Samo meso smo, nič drugega

PORTRET

Francis Bacon, angleški slikar (1909-92)

Francis Bacon o svojem otroštvu ni dosti govoril, zato podrobnosti večinoma ostajajo neznane. Rodil se je v Dublinu v času irskega osamosvajanja, njegova družina pa je bila del angleške vladajoče elite. To pa ni bil edini konflikt Baconove družine – drugi je bil intimnejše narave: viktorijanskima staršema je sinova pederastija zbujala gnus in moral je od hiše (po eni verziji, ker je seksal z očetovimi pomočniki, po drugi, ker ga je oče našel v maminem spodnjem perilu). Tako je šestnajstleten z moškim, ki naj bi ga spametoval, a ga je raje zapeljal, odšel v Berlin, predvojni Berlin – v kakšno svobodo se lahko preobrne gnus!

Francis_Bacon

Francis Bacon

Naslednja postaja je bila Francija, kjer je Bacon videl veliko Picassovo razstavo in spoznal, kaj želi početi, kar pa ne pomeni, da mu je to že takoj uspelo. Leta 1928 je odšel v London, kjer se je bolj ali manj ustalil in najprej postal oblikovalec pohištva, čeprav ni znano, kako je do tega sploh prišlo. V tridesetih letih se je naselil pri Royu de Maistru, petnajst let starejšem, že uveljavljenem avstralskem slikarju, in se pod njegovim vodstvom potem tudi povsem posvetil slikarstvu. Pri štiriindvajsetih letih je – najbrž pod vplivom de Maistrovega katolištva – naslikal svoj prvi krucifiks, čeprav je bil sam celo življenje brez vsakršne vere in je čutil odpor do religij in življenja po čisti laži, kot je bil prepričan, da živijo ljudje, ki sledijo verskim prepričanjem. Še v zadnjih letih je na vprašanje, če verjame v boga, skoraj zgrožen odgovoril, da ne in zakaj ga sprašujejo take neumnosti.

blue_200

Moški v modrem

Bacon je bil astmatik in strašno alergičen na pse in konje, kar je izkoristil tudi za izogibanje vojski: noč, preden je imel zdravniški pregled, je spal ob psu, kar mu je tako poslabšalo stanje, da so ga naslednji dan na pregledu spoznali za nesposobnega vojskovanja. V tistem času se njegove slike še niso prodajale, zato se je po lastnih pripovedih moral preživljati z občasnim delom, majhnimi tatvinami in s prostitucijo. Nato je spoznal dvajset let starejšega Erica Halla, moškega iz visokega sloja, ki je zaradi Bacona zapustil ženo in otroke. Hall je Bacona podpiral in mu pomagal pri prodaji slik ter petnajst let plačeval vse, kar je Bacon ljubil: igre na srečo, dobro hrano in alkohol. Iz tega časa se ni ohranilo skoraj nobeno delo. Bacon je namreč znan po tem, da je veliko svojih slik uničil (sam je priznal, da so bile med uničenimi tudi mnoge dobre).

S sliko Tri študije za figure ob podnožju križanja (1944) se je sprožila briljantna kariera enega najpomembnejših slikarjev dvajsetega stoletja. Kmalu je tudi vpeljal teme, ki so zaznamovale njegovo slikarsko zapuščino: kričeči papeži, krvaveče figure, obdane s kosi mesa, sključeni akti ipd. Bacon je bil slikarski samouk, kar mu je v veliki meri omogočilo, da je lahko razvil svojo lastno slikarsko tehniko, stil in tudi tematiko. Slikal je s fotografij in po spominu, in še to večinoma samo ljudi, ki jih je imel rad, in sebe. Z veliko strastjo je proučeval stare mojstre, kot sta Rembrandt in Velázquez, a ustvaril v trenutku prepoznavno osebno ikonografijo, ki prikazuje temnejše plati človeškega obstoja, polnega groze, bolečine, smrti. V vse to pa je vpletel homoseksualno željo.

two_200

Dve figuri

Petdeseta leta je zaznamovalo razmerje s Petrom Lacyjem, bivšim vojaškim pilotom in seksualnim sadistom. Bacon je ljubil nevaren seks in ekstreme, zato je užival v S/M seksu, ki sta ga prakticirala z Lacyjem. Vendarle so alkohol in Lacyjevi izpadi vse večje nasilnosti in destruktivnosti Bacona pregnale. Lacy se je nato preselil v Maroko, ki je takrat veljal za varno seksualno zatočišče, in kjer ga je Bacon tudi večkrat obiskoval.

Bacon ni rad govoril o čustvih, je pa vedno in povsod razpredal o svoji seksualnosti in promiskuiteti. Nasploh so ga privlačili moški konvencionalnega izgleda, po možnosti heteroseksualni, s katerimi se je redno zapletal v anonimen seks. Tako je v petdesetih letih nastala serija sedmih portretov neznanega moškega, Moški v modrem. Homoseksualnost je bila vseskozi pomemben aspekt Baconovega slikarstva, še posebej eksplicitna že v Dveh figurah (1953), ki so ji prijatelji pravili Buzeranta in prikazuje moški figuri na postelji, ki ju je Bacon povzel po rokoborcih viktorijanskega fotografa Edwarda Muybridgea, a jima je dodal vse svoje atribute: temačnost, seks in nasilje. V tem je primer značilne baconovske preokupacije z nasiljem in gejevskim mazohizmom ter z njunimi reprezentacijami.

Bacon ni maral abstraktnega slikarstva, zanj je bila najpomembnejša človeška figura, čeprav večkrat komaj razpoznavna. Večinoma moška. Ampak zmeraj izmaličena, iznakažena, osamljena, križana, deformirana, amputirana, ujeta, zvezana, prebičana, mučena, kričeča. Z obrazi, zamazanimi do neprepoznavnosti. Bacon: »Meso smo, samo potencialna mrhovina.« Na komentarje o nasilju v njegovih slikah, pa je vseeno odgovarjal, da to sploh ni nasilje, da je treba le pogledati življenje – nič se ne more primerjati z nasiljem življenja. Sam se je trudil le za neposredno, a osebno upodobitev realnosti.

selfportret_200

Avtoportret

Leta 1961 je Bacon v Londonu končno dobil svoj atelje in s tem se je začelo zanj zelo produktivno obdobje. Zadnjih trideset let je vsak dan delal od zore do kosila in se ni pustil motiti (zato zvonec v ateljeju ni delal). Po njegovi smrti so atelje natančno popisali, poslikali in prenesli v Dublin, kjer so ga do potankosti rekonstruirali in odprli kot muzej. Poleg sebe je daleč največkrat upodobil Georgea Dyerja (vse skupaj na več kot štiridesetih slikah), ki ga je po svojem pripovedovanju spoznal leta 1963, ko mu je osemindvajsetletni Dyer poskušal vdreti v atelje. Baconu se je Dyer zdel najlepši moški, kar jih je kdajkoli videl, seveda pa ga je privlačilo tudi, da je prihajal iz nižjega razreda in živel nekoliko izven zakona. Dyer je takoj postal glavni subjekt Baconovih slik, s katerih je očitno, da ga je privlačila Dyerjeva možatost, mišičasto telo, obraz, hrbet, noge, seksapilnost. (Eno izmed interpretacij njunega turbulentnega odnosa je John Maybury posnel v filmu Love Is the Devil, 1998.)

Bacon je oktobra 1971 doživel svoje veliko zmagoslavje, retrospektivo z več kot sto slikami v pariški Grand Palais; takšne časti je bil pred njim deležen samo še Picasso. Na predvečer otvoritve razstave sta se Dyer in Bacon sprla, zato je Bacon prespal v prijateljevi sobi . Na jutro otvoritve so Dyerja našli mrtvega na straniščni školjki. Vzrok: mešanica tablet in alkohola. Nekaj podobnega se je bilo Baconu že zgodilo. Na dan, ko se je 1962 v galeriji Tate v Londonu odprla prva Baconova retrospektiva, je prejel telegram, ki mu je sporočil smrt Petra Lacyja, velike ljubezni njegovega življenja. Bacon se je na otvoritvi pariške razstave in na zabavi po njej vedel, kot da se ne bi nič zgodilo, a je še kakšnih osem let, zelo intenzivno pa prvi dve leti po Dyerjevi smrti intenzivno slikal ljubimca, še posebej presunljivo okoliščine njegove smrti – stranišče, školjko, sobo, stopnišče. Morda je od vseh najbolj znamenit Triptih maj-junij (1973), ki kaže Dyerjevo bruhanje in smrt na školjki. Na Dyerjevem pogrebu je Bacon moral stati stran od družine, ki ga je krivila za smrt sina in brata.

Sredi sedemdesetih je spoznal barmana Johna Edwardsa, ki je sicer imel svojega stalnega partnerja, zato je Bacon prevzel bolj očetovsko vlogo – Edwardsu je kupil stanovanje in tudi sicer vse, kar je potreboval, in ga imenoval za svojega edinega dediča, čeprav o umetnosti ni vedel tako rekoč nič in ga je zanimalo edino, zakaj na vseh slikah izgleda kot opica. Na to vprašanje mu Bacon ni nikoli odgovoril.

triptih_600

Triptih maj – junij (1973)

Bacon je konec osemdesetih spoznal premožnega, štirideset let mlajšega Španca in ga večkrat obiskal v Madridu. Španec (imena viri ne razkrivajo) je leta 1990 peljal Bacona v Prado na retrospektivo občudovanega Velázqueza, ki si ga prej iz strahospoštovanja sploh ni upal ogledati. Odnos – kakor noben  drug – ni bil enostaven. Po sporu in prekinitvi zveze je bil Bacon leta 1992 še zadnjič v Madridu, najbrž v upanju, da se bo zveza obnovila. Takrat pa je v par dneh hudo zbolel. Zastalo mu je srce in umrl je sam; nune, ki so skrbele zanj, pa niti niso dobro vedele, za koga gre.

Še nekaj o ironijah zgodovine. Tudi Baconov soimenjak, sir Francis Bacon (1561-1626), kraljev svetovalec, esejist in filozof, je bil med sodobniki znan kot sodomit (John Aubrey ga je označil za pederasta, ki je dečke redno koristil za spolne užitke). Oba še naziv »sir« loči zgolj zato, ker je slikar zavrnil tako viteški red kot tudi red zaslug, ki sta mu bila ponujena.

Tags from the story
Written By
More from Andrej Zavrl

Odkrito s prevodom

KNJIGA Druga prevajalska delavnica gejevske poezije Tudi letos junija je na Krasu...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja