REPORT
Nemška prestolnica je bila v zlatih dvajsetih letih preteklega stoletja dekadentno središče stare celine, kjer so zatočišče našli svobodomiselni, ustvarjalni posamezniki, ki so pomembno prispevali k evropskemu kulturnemu dogajanju. Na kabarejskih predstavah so se zbirali ljubitelji glasbe in plesa, zvočni film je prinesel revolucijo tako v tehničnem kot tudi umetniškem smislu, po kavarnah so posedali jungovci in razpravljali o zapletenih psiholoških vprašanjih, emancipirane gospe v hlačah pa prefinjeno kadile z dolgimi ustniki med kazalcem in sredincem ter klepetale o ezoteriki in okultnem. Magnus Hirschfeld je prav tu leta 1919 ustanovil Inštitut za seksualno znanost in spodbujal homoseksualce, naj se borijo za svoje pravice. Obdobje Weimarske republike, ki z nami deli takšne genialne ume, kot sta Bertold Brecht in Fritz Lang, se je klavrno končalo z vzponom nacistov leta 1933. Takrat so ta bleščeči intelektualno-hedonistični razvrat zamenjali antisemitizem, homofobija, rasizem in ideje o arijskem nadčloveku, zaradi katerih je prelestna Marlene Dietrich Hitlerja javno označila za »popolnega idiota«. Osemdeset let, eno svetovno vojno, en zid in enajst kanclerjev kasneje se v iskanju ostankov nekdanjega blišča odpravimo v to mesto pregrehe.
Berlin je danes metropola, ki je po besedah svojega gejevskega župana sicer »revna, ampak seksi«, in je eden najpomembnejših kulturnih, gospodarskih in političnih centrov Evrope. Arhitekturno je izjemno raznolik (tudi kakšno stavbo v slogu Bauhausa iz dvajsetih je še moč opaziti), saj je bil med drugo svetovno vojno priljubljena tarča zaveznikov in je bil po koncu vojne tako rekoč ena sama velika ruševina, zato v nasprotju z večino drugih evropskih mest nima zgodovinskega, arhitekturno enovitega centra. Ima pa zato dobro organiziran in učinkovit sistem javnega prevoza, na vsakem vogalu majhno prodajalno klobas s karijem (čudaške berlinske pogruntavščine, ki vam po prekrokani noči še dodatno vznemiri želodec), in tri milijone in pol ljudi, ki namesto klene nemščine, kot smo se jo učili v šoli, uporabljajo nekakšen čudaški, neposvečenim nerazumljiv dialekt.
Velikost Berlina turistu, ki je v mestu le nekaj dni, predstavlja največjo težavo. Nemogoče je namreč trditi, da ste res bili v Berlinu, saj ste bili v najboljšem primeru v eni petdesetini Berlina. Naša družba se je zato osredotočila na najbolj verjetne lokacije, kjer bi duh svobodne spolnosti in dekadentnega življenjskega sloga Weimarske republike morda še lahko živel. Začnemo, jasno, v »pederkvartirjih«, tako ljubkovalno poimenovanih pred leti, ko so se po njih podili naši moški kolegi. Berlin ima kar nekaj predelov, ki veljajo za posebej priljubljene med lgbt-ji, na primer Schöneberg, Prenzlauer Berg in Kreuzberg. Istospolne poroke so v Nemčiji priznane že slabo desetletje in tudi sicer velja Berlin za eno izmed gejevskih in lezbičnih metropol. Z eno bistveno napako, ki jo sicer odkrijemo šele po nekaj dneh. Lgbt-populacija je v Berlinu enostavno preveč številna, da bi se šli razne mešane, vseobsegajoče štirke in tiffanyje. Ker je na sceni toliko ljudi z različnimi preferencami, se v Berlinu hitro srečamo s slabo poznanim konceptom popolne, tako rekoč nacistične segregacije. Klubi se najprej delijo na gejevske in lezbične (in so torej, kako ironično, »enospolni«), nato pa precej strogo še na fetišistične, trendovske, študentske, medvedje in kdove kakšne še vse. Zelo simpatičen klub z nedeljeno klientelo je Schwuz v Mehringdammu, kjer se boste takoj počutili domače, saj je zelo »štirkasto«, za tiste bolj avanturistične pa predlagamo fetišistični tehnoklub KitKat.
Novi in novi klubi rastejo kot gobe po dežju, stari pa se zapirajo, zato je trenutno ponudbo najbolje pregledati na internetu ali povprašati lokalne strokovnjake. Sicer se vam lahko zgodi, da se boste, drage bralke, znašle v skupini desetih žensk, ki skupaj pokrivajo celotno Kinseyjevo lestvico, in več kot debelo uro blodijo med moškimi leder-lokali okrog Wittenbergplatza, iščoč nežnejšemu spolu (torej ženskam in ne-usnjarsko navdahnjenim gejem) prijazen bar. Na koncu boste sicer morda naletele na vabljivo zveneč Pussy Cat, v katerem boste edine gostje, prijazen starejši stric (ki je pravzaprav precejšnja teta) za šankom pa vam bo ob zvokih evrovizijskih popevk postregel z vašo najljubšo pijačo. In vam medtem ko veselo praznite njegove alkoholne zaloge, povedal kaj o izjemno visokem transvestitu po imenu Everest, ki je pred dvajsetimi leti tako doživeto interpretiral pesmi Marlene Dietrich, kot bi bila pred vami stala diva sama. Poleg tega boste ob absintu ali vodki lahko še kakšno prižgali, saj v Berlinu sicer teoretično velja nekakšen protikadilski zakon, ki pa ga v praksi vsi prav veselo ignorirajo. No, pa smo le našli prve znake dekadence.
Precej bolj očitni pa nas čakajo v hotelski sobi. Vijolične stene, stekleni lestenci, mehke preproge in zebrasti stoli so prav tisto, kar človek potrebuje na oddihu od vsakodnevne pisarniške sivine. Zgradba je, seveda, v enem izmed »tistih« predelov, zato sva z drago edini ženski v hotelu, osebju poznani tudi kot »lesbians from number two«. Kar se morda sliši povsem nedolžno, če ne poznate notranje opreme sobe številka dve. Šele med rezerviranjem bivanja v dotičnem hotelu vam namreč poleg običajnih sob ponudijo tudi na spletni strani povsem skrite t. i. »play & stay rooms«, v katerih najdete vse od kletk, usnjenih gugalnic, velikanskega ogledala nad posteljo, vrvi, bičev, Andrejevega križa in prav takšne koze, kakršno smo pri telovadbi preskakovali v osnovni šoli. Ko se prenehava hihitati in se od smeha valjati po tleh, se seveda odločiva, da priložnosti ne gre izpustiti in da preprosto morava najeti eno izmed teh sob. Končno nekaj, kar priča o utrganosti Berlina, o seksualni revoluciji, hedonizmu in svobodi izražanja v danes navidez tako oddaljenih divjih dvajsetih letih. Kaj hitro se vam sicer lahko zgodi, da bo šla vaša investicija v nič, saj boste vse dneve raziskovali Berlin in se v svojo prikupno sobico čez dan vračali le takrat, ko jo bodo želeli videti vaši prijatelji, ki se bodo nato tlačili v kletke in pozirali z biči ter se pri tem zelo zabavali. Zgolj v vednost in ravnanje.
Naslednja točka našega dekadentnega itinerarja je bila »Marlene Tag«, saj se je velika ikona rodila prav v Schönebergu in je, kljub nemškemu kuhanju mule zaradi njenega medvojnega sodelovanja z Američani, tu tudi pokopana. Nagrobnik je preprost, skrit med drugimi na majhnem pokopališču Friedenau. Na njem piše zgolj – Marlene. Priimek ni potreben. Prižgemo svečko v spomin na plavega angela in že smo na poti proti filmskemu muzeju na Potsdamer Platzu (Museum für Film und Fernsehen), kjer hranijo njene osebne predmete. Celoten muzej je vsekakor vreden ogleda, še posebej, če vas vsaj malo zanima nemška kinematografija. Marlenine obleke, fotografije, lepotilni pripomočki in pisma, ki jih je pisala prijateljem in prijateljicam, ljubimcem in ljubimkam, so razstavljeni v treh manjših prostorih, kar je pravo stiskaštvo, saj ima muzej v lasti res ogromno število njenih predmetov – samo kovčkov naj bi bilo osemdeset! V muzeju si lahko ogledate tudi kratke odlomke iz njenih odličnih filmov, pravih klasik tridesetih let, na primer iz Plavega angela, Maroka, Šanghaj ekspresa in Škrlatne cesarice.
Seveda pa obisk Berlina ni popoln brez obiska znamenitosti iz manj oddaljenih obdobij, med katerimi izstopa t. i. »vzhodna galerija«, največji še ohranjen del berlinskega zidu, ki je med leti 1961 in 1989 delil mesto na vzhodni in zahodni del. Danes je zid prekrit z lani obnovljenimi grafiti, ki so nastali kmalu po padcu zidu in pozivajo k miru na svetu. Med njimi najdemo tudi znameniti »bratski poljub« vzhodnonemškega komunističnega voditelja Honeckerja in njegovega sovjetskega kolega Brežnjeva. V centru se je zid vlekel med drugim neposredno mimo še ene znamenitosti, brandenburških vrat, v bližini katerih se nahaja spomenik homoseksualnim žrtvam nacizma. Ogleda vreden pa je tudi živalski vrt, v katerem kraljuje zdaj že odrasel polarni medvedek Knut. Za Slovence je morda zanimiva primerjava med življenjem v Jugoslaviji in Vzhodni Nemčiji, zato obisk kakšnega muzeja na to temo nikakor ni odveč, tisti najbolj nostalgični pa se lahko zapeljete tudi s prikupnim »trabijem«.
V Berlinu je danes moč najti vse, kar vam srce poželi, in tudi dekadenca bučnih dvajsetih očitno še ni povsem zbledela. Le prilagodila se je, se malce potuhnila v temne kotičke, se skrila v večne šansone, cigaretni dim na škrlatnih ustnicah in kozarce absinta ob sončnem zahodu. Ali kot je pela Marlene: Ein neuer Frühling der beginnt, in den Ruinen von Berlin.
