Lezbična ljubezen v Antiki

HISTORIJA

Lezbična ljubezen v Antiki

Platon je v delu Simpozij opisal ljubezenska razmerja med moškimi v antični družbi. V šestem govoru svečenica Diotima Sokratu predstavi »vzpenjajočo« se ljubezen. Najvišja oblika te ljubezni je posredovanje znanja o najvišjih idejah (Resnici, Dobrem in Lepem) med aktivnim starejšim moškim in pasivnim mladeničem. Drugače ljubezen razume Alkibijad, o katerem Platon piše v zadnjem, sedmem govoru. Alkibijad ljubezen razume kot izmenjavo oziroma zapolnitev manka med partnerjema; Alkibijad naj bi tako v ljubezenskem razmerju s Sokratom »zamenjal« svojo lepoto s Sokratovo modrostjo in obratno – Sokrat naj bi z ljubeznijo do Alkibijada »pridobil« njegovo lepoto (Platon, 1960).

sapfo_600

Sapfo v muzeju d’Orsay v Parizu

Antična družba je bila homoerotična družba, zato imamo precej manj informacij o ljubezni med ženskami, ki so jo imenovali »lezbična ljubezen« („λεσβίακσός έρωτας”) ali »lezbijštvo« („λεσβίασμός”). Lezbijke so dobile v antiki ime „τρίβάδες”, „τρίβω” iz glagola drgniti se. Razen redkih izjem v literaturi in na vaznih poslikavah je zabeleženih bore malo erotičnih razmerij med ženskami – bodisi zato, ker so bila ta tako redka bodisi ker se umetniki zanje niso zanimali. V enem izmed redkih del, ki opisujejo takratna lezbična razmerja, Lukijan v »Dialogu med heterami« zapiše razgovor med Klonarijo in Leino:

Klonarija: »Kaj je to, kar slišim o tebi, Leina? Govorijo, da spiš z Megilo, bogato žensko z Lezbosa,kot z moškim, in bog ve, kaj še počneta skupaj. Ah, vidim, da zardevaš, torej je res?«
Leina: »Res je, Klonarija.«
Klonarija: »V imenu Demetre, kaj praviš? Kaj hoče od tebe? Kaj počneš? Ali mi ne boš povedala? Je to zate prijateljstvo?«
Leina: »Od vseh prijateljic te imam najrajši, vendar ne vem, kaj naj rečem na to. Ta ženska ima okus kot moški.«
Klonarija: »Ne razumem, ali si Trivija? Pravijo, da je na Lezbosu veliko ‘pomožačenih’ žensk, ki ne želijo spati z moškimi, ampak z ženskami, kot da bi bile moški.«
Leina: »Ja, takšna je.«
Klonarija: »Torej … razloži mi.«
Leina: »Megila in Dimonaza iz Korinta sta priredili zabavo. Ko je bilo že pozno in je bila Megila pijana, mi je rekla: ‘Čas je za spanje. Ostani tukaj, Leina, in prespi pri nama; spala boš na sredini.«
Klonarija: »Ali si ostala? Kaj se je zgodilo?«
Leina: »Na začetku sta me poljubljali kot moški. Nato si je Megila snela lasuljo – sploh nisem opazila, da jo je nosila – in njena frizura je bila kot frizura atletov. Bila sem prestrašena. ‘Ali si že kdaj videla tako lepega mladega moškega, Leina?’, me je vprašala. ‘Nobenega moškega ne vidim, Megila’, sem odgovorila. ‘Ne kliči me z ženskim imenom – jaz sem Megilos in sem poročena z Dimonazo … Nato sem rekla, ali imaš ’tisto’ stvar, ki jo imajo moški in z njo počneš to, kar počnejo moški? Odgovorila je, da je nima in da je tudi ne potrebuje. Potem si hermafrodit, sem jo vprašala. Ne, mi je odgovorila. Pridruži se nama in boš videla.«
Klonarija: »Toda kaj je naredila? Povej mi, rada bi vedela!«
Leina: »Nič več me ne sprašuj! Tako me je sram, da v imenu Afrodite ne bom rekla nobene besede več.«
 

sapfo_eva

Lezbično dvorjenje (vazna poslikava)

Lezbijštvo naj bi imelo izvor na otoku Lezbos, rodnem kraju slavne pesnice Sapfo, ki ji pripisujejo začetek »lezbičnih aktivnosti«, čeprav s predpostavko, da bolj platonskih kakor resnično erotičnih. »Sapfična ljubezen« je bila namreč oblika kultivacije lepih in premožnih deklet z Lezbosa. Antični pisci omenjajo, da so se ženske na Lezbosu in drugje v Anatoliji učile in pripravljale ne le za domača opravila, pač pa tudi za tista izven doma. Predvsem na Lezbosu so imeli običaj priprave na »lepotno« tekmovanje. To tekmovanje so pripravili vsako leto v templju Here skupaj z žrtvovanji in svečanimi sprevodi. Šlo je za nekaj podobnega, kot so bile moške »antične olimpijske igre«: ženske »atletinje«, ki so se na svojem področju med seboj borile v lepoti, ljubkosti, petju, plesu (t.i. ženskih vrlinah) in  v celo teku, so si prizadevale za naklonjenost in čast boginje Here.

Prav zato, ker je Sapfo živela v družbi mladih deklet iz pedagoških razlogov, podobno kot je Platon v Simpoziju opisal razmerja med starejšim in mlajšim moškim  (vzgajanje mladih moških v lep in vrl karakter in priprava na njihovo družbeno-politično vlogo), je mnogo njenih sodobnikov domnevalo, da je prav Sapfo vzpostavila to »perverzno« vedenje med ženskami, čeprav za to (razen njene poezije) ni konkretnih dokazov. Zgodovinarji in antropologi namreč domnevajo, da Sapfina ljubezen do deklet, ki sovpada s platonskim modelom ljubezni, ni imela neposredne fizične zadovoljitve. Sapfo je tako dekleta učila glasbe, plesa, skrivnosti ženske gracioznosti in bontona. Če bi šlo res za učenje skrivnosti ljubezni (in lezbične ljubezni), ji starši verjetno ne bi zaupali svojih hčera. Po drugi strani pa je res, da v Sapfini poeziji lahko beremo o čustvih nostalgije in žalovanja za dekleti, ki so po poroki zapustile njeno »šolo«. Brez skrivanja je občudovala njihovo lepoto, čutila ljubezen do njih in povzdigovala njihove vrline, kar je bilo v tistem času zagotovo nekaj neobičajnega. Med drugim je zapisala: »Lepa dekleta, moja čustva do vas ne bodo nikoli usahnila« (Sappho, 1984, 34). Ali pa: »Da bi lahko spala na prsih … nežne prijateljice« (ibid.). In še:

»[… pridi danes zvečer], rotim te Gongola,
vzemi liro [in nam zapoj],
ponovno sem polna hrepenenja.
 
Oh, tvoja lepota, tvoja obleka vznemirja vse,
ki te zagledajo
in srce mi poskakuje od veselja …
 
Toda sedaj molim [da boš hitro tukaj];
želim si [da bi se nikoli ne bi poslovili] (ibid, 40).

Njeni sodobniki so jo spremljali z nezaupanjem. Označili so jo za začetnico lezbične ljubezni. Poleg tega se je proti »maskulinizarnosti« in militiziranosti grške antične družbe borila z žensko senzibilnostjo: »Nekateri pravijo, da so najsvetlejša stvar na tej črni zemlji moški, ki korakajo, drugi pravijo, da so to konjeniki, tretji, da so mornarji, a jaz pravim, da je ta, ki najbolje ljubi.«

Zaradi organizacije antične družbe in posledično redkih virov, ki so (za)beležili razmerja med ženskami, moramo ugotoviti, da ljubezni med ženskami v antiki niso pripisovali kakšnega večjega ali resnejšega pomena. Edina, ki s čisto vestjo izpričuje naklonjenost in čustva iskrene navezanosti ter ljubezni do žensk, je Sapfo, a tudi v njenem primeru ne moremo natančno potrditi, da je pisala o pravi erotični ljubezni med ženskami. Morda je tudi pri njej šlo bolj za platonska čustva do žensk. Navsezadnje je bila poročena, imela je hčerko in naredila je samomor zaradi ljubezni do lepega traškega mladeniča Faona.

__________________________________

Viri:

Sappho (1984): Poems and Fragments. Booldaxe Books: Newcastle upon Tyne. 1984.
(2006): The Love Life of the Ancient Greeks. Toubi’s Books: Athene.
Platon (1960): Simpozij in Gorgias. Slovenska Matica: Ljubljana.
(1816): Lucian’s Dialogues and other Greek Extracts: Literally translated into English. Abbey: Albany.
Tags from the story
More from Katarina Majerhold

Katoliška cerkev, katoličanke_i in krščanske skupine o sprejemanju LGBT

Veliko ljudi se verjetno še spominja, kako je papež Frančišek na vprašanje...
Read More

1 Comment

  • Sapfin samomor zaradi Faona je plod ljudske domišljije, ki je našla svoj odmev v Ovidovi Heroidi, sicer pa je dokazana nehistoričnost in novelističnost tega motiva.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja