A Single Man

FILM

Fordov režijski debi preplavljajo svilene tančice nostalgije in žametni mozaiki silnih čustev. Varljivo poudarjena estetika in vsiljiva glasba, navidezno pretirani ekspresionizem in konceptualistična natančnost nas ne smejo zavesti; v klasičnem stilu kvintesenčne filmske poetike so to le odrazi duševnega viharja, kažipoti, ki nas spremljajo v enem samem osamljenčevem dnevu, ki naj bi bil njegov zadnji.

Produkcija: ZDA, 2009
Režija: Tom Ford
Scenarij: Tom Ford (po romanu Christopherja Isherwooda)
Igrajo: Colin Firth, Julianne Moore, Matthew Goode, Nicholas Hoult

single4_600

Dobitnik queerovskega leva na beneškem festivalu je s svojim prvencem razorožil marsikaterega cinika. Slavni modni oblikovalec se z Isherwoodovim romanom ne igračka; kar je prenesel na platno, ni moden film, tudi ne moderen. Ustvaril je hipnotično, bežno hitchcockovsko izpoved moškega, ki je ostal sam in nas nejevoljno vodi skozi še en otopel, medel dan, za katerega se je odločil, da bo njegov zadnji.

George, 52-letni profesor na kalifornijskem kolidžu, žaluje za dolgoletnim partnerjem Jimom. Vsak trenutek življenja – za katerega je v antinomiji čustvenih odzivov, v kakršno nas ujame duševna stiska, izgubil vsak interes, čeprav se njegovi privlačnosti instinktivno ne more upreti – je nov preblisk, novo odkritje, nov niz manično urejenih podrobnosti. Ironija podzavesti, ki je ob poslednjem slovesu pozorna na vsako malenkost. Nadležno kladivo sosedine hčerke; zeleno-modre oči in živo rdeče ustnice tajnice, ki jo prvič opazi, čeprav morda vsak dan hodi mimo nje; bleščeča, impozantno plastična telesa študentov, ki igrajo tenis, nedostopni kot podobe s fotografij (ali kot duhovi); brezpogojna toplina tujega psa.

single2_600

Brv predmetov, pogledov, besed in čustev, ki se vsilijo v Georgeev dan in mu (nam) umikajo misli od pištole, ki jo ima v aktovki. Pregrešno jamesdeanovski rent boy in sončni zahod, ki ga onesnaženje naredi očarljivega; zagledan študent, ki uteleša vse, kar se nikdar več ne vrne; in seveda ona, zvesta prijateljica, ki je v prejšnjem življenju prišla z njim iz Anglije: osamljenka Charley, ki bo (tudi) danes po nepotrebnem zapeljiva.

Čeprav je Firthov George nenehno v središču zgodbe, pa k zgodbi enako učinkovito prispevajo stranski liki. Od Houltovega spogledljivega Kennyja, ki zazna, da je s profesorjem nekaj narobe, do komaj (še) prisotnega Goodovega Jima, ob katerem nam je takoj jasno, zakaj mu je bil George tako predan in zakaj (še) ne vidi izhoda iz bolečine; in same Charley, ki se še vedno oklepa lažne ljubezni, ki sta si jo z Georgeem nekoč delila. Julianne Moore nam s Firthom brezhibno prikaže ves čar in frustracijo njunega odnosa v enem samem okajenem prizoru, ki perfektno kontrastira njeno ranljivo vznesenost in njegovo pritajeno melanholijo.

single1_300Georgeeva eksistencialna dvojnost pronica tudi v njegovem zadnjem predavanju, nadvse zgovornem monologu, ki se odsotno in hkrati ostro osredotoči na namišljene vzroke za sovraštvo do manjšin. Strah. Strah pred grožnjo (resnično ali namišljeno), ki jo predstavljajo manjšine – etnične, družbene, politične (piše se leto 1962, leto kubanske raketne krize) -, še posebej tiste, ki so nevidne.

V eni svojih najboljših vlog doslej se Firth mojstrsko vživi v svoj lik in nam ga predstavi, secira in približa dostojanstveno, brez kakršnekoli patetike. Vsak premor, vsak zasanjani pogled, spremembe v tonu in v doživljanju sveta, ki ga obdaja (doživljanje, ki morda le nekoliko preveč forsirano poudarjajo Fordovi prehodi barvne saturacije) – vse nam iskreno in skrbno pove, kdo je George, nakaže nam njegovo preteklost in obenem prihodnost, ki jo načrtuje. Ford svojega samotarja opazuje z voajersko vnemo in ob drobnih, nežno-čutnih detajlih single5_300prikliče njegove spomine, osamljenost in odtujenost. Pri tem se pogosto zgleduje po mojstrih filmske umetnosti in spoštljivo citira (ali oponaša) Almodóvarja, pomaga pa mu tudi izjemna glasba Abela Korzeniowskija (Metropolis, lepo prosim) in Shigeruja Umebayashija (Razpoložena za ljubezen), ki v neločljivem sodelovanju pri oblikovanju pripovedi močno spominja na klasike psihološke razklanosti, kot so Vrtoglavica, Psiho, Pokvarjeni izlet.

Ford je zvest duhu literarne predloge, čeprav ima do tesnobe in usode glavnega junaka manj skrivnosten, a nič manj eteričen pristop. Njegova zgodba je izrazito vizualna, evokativna; tako rekoč nemi film, ki ga naskicirajo pogledi, nasmehi, spogledovanja; zamaknjeni pogovori, ki so prodorni in obenem neslišni; vdane kretnje moža, ki obžaluje to, kar je bilo, in – v neutešljivi antinomiji čustvenih odzivov – to, kar še bo.

V filmu se pojavi tudi partner pokojnega Isherwooda, umetnik Don Bachardy (Fordu je pomagal med ustvarjanjem scenarija), ki je 30 let starejšega pisatelja spoznal leta 1953 v Los Angelesu, kamor je Isherwood leta 1939 emigriral iz Anglije. Njuno zgodbo sta leta 2007 ovekovečila Guido Santi in Tina Mascara v odličnem dokumentarcu Chris & Don.

Ocena: ♦♦♦♦♦

Tags from the story
Written By
More from Luka Pieri

Časi nedolžnosti

Festival lezbičnega in gejevskega filma   26. festival lezbičnega in gejevskega filma,...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja