EU na področju varstva človekovih pravic.«
No, 300 mejlov ni veliko v primerjavi s pošto, ki je prispela na elektronski naslov Ulrike Lunacek. Ta je namreč dobila prek 4000 elektronskih sporočil z zgražanjem, da njeno poročilo daje posebne pravice lgbt-skupnosti in da uničuje družino.
Med 394-imi poslankami in poslanci, ki so glasovali za resolucijo (proti je glasovalo 176 poslancev, med njimi tudi Lojze Peterle, 72 pa se jih je vzdržalo) sta bila tudi Tanja Fajon (SD) in Jelko Kacin (LDS) ter presentljivo tudi poslanki SDS Zofija Mazej Kukovič in Romana Jordan Cizelj (Milan Zver ni glasoval). Slednje je ob pamet spravilo predvsem tiste, ki so »cel dan kul«, saj so na svojih spletnih straneh najprej prečrtali obraz obeh poslank, nato pa zapisali, da so maske padle in da je zdaj jasno, »kdo zavaja volivce in kdo zlorablja družino in davkoplačevalski denar«.
Obe poslanki smo tudi pri Narobe vprašali, zakaj sta glasovali za resolucijo, kar je bilo sicer v nasprotju s parlamentarno skupino, ki ji pripadata v EP. Jordan Cizelj na naše elektronsko sporočilo ni odgovorila, je pa na svojem tviterju med drugim zapisala, da morajo biti človekove pravice spoštovane tudi za LGBTI, Mazej Kukovič pa je na naše vprašanje, zakaj je podprla človekove pravice lgbt-oseb, odgovorila: »Kot evropska poslanka se želim osredotočiti predvsem na vprašanje o tem, kaj bomo jutri kot družba delali, kako bomo ustvarili nova delovna mesta in na kakšen način bomo dosegli gospodarsko rast.« Ko smo prosili za pojasnitev odgovora, se na našo prošnjo ni več odzvala. Iz odgovora je namreč moč razbrati, da je poslanka podrla človekove pravice lgbt-oseb, ker naj bi te prispevale tudi k novim delovnim mestom in gospodarski rasti. No, mogoče pa res: enake pravice za vse so verjetno predpogoj za uspešno družbo.
Mazej Kukovič je še dodala, da je bilo njeno glasovanje »skladno s priporočili poročevalke za skupino Evropske ljudske stranke Roberte Metsola. Sprejeta resolucija temelji na principu subsidiarnosti, kar pomeni, da pristojnost odločanja pripada posameznim državam članicam. Subsidiarnost, ki se nam v tem primeru zdi ključna, je bil pogoj in sprememba, ki jo je predlagala naša politična skupina v Evropskem parlamentu.« Z drugimi besedami to lahko pomeni tole: na evropski ravni se zavezmamo za enake pravice, subsidiarnost pa nam doma omogoča, da si te stvari prikrojimo malo po svoje, v skladu z domačo folkloro selektivnega razumevanja človekovih pravic.
Celotna resolucija je v slovenskem jeziku dostopna na tem naslovu.
