Festival lezbičnega in gejevskega filma
26. festival lezbičnega in gejevskega filma, ki je letos potekal v Ljubljani, Celju, Kopru in na Ptuju, je publiki nudil še posebno kakovosten izbor igranih in dokumentarnih filmov na glbt-temo. Splošni odziv je bil zelo pozitiven, obiskanost pa je bila nekoliko boljša kot lani – kljub snegu, razvpitim zapletom s financiranjem, proti koncu pa tudi preplahu, ki ga je povzročila vnovična akcija za širjenje paranoje in dvigovanje pritiska vedno budnih desničarskih in verskih fanatičnih veleumov (glej zadevo »delavnice«).
K dobri obiskanosti je prispevala tudi ad hoc ponovitev otvoritvenega filma Protitok, perujskega kandidata v predizboru za oskarja za tujejezični film, ki je takoj po otvoritvenem terminu napolnil še pol dvorane. Poleg Portitoka so veliko zanimanja pritegnili tudi dokumentarec Rock Hudson – Čeden in skrivnosten tujec, katalonski Eloïse, italijanski Vijoličasto morje, bahamski Božji otroci, britanski Skrivni dnevniki Anne Lister, predvsem pa izraelska drama Razprte oči in prisrčna komedija o črnogorski družini v Kölnu Saša.
Nekaj projekcij je tudi letos potekalo v Kopru in Celju, prvič pa tudi na Ptuju, kjer si je 80 dijakov in dijakinj ogledalo kanadski film Ubil sem svojo mamo in Eloïse, ki je bila še posebej deležna navdušenih pohval. Samo Seničar iz celjskega Metropola je pohvalil predvsem Eloïse in Razprte oči ter poudaril, da bi si zaslužila redno distribucijo. Kdor je videl filma, se težko ne bi strinjal. Ampak redna distribucija še tako kakovostnih in dovršenih neodvisnih glbt-filmov (torej tistih, ki nimajo marketinške podpore velikih studiev) je pri nas redek čudež, dandanes morda celo utopija. To pa je seveda eden ključnih razlogov, zakaj je glbt-festival v našem ozkem in vse bolj apatičnem prostoru tako pomemben dogodek za uživanje, spoznavanje in odkrivanje filmske umetnosti. Kajti filmska umetnost razkriva življenje. Odraža čustva in ideje, ki zrcalijo bodisi stanje duha bodisi družbene razmere, in spodbuja razmišljanje. Če glbt-filmov, ki nastajajo po svetu, in tistih, ki so se zapisali v zgodovino (vzemimo npr. zloglasni nemški film iz leta 1957 Drugače kot ti in jaz, ki so ga montaža in na novo posneti dialogi iz filma o mladem homoseksualcu spremenili v homofobično propagando), ne bi prikazovali in če o njih ne bi govorili in pisali, ne bi imeli možnosti poglabljati se v teme, ki jih ti filmi obravnavajo. Oziroma če si sposodim besede Marjane Ravnjak iz oddaje Osmi dan: politična in družbena zgodovina se najbolj nazorno zrcalita v filmski zgodovini. In tudi današnji filmi bodo nekoč prav tako zanimivi za bodoče generacije, ki bodo živele v povsem drugačni družbi. Kot so za nas zanimivi skrivni dnevniki Anne Lister, po katerih smo posneli film o (morda premalo) davnih časih. Pa naj se ve, da Michelle Pfeiffer in Daniel Day-Lewis iz Časa nedolžnosti nista bila edini nesrečni duši 19. stoletja.
Še številke: ljubljanskih filmskih predstav se je udeležilo nekaj čez 1400 obiskovalk in obiskovalcev, na Ptuju okoli 160, v Celju čez 50 in v Kopru natanko 107. V nadaljevanju objavljamo nekaj utrinkov in zapisov, ki so nastali ob ogledu filmov na letošnjem festivalu.
