DRUŽINA
Hans Warmerdam in Anne-Marie Thus sta starša kot mnogi drugi. Hans ima dve hčerki, stari osem in enajst let, Anne-Marie pa sedemletnega sina in šestletno hčerko. Živita na Nizozemskem in sta poročena. Med tednom hodita v službo, ob vikendih gresta rada na izlet s svojimi družinami in tudi sicer živita povsem običajni življenji. Dve mami in dva očeta sta za njune otroke realnost, v kateri odraščajo. Ko se je Hans odpravljal na ljubljansko konferenco o LGBT družinah, ga je hčerka pocukala za rokav in vprašala: »Le kako se boste cele tri dni pogovarjali o istospolnih družinah? Naša družina je vendar takoooo dolgočasna.« Ko ji je Hans razložil, da so v nekaterih državah takšne družine obravnavane kot zelo problematične, je zgolj skomignila z rameni in dejala: »Zakaj le?«
V nasprotju s prenekatero evropsko državo Nizozemska že dolgo slovi kot nekakšen paradiž za istospolno usmerjene. Je življenje nizozemskih gejev in lezbijk res tako idealno?
Anne-Marie: V primerjavi z mnogimi drugimi državami se verjetno res zdi tako. Kljub temu da je potrebno postoriti še precej, nikakor ne morem reči, da nam gre slabo.
Hans: Ko sem prispel v Slovenijo sem se z nekom pogovarjal o razkritju na delovnem mestu. Dejal mi je, da v službi ne vedo za njegovo spolno usmerjenost, ker je to njegova osebna zadeva. Takoj sva imela »kulturni nesporazum« glede tega, kaj je osebno in kaj ne. Če bi jaz na delovnem mestu prikrival, da živim z moškim, bi me sodelavci poslali k psihiatru. Tu vidim veliko razliko med Nizozemsko in mnogimi drugimi državami. Sicer se včasih na določenih področjih še vedno pojavijo težave, tako da gotovo ne živimo v paradižu, vseeno pa homoseksualnost tako rekoč ni problematična.
Na Nizozemskem so leta 2001 uzakonili poroke istospolnih partnerjev, ki so povsem izenačene s heteroseksualnimi porokami, pari pa lahko tudi posvojijo otroke. Anne-Marie, vi ste bili prva ženska na svetu, ki se je uradno poročila s svojo partnerko. Kako je do tega prišlo?
Anne-Marie: Pravzaprav čisto slučajno (smeh). S Helene sva se nekaj časa pogovarjali o tem, da bi bilo fino, če bi se lahko poročili, saj smo pred tem imeli zgolj registracijo. V neki LGBT reviji sva opazili poziv, iskali so ljudi, ki bi se radi poročili na prvi možni dan (1. april 2001) in sva se prijavili. Mislili sva, da bo to ogromna zadeva, na desetine parov … Pa se je izkazalo, da smo bili le štirje, od tega le eden lezbičen. Najprej sva omahovali, ker pa sva bili edini lezbijki, sva se odločili, da se kljub večji medijski izpostavljenosti poročiva. In ni nama žal.
Je koncept družine v splošni nizozemski zavesti že razširjen tudi na LGBT družine, ali ideal še vedno predstavlja heteroseksualna nuklearna družina?
Anne-Marie: Da in ne. To zadnje večkrat vodi v zabavne situacije. Ko sem se odpravljala v Slovenijo, ki je, mimogrede, naravnost čudovita, sem morala v potovalni agenciji povedati ime kontaktne osebe za nujne primere. Uslužbenka je že začela pisati besedo »gospod«, pa sem jo popravila in jo prosila, naj v nujnem primeru vzpostavijo stik z mojo »gospo«. Če sam svojo spolno usmerjenost jemlješ tako lahkotno in jo brez težav priznaš, se tudi drugim zdi vse skupaj povsem naravno.
Katere so možnosti, ki jih lahko na Nizozemskem izkoristi gejevski ali lezbični par, ki si želi otroka?
Hans: Prva možnost, na katero vsi najprej pomislijo, je posvojitev. Najlažje je, če partner že ima otroka, in ga nato drugi partner posvoji in tako postane njegov starš. Sicer pa so posvojitve bolj komplicirane, saj lahko posvajamo samo nizozemske otroke, teh pa je zelo malo. Večina drugih držav otrok ne daje v posvojitev istospolnim parom, posvojitve pa so tudi zelo drage.
Anne-Marie: Umetna oploditev lezbijk ni problematična, zato imajo več težav geji in pa neplodne lezbijke. V zadnjem času je bilo nekaj posvojitev iz ZDA, šlo pa je predvsem za otroke, ki jih nihče ni hotel, večinoma temnopolte in z veliko zdravstvenimi težavami. Geji se odločajo tudi za nadomestne matere. Ker je darovalka jajčeca anonimna, je tako edini starš oče, ki je daroval spermo, in ima tudi edini starševske pravice. So pa takšni posegi izjemno dragi, običajno pa je potrebno plačati tudi nadomestni materi.
Kakšne pa so bile vajine poti do otrok? Sta se srečala s kakšnimi posebnimi težavami?
Anne-Marie: Moram vas razočarati, s partnerko namreč nisva imeli prav nobenih težav (smeh). Odšla sem na kliniko, kjer so me oplodili s spermo anonimnega darovalca in že takoj sem zanosila. Potem pač vodijo evidenco o tebi kot o noseči ženski, ne glede na tvojo spolno usmerjenost in čez devet mesecev sva dobili čudovitega sina.
Hans: Sam sem v razmerju s svojim partnerjem že 27 let, zadnji dve leti pa sva tudi poročena. Vedno sem si želel biti oče, vendar se to dolgo ni zdela realna možnost. Nato sva se odločila, da svoje sanje uresničiva vsemu navkljub. Nisva želela biti zgolj rejnika, zato sva se obrnila po pomoč k dvema prijateljicama, lezbijkama, ki sta si prav tako želeli otroke, vendar nista hoteli spočeti s semenom anonimnega darovalca. Dogovorili smo se, da bomo otroke imeli skupaj. Pri notarju smo podpisali pogodbo in se »lotili dela«, da se tako izrazim. Kadar je imela prijateljica plodno obdobje, smo se dobili na večerji, se sprostili, poklepetali, nato pa se je vsak par odpravil v svojo sobo in čez nekaj časa sva dekletoma »dostavila lonček«. Hčerki sedaj še vedno vzgajamo skupaj, nekaj časa preživita pri nama in nekaj pri svojih materah. S Franzem sva kupila hišo v isti ulici, tako da smo pravzaprav sosedje.
Kakšen je sedaj pravni status vajinih otrok? Biološki starši imajo verjetno avtomatsko priznane pravice, kako pa je z njihovimi partnerji?
Hans: Pravno nimava s Franzem nobenih pravic, saj je prijateljica njuna biološka mati, njena partnerka pa ima prav tako nekatere starševske pravice, čeprav ju ni posvojila. S tem se ne ukvarjamo preveč, saj me ne roditeljskih sestankih nihče nič ne sprašuje in prav je tako. Starši so tisti ljudje, ki otroke vzgajajo in vzgojijo ter jim nudijo ljubezen, podporo, vse, kar potrebujejo. Pravni in biološki vidik sta zame veliko manj pomembna, čeprav bi bili vsi zelo veseli, če bi nas sodišče vse štiri priznalo kot enakovredne starše.
Marie-Anne: Partnerka je po poroki posvojila moja otroka, tako da imata oba zdaj tudi legalno dve materi. Dedujeta lahko po meni in partnerki ter po najinih družinah, tudi na rojstnem listu imata napisani dve mami. V vseh pogledih smo torej legalno priznana družina.
Na kakšen odziv sta naletela, ko sta se odločila za otroke?
Anne-Marie: Večina ljudi okrog naju je bila zelo vesela, ko sva se odločili za ta korak. Ko sem se pri petnajstih letih razkrila staršem, je mama najprej pomislila na to, da ne bo imela vnukov. Zdaj jih ima in ju obožuje, prav tako moja babica. Na srečo nisva imeli s sorodniki nobenih težav.
Hans: Odzivi so bili izrazito pozitivni. Kot primer naj navedem svojega dedka, ki je zdaj star 92 let, ob Selminem rojstvu pa jih je imel 80. Edino, kar ga je skrbelo, je bilo, da sem imel spolne odnose s svojo prijateljico in sem torej prevaral Franza. Ko sem mu pojasnil, kako je Ingrid zanosila, je bil pomirjen, saj je bila to edina stvar, ki ga je skrbela. Obe svoji vnukinji ima neizmerno rad in se zelo veseli njunih obiskov. Moja starša sta prav tako reagirala zelo pozitivno. Več težav pa sta imeli Ingrid in njena partnerka, ena izmed njunih družin nad celotnim dogajanjem namreč ni bila niti malo navdušena, kar je bilo zanju zelo boleče.
Anne-Marie, ste predsednica društva Meer Dan Gewenst (Več kot dobrodošli), ki se ukvarja z LGBT družinami. Kakšno pomoč jim nudite?
Anne-Marie: Bodočim staršem nudimo predvsem informacije o tem, kako postati LGBT družina, kakšne možnosti obstajajo glede posvojitev, oploditev in podobnega. Nudimo jim pravne, pa tudi povsem praktične nasvete. Vse oblike LGBT družin niso pravno priznane, na kar ljudi tudi opozorimo. Pomembne so tudi informacije v zvezi s situacijami v drugih državah, saj tudi LGBT družine hodijo na počitnice v tujino in pomembno je vedeti, kakšne so njihove pravice v posameznih državah. Organiziramo tudi igralne urice za otroke, ki se tako lahko sprostijo med sebi enakimi in jim ni treba ves čas razlagati, zakaj imajo dva očka ali dve mami.
V mnogih evropskih deželah kot argument proti temu, da bi geji in lezbijke vzgajali otroke, navajajo stigmatizacijo in diskriminacijo takšnih otrok. Kako odgovarjata na takšne argumente?
Hans: Ljudje, ki se bojijo, da bi otroke gejev in lezbijk diskriminirali, naj svoje otroke vzgojijo tako, da se to ne bo dogajalo. To je tako, kot če bi Slovenci madžarski manjšini svetovali, naj nimajo otrok oziroma naj se raje preselijo nazaj na Madžarsko, kjer ne bodo tako opazni. Različnost je treba spoštovati in jo ceniti. Sam vedno veliko govorim o tej temi, saj verjamem, da je to najboljši način ozaveščanja ljudi. Ko je imela sodelavka nekoč nekaj homofobičnih pripomb, sem jo opozoril, da me je s svojim govorjenjem prizadela. To jo je precej šokiralo in nato sva se lahko o njenih predsodkih pogovorila. Če pa takšne opazke le tiho požiramo, se stvari ne morejo spremeniti na bolje.
Anne-Marie: Če si otroke želiš, potem sledi svojemu srcu, imej jih rad in ne pusti, da bi ti kdorkoli stal na poti. Ves trud in vse težave, ki jih moraš prebroditi … vse je z rojstvom in odraščanjem otroka poplačano.
Mnogo ljudi je tudi prepričanih, da za zdravo odraščanje otroci potrebujejo ženske in moške vzornike, v istospolnih družinah pa se otroci srečujejo le z enim spolom.
Anne-Marie: Tako rekoč vsaka družina ima tako moške kot ženske člane, če to niso mame ali očetje, so lahko v tej vlogi dedki ali babice, strici ali tete, tudi učitelji, saj otroci v šoli preživijo veliko časa. Tudi najini prijatelji so obeh spolov in različnih spolnih usmerjenosti, tako da imata najina otroka povsem dovolj tako ženskih kot moških vzornikov. Njuni prijatelji so tudi iz heteroseksualnih družin, tako da imata vpogled v različne življenjske stile in oblike družin. Ker sta otroka odraščala z dvema materama, se jima to zdi naravno, sprejemata pa tudi drugačne od sebe, kar je prav tako pomembno.
Hans: Mislim, da bi bili najini hčerki prav tako čudoviti in celoviti osebi, četudi bi jih vzgajala sama, brez njunih mater. Vedno je okrog njiju dovolj žensk, da si lahko sami izdelata predstavo o razlikah med spoloma. Poleg tega v živo vidita, kako dva moška počneta vsa hišna opravila, kot tudi vsa »moška« dela, Franz pa je poleg tega še odličen kuhar.
Torej bosta imeli zelo visoka pričakovanja, če bosta začeli hoditi s fanti (smeh).
Hans: (smeh) Res je, ti fantje bodo morali dosegati visoke standarde.
Kako pa se z otroki pogovarjata o spolnih usmerjenostih in o tem, da je vaša družina drugačna od ostalih?
Hans: Do otrok sva bila vedno iskrena. Mislim, da je to najboljši način. Obe vesta, kako sta bili spočeti in štirje starši so njuna realnost. Selma mi je povedala, da so jo v šoli ves čas spraševali, kdo je njena prava mama, in ves čas jim je odgovarjala, da ima dve. Kljub temu da je dobro vedela, da sprašujejo po njeni biološki materi. Čez nekaj časa so sprejeli dejstvo, da ima pač dve mami. Podobno velja za očeta.
Ste kdaj imeli težave, je otroke morda kdo v šoli nadlegoval zaradi spolne usmerjenosti staršev?
Anne-Marie: Do sedaj še nismo imeli težav, čeprav so otroci seveda radovedni in veliko sprašujejo, vendar se podobno godi tudi otrokom ločenih staršev. Kje pa je tvoj očka, zakaj ne živi doma in podobno. Otroci se hitro prilagodijo na marsikatero situacijo in dokler vedo, da so ljubljeni in da imajo podporo, so sposobni prenesti marsikaj. Mojega sina so nekoč v šoli sicer res že nadlegovali, vendar se je na presenečenje vseh (tudi naju z ženo) izkazalo, da so bili razlogi za to povsem drugačni in niso imeli prav nič opraviti z dejstvom, da ima Nathan dve mami.
Kaj je tisto najpomembnejše, kar želita naučiti svoje otroke?
Hans: V večini primerov obstajajo štiri glavna področja, o katerih se je dobro odkrito in iskreno pogovarjati. Vera, politika, spolnost in denar. No, o denarju ne govorimo ravno veliko, o ostalih stvareh pa se pogosto pogovarjamo, včasih v šali in včasih zares. Upam, da se bosta skozi te pogovore naučili razmišljati z lastno glavo in da ne bosta ničesar v življenju delali samo zato, ker se to od njiju pričakuje. Velik poudarek dajeva s Franzem na enakost med spoloma, saj je nadvlada moških zgolj zgodbica, ki so si jo izmislili moški in ki ji ženske vse prepogosto verjamejo. Vzgojiti želiva dve samozavesti in samostojni ženski.
Anne-Marie: Prav nič drugačni nismo od drugih družin, otroke bi radi naučili spoštovanja in ljubezni in strpnosti do soljudi, tako kot vsi starši.
