Mamici sta kakor sonce

RAZISKAVA

Istospolne družine v heteronormativnem svetu

Sociologinja Kath Weston je v svojem, zdaj že slavnem delu, Families We Choose (1991) postavila tezo, da se v sodobnosti družinske skupnosti oblikujejo tudi mimo krvnih vez. Pokazala je, kako v gejevskih in lezbičnih skupnosti prijatelji opravljajo podobne funkcije kot družinski člani in kako so ti pogosto več kot le prijatelji. Če nekdo skrbi zate, te neguje, se te veseli, potem je ta oseba tvoja družina, član tvoje »družine, ki si jo izbereš« – ne glede na to, ali sta krvno povezana ali ne. Te družine je označila za »družine, ki si jih izberemo«. S tem je sprožila obširne razprave o »izbirnih družinah« in o načinih, s katerimi se GLBT populacija sooča s prevlado heteroseksualne normativnosti v vsakdanjem življenju, socialnih politikah in podobno.

Izbira družinskih članov pomeni potencialno avtonomijo, nabor možnosti in privilegij odločanja. A Kath Weston hkrati govori tudi o skupini, ki včasih enostavno nima izbire – mora si ustvariti svoje polje odnosov in intimnosti na novo, da bi se tako oblikovale nove družinske in sorodniške vezi tam, kjer so bile pretrgane krvne. Namesto družine, v katero smo postavljeni z  rojstvom, se nova sorodniška mreža oblikuje na podlagi intimnih razmerij, skrbi, varnosti, podpore, zaupanja. Izberemo si torej tisto, kar nam ni bilo že samo po sebi dano. Kadar partnerji istega spola oblikujejo družino, kadar postanejo starši, gre vselej za zavestno odločitev, za izbiro: in v takšni sorodniški orbiti sta dve sonci.  

Raziskovalka Ana M. Sobočan   Raziskava, ki jo izvajamo na Fakulteti za socialno delo, financira pa jo Mestna občina Ljubljana, je del širšega raziskovalnega projekta Socialno starševstvo kot ključni vidik sodobnih družinskih politik. Pri projektu se raziskovalke ukvarjamo s tistimi oblikami starševstva, ki pomenijo socialni odnos in socialno situacijo, kjer v skupnosti staršev in otrok najmanj ena odrasla oseba z otrokom/otroki ni povezana biološko, ampak socialno: prek tesnega čustvenega razmerja, ki vključuje opravljanje vsakodnevnih starševskih funkcij v daljšem časovnem obdobju.

»Mamica je kakor sonce, bova pač prepesnili v Mamici sta kakor sonce,« mi je povedala ena od lezbičnih mam v intervjuju, ki je nastal v okviru raziskave o istospolnem starševstvu. »Pravno sem jaz posameznica, onadva pa sta družina,« je svoj status pojasnila ena od socialnih mam. Pri nas, kljub pogostosti socialnega starševstva, starševstvo še vedno temelji predvsem na bioloških razmerjih, kjer so kot edine »prave« vrednotene le najožje krvne vezi. To dejstvo odsevajo tudi javne reprezentacije, ki družine predstavljajo predvsem kot biološke entitete, pa tudi naša zakonodaja, ki skozi socialne politike in druge ukrepe izključuje legitimnost tistih staršev v lezbičnih in gejevskih družinah, ki s svojimi otroki niso biološko povezani.

»Katera družina je boljša? Tista, v kateri se vsi člani dobro počutijo. Standardna patriarhalna družina, ki nauči sinove, da se lahko vedejo, kot jim v nekem trenutku ustreza in da bo že mama pobrala za njimi vsako smet, ki pade od njih; hkrati pa nauči deklice, da je treba potrpeti, da so tvoj moški in otroci srečni, je zame prava bolezen družbe. Povečan odpor do alternativnih oblik družine kaže na to, da je tak model družine dejansko ogrožen, zato se bori za obstanek – z vsemi sredstvi,« ugotavlja roza mamica, kot se imenujejo mame, združene v podporno mrežo istospolnih staršev, ki so povezani na forumu za lgbt starše Rozalija.

Strah pred »novimi« družinskimi oblikami se oblikuje (tudi) na podlagi treh izzivov, ki jih istospolno starševstvo postavlja normativnemu redu. Prvi je ideološki izziv, saj istospolne družine zmanjšujejo pomen spolno določenih vlog in fantazem o tem, kdo, kaj in kakšen je oče oziroma mati. Drugi izziv je strukturen, saj istospolne družine spreminjajo dobro utečene družinske konstelacije, ki jih podpira država in politika, tretji pa biogenetski, ker te družine izničujejo idejo o vsemogočni reproduktivni potenci izključno znotraj raznospolne družine. Istospolne družine namreč kažejo, da se je mogoče pri reprodukciji izogniti heteroseksualnim spolnim odnosom in celo pomoči medicine.

»Čigavi so otroci homoseksualnih staršev?« se v naslovu članka, objavljenega januarja v Jani, sprašuje avtorica in ogorčeno zapiše: »Danes lahko pride do otroka skoraj vsaka ženska, ki ima dovolj denarja in maternico.« Če v reviji, ki sebe imenuje družinska, najdemo zapis, ki v enem zamahu objektificira ženske in komodificira otroke, se moramo vprašati, kdo lahko daje sodbe o tem, kdo je »pravi« starš in kdo »ne-pravi«. Velja pa tudi odgovoriti na vprašanje: otroci homoseksualnih staršev imajo svoje starše, čeprav so le-ti v očeh zakonov in javnosti pravzaprav nevidni, pogosto pa zaradi stigme družbe tudi skriti.

In kdo so? Lahko bi odgovorili z izjavo (nebiološke) mame iz lezbične družine: »Preprosto povedano, smo queer starši, biološki in nebiološki starši otrok, ki ustvarjamo ali si želimo ustvarjati čustvena in spolna razmerja (tudi) z istim spolom. Naše družine niso vnaprej določene glede na spol in število staršev, zato jih ne ločimo na popolne in nepopolne, ampak so vse popolne. Naši otroci imajo lahko enega ali več staršev ženskega in/ali moškega spola. Starši so biološki in/ali nebiološki, vsi pa smo starši, ki si za svoje otroke želimo vse najboljše in svoje starševstvo obravnavamo z veliko mero odgovornosti. Queer staršem se otrok ne more ‘ponesrečiti’, ampak ga moramo skrbno načrtovati, zato pri nas nezaželenih otrok ni!«

Intervjuji, ki so bili opravljeni v okviru omenjene raziskave z desetimi osebami iz sedmih istospolnih družin (pet lezbičnih družin in dve gejevski), pričajo vsaj o tem, da istospolne družine v Sloveniji obstajajo. Čeprav število ni veliko, pa so dale te družine pravo bogastvo zgodb in izkušenj: tako so bili otroci spočeti doma, na (tuji) kliniki, izhajajo iz heteroseksualnih družin ali pa gre za posvojitev. Njihovi darovalci ali očetje, kot se imenujejo v nekaterih družinah, so bili anonimni, poznani ali vključeni po dogovoru; njihova vloga tako sega vse do aktivne starševske vloge in očetovstva, ob aktivni vlogi partnerke biološke mame. Na drugi strani pa so mame oziroma roditeljice otrok iz gejevskih družin nadomestne mame ali pa si delijo starševstvo z gejevskim parom.

Zgodbe istospolnih staršev govorijo o tem, kako radi so starši svojim otrokom, kako so si svoje otroke želeli, in koliko starševske ljubezni jim dajejo vsak dan, ne glede na to, ali so s svojimi otroki biološko povezani ali ne. »Da je ljubezen tista bistvena, na osnovi katere se konec koncev premaga vse neprijetne situacije; trenutke občutka izpostavljenosti ali celo zapostavljenosti v družbi, skratka, ljubezen in družinska harmonija (ne glede na obliko družine) so tisti, ki dajejo otroku trdne temelje, samozavest, občutek lastne vrednosti ter varnost,« je povedala ena od mamic. Razkrile/-li so mi tudi, kako skrbno so načrtovali prihod svojih otrok, kako se soočajo z vsakodnevnimi ovirami in kako vedno znova najdejo kreativne rešitve za premagovanje in soočanje s temi ovirami. »Menim, da je ob teh otrokovih stiskah najpomembnejša potrpežljivost, pogovor, razlage, predvsem pa mnogo ljubezni. In dvomim, da bo otrok menil, da bi bilo bolje, da se ne bi nikoli rodil, kot da mora živeti z dejstvom, da biološkega očeta ne pozna.« Razpravljale/-li so o dilemah, ki jih je pri njih odprlo starševstvo, in ugotovile/-li, da starševstvo običajno pomeni dokončni coming out. »Prvi korak je seveda vidnost. Če nas ni, potem pravic ne potrebuje nihče, zakaj bi delali zakone tam, kjer interesa ni.« Zagotavljajo, da pravzaprav še niso imele/imeli slabih izkušenj z okolico, ko je šlo za njihovo družino (v večini so intervjuvanci starši majhnih otrok), in da je odziv okolice v kontaktu z lezbično/gejevsko družino navadno pozitiven. »Zdi se mi, da predsodki seveda obstajajo, ampak ko ljudje vidijo konkretno družino s konkretnim otrokom, se jim meja tolerance docela spremeni,« je dejala ena od mamic, neka druga pa je še pojasnila: »Jasno je, da obstaja nasprotni interes in mašinerija, ki ji ni žal denarja in energije, da bi pot napredka kvalitete naših življenj zaustavila ali celo zasukala nazaj. Zato takoj, ko nehamo plezati, začnemo drseti nazaj.« Želijo si, da bi bile njihove družine tudi s pravnega vidika prepoznane, saj je to v interesu njihovih otrok. »Če bi bilo po moje, bi vse težave odpravili s tem, da bi brisali eno besedo v Zakonu o zakonski zvezi. Tisto, ki pravi, da morata partnerja biti nasprotnega spola. S tem bi rešili večino pravnih težav.« Mame in očetje ugotavljajo, da so njihove družine pravzaprav čisto povprečne, da živijo običajno družinsko življenje in da z njimi ni nič »narobe«. »Otroci, ki z neko obliko družine odraščajo, to družino sprejmejo kot edino možno.Problem (za otrokovo psiho) nastane tedaj, ko začne okolica kazati s prstom na neko družino, ker pač po nečem štrli iz povprečja. To pa ni več problem te družine, temveč problem družbe.«

Ker so otroci v večini intervjuvanih družin še relativno majhni, mi pojasnijo, da se bodo z vprašanji, kako otroku razložiti družinsko situacijo, v kateri živi, ukvarjali, ko bo za to prišel čas in ko bodo otroci spraševali. Za zdaj vedo, da je takšna družina njihovim otrokom nekaj povsem običajnega, in da se otroci v njej počutijo varne, zadovoljne in srečne. Zagotovo nekaj k temu pripomore tudi skupnost roza mamic – istospolnih družin, ki morda celo deluje kot neka širša družina, kot referenčni okvir in zavetje, kot mreža podpore in opore, kot »družine, ki si jih izberemo«.