Recenzije: Plošča 16

PLOŠČA

 

 LoneLady – Nerve Up

lone_200Julie Campbell ne mara biti v bendih, zato se poimenuje LoneLady, se zapre v zapuščen mlin na obrobju Manchestra in posname enega najboljših debitantskih albumov preteklega leta. Preprosto in brez pompa. In takšen je tudi album, na katerem izvajalka  ustvari ozračje intimnega zasebnega koncerta v naši dnevni sobi, saj poleg njenega glasu uživamo v (za te čase) presenetljivo osnovni glasbeni spremljavi.  Kljub navideznemu pomanjkanju glasbene kompleksnosti pa imajo ti sicer izvirni komadi tudi eno zanimivo »evrovizijsko« lastnost: ves čas se nam zdi, da smo jih nekje že slišali. Kar nikakor ni slabo, saj LoneLady uspešno širi bogato zapuščino svojih legendarnih someščanov (od Buzzcocksov in Smithsov do Ludusa in New Order, pa še koga) zgolj z bolj ali manj brutalnim brenkanjem na kitaro in preprostim nabijanjem ritem mašine ter zelo osnovno, retro uporabo elektronskih posegov. Nerve Up vdihne novo življenje nergaškemu post-panku, ki smo se ga v zadnjih desetletjih že dodobra preobjedli, LoneLady pa ga reciklira v ponovno užiten obrok in nas popelje nazaj v prihodnost.

Ocena: ♦

Pink – Greatest Hits… so far

pink_200Kot bi rekel tisti zafržmagani smrkec: sovražim zbirke največjih hitov. Vendar pa, če nadležni pojoči najstniki à la gospodič Bober pri svojih rosnih šestnajstih lahko izdajajo avtobiografije, potem sme bržkone tudi Rozika po desetih letih na sceni izdati album največjih uspešnic. Če zanemarimo vnebovpijoč finančni razlog za izdajo te plošče in se posvetimo zgolj glasbi, bomo kaj kmalu opazili premeten izbor komadov z vseh predhodnih albumov v kombinaciji z nekaterimi novimi posnetki, ki so posledično takoj postali ljubljenci radijskih postaj (tako tudi novi singel Raise Your Glass in priredba Whataya Want From Me). Kompilacija postreže z večino najbolj udarnih hitov, ki jih kot rdeča nit povezuje pevkino ukvarjanje z zanjo značilnimi temami, predvsem družbeno izobčenostjo in promocijo feminističnih idej. Dober izbor močnejših in kvalitetnejših komadov, s katerimi je bolj ali manj uspešno poskušala vnesti nekaj borbenosti v apatičnega povprečnega gledalca MTV. Ali se je smiselno boriti proti sistemu znotraj njega je vsekakor zanimivo vprašanje, marsikaj pa nam o tem domnevnem boju pove prav odločitev o izdaji pričujočega ploščka.

Ocena: ♦

of Montreal – False Priest

montreal_200Zgodovina zasedbe of Montreal sega v sredino devetdesetih, ko je bil bend eden izmed ustanovnih akterjev kasneje precej produktivnega kolektiva Elephant 6. Prav zanimivo je poslušati njihove starejše posnetke in spremljati njihov razvoj skozi vse mogoče glasbene prakse, žanre in prijeme. Stalnica so morda le zabavna in čudaška imena plošč in samih pesmi, njihovo trenutno fazo pa so nekoč opisali kot pop glasbo, idealno za vrtenje na radijskih valovih – seveda tistih na Marsu. Kevin Barnes, možakar nekje na meji med norcem in genijem, se spet poigrava s čudaško mešanico ekscentričnih viž, ki obsegajo vse od indie rocka, panka, fanka, elektronike in še bolj ali manj vsega ostalega razen Avsenikov (ki jih je, bognedaj, morda prihranil za naslednji album). Odbiti Barnes, edini stalni član skupine, se – kot na že zadnjih nekaj izdelkih – požvižga na zakonitosti sodobne glasbene industrije in ponovno mu uspe ustvariti neko psihadelično zmes, ki sicer gre dovolj lahkotno v uho, hkrati pa se z nami ves čas šali in nam v komade podtika vse mogoče glasbene zafrkancije. Muhasto, duhovito in vredno vaših cenjenih ušes.

Ocena: ♦

Antony and the Johnsons – Swanlights

antony_200O izjemnem Antonyju Hegartyju in njegovih Johnsonih smo v tej rubriki že pisali, tokrat pa predstavljamo še en biser, ki brez posebnega napora zopet značilno pluje med popom in avantgardnimi vodami. Swanlights je še za spoznanje bolj eteričen kot njegovi predhodniki, hkrati pa tudi bolj jedek in raznolik. Prepoznavni androgini glas tega produktivnega ustvarjalca nas tokrat zopet popelje v mračne vode, saj se večina pesmi ukvarja s takšnimi in drugačnimi konci, od smrti in izumiranja živalskih vrst do vojn in globalnega segrevanja. Antony tudi tokrat ne razočara in album je prav tako hipnotičen kot njegovo dosedanje delo, je pa morda celo nekoliko bolj kompleksen in zanj neznačilno nemiren. Skozi večino pesmi poslušalec začuti nekakšno neodločnost ali nestanovitnost, ki verjetno izhajPogovor s Toronto Drug Bust a iz intenzivnega iskanja odgovorov in skeptičnega upanja na nov začetek, ki naj bi vedno sledil koncu. Dodaten bonus je duet z Björk, še eno zelo samosvojo glasbeno osebnostjo. Poetično, zasanjano, temačno, prežeto s čustvi, na trenutke žalobno, nato spet polno upanja. Zelo za.

Ocena: ♦

 

Plošče posluša in na koncerte hodi Janis.

Tags from the story
More from Anamarija Šporčič - Janis

Recenzije: Plošča 3

Marc Almond – Stardom Road Po razpadu novovalovskega synth-pop čuda Soft Cell...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja