FILM
Novo na DVD … v tujini
Prayers for Bobby
TV-film Russlla Mulcahyja (Nevidno zlo 3, Moške zadeve) temelji na odlični knjigi Leroya F. Aaronsa Prayers for Bobby: A Mother’s Coming to Terms with the Suicide of Her Gay Son. Ta opisuje resnično zgodbo Mary Griffith in njene mučne poti, da bi se sprijaznila s sinovim samomorom, v katerega sta ga leta 1983 pahnila strogo krščanska indoktrinacija in Maryjino zavračanje njegove homoseksualnosti.
Mary Griffith je predana kristjanka, ki vzgaja otroke v konservativnem duhu prezbiterijanske cerkve. Ko izve, da je njen mlajši sin Bobby gej, se življenje vse družine nenadoma spremeni. Bobbyjeva brat in sestra postopoma sprejmeta dejstvo, da je Bobby homoseksualec, in tudi njihov oče se sčasoma neha obremenjevati, čeprav sina ni zmožen podpreti, zlasti ob histeričnih izpadih svoje žene, ki je prepričana, da ga bo bog lahko ozdravil. Bobby je vse bolj razpet med čustvi, ki dozorevajo v njem, in željo, da bi ga mati brezpogojno sprejela. Ko gre študirat, poskuša sproščeno živeti svoje življenje, toda materina hladnost ga neizbežno preganja. Bobby zapade v hudo depresijo, ob tem pa se v njem stopnjujejo samozaničevanje in občutki krivde, ker ne more biti »popolni sin«, ki si ga Mary želi. Edini izhod iz bolečine najde v smrti.
Po tragičnem dogodku šokirana Mary postavi pod vprašaj vse, kar je mislila, da ve o sebi in o cerkvenih razlagah Svetega pisma. Čeprav prepozno, bo vendarle spoznala pravi pomen ljubezni in dragocene vrednote, ki jih v sinu ni znala videti. Postala bo odločna zagovornica glbt-pravic in ganila javnost z iskrenim, presunljivim nagovorom pred občinskim svetom in ljudi pozvala, naj dvakrat premislijo, preden izgovorijo ali podprejo karkoli homofobičnega. Z odkritim poglabljanjem vase in izobraževanjem se bo otresla doktrine, da bi moral Bobby iskati odpuščanje boga; sama bo posvetila življenje iskanju Bobbyjevega odpuščanja.
Za TV-standarde zelo kakovostna produkcija, ki jo poleg dobre dramaturške zasnove obogati neverjetna, naravnost perfektna Sigourney Weaver (nominirana za zlati globus). Film, ki bi ga morali videti vsi dijaki in dijakinje. Še bolj pa njihovi starši (DVD je mogoče dobiti na nemškem Amazonu).
Ocena: ♦♦♦♦♦
Luka Pieri
Senza Fine
Film Senza Fine pokaže, da cikel življenja navidezno nima konca – cikel, v katerem veselje nima konca, trpljenje nima konca, naše življenje je zgolj niz osebnih trenutkov, življenjskih preobratov in čustev, ki jih izkušamo na tej brezčasni poti.
Italijanski režiser Roberto Cuzzillo je omenjene velike in majhne trenutke v posameznikovem življenju s senzibilnostjo, ki se odraža v tenkočutni in umetniški fotografiji, predstavil skozi ljubezensko zgodbo med Giulio (Cristina Serafini) and Chiaro (Irene Ivaldi). Giulia in Chiara se po dolgoletni zvezi odločita, da bosta svoj odnos nadgradili z otrokom. A ker v skladu z italijanskim družinskim zakonikom v Italiji ni možna umetna oploditev, se odločita za Nizozemsko. Gulia veselo novico o umetni oploditvi sporoči svoji materi, ki je predvsem zaskrbljena, kako bo otrok rasel brez očeta. Medtem pa Chiara začuti otrdlino na levi dojki, zaradi česar začne svoje misli usmerjati v bolezen in smrt, ne pa v novo življenje in rojstvo. Ko se njen sum, da ima raka, potrdi, svoje misli in skrbi končno zaupa Giulii. Njuno življenje se nenadoma preusmeri iz veselja nad novim življenjem v borbo za Chiarino življenje …
V tej asimetriji, ki nenehno preveva film tako v sliki kot zvoku, misli in čustvu, vidimo pestrost, kompleksnost in paradoksalnost našega življenja. Pretanjen film za sladokusce.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Katarina Majerhold
Bear City
Kosmata romanca o antibodyfašizmu, ali zakaj je za samoumevnega twinkiča znotraj LGBT-mainstrima skoraj tako težko povedati, da je medvedoljubec, kot je za samoumevnega heteroseksualca razkritje, da je gej? Zakaj je za mišičastega medveda – tega vročekrvnega predstavnika samooklicane medvedje elite – tako težko razkriti, da se je zatreskal v twinkiča? Zakaj ne marajo usnjene tetkaste medvedke Ruby? Zakaj Gordito ve, da je za gnilo samopodobo krivo zajetno telo, čeprav se nanj lepijo najbolj vroči latino mladiči? Tematiziranje različnih odtenkov bodyfašizma v subkulturi subkulture je dlačja sled romantične komedije, ki ji v poldrugi uri uspe z iskrivimi dialogi oplaziti skoraj vse štrleče (stereo)tipike sveta kosmatincev: od kompleksnosti medvedjih identitet, prek seksa kot sredstva komunikacije in utrjevanja socialnih vezi, do iskanja prave mere odprtosti zveze, nadrealističnih incidentov ob prvem trojčku in metamorfozah medveda v kuro, ko je preblizu subjektu oboževanja. Naturščikasta igra in neprepričljivost množičnih prizorov izdajata nizkoproračunskost, kar pa tej dlakavi veseloigri ni preprečilo, da bi od premiere, junija lani, ne odnesla že štirih nagrad na treh mednarodnih festivalih LGBT-filma: v Los Angelesu, Oslu in Sevilji.
Ocena: ♦♦♦♦
Viki Kern
