Recenzije: Plošča 24

kombinat 200 1Kombinat – Kombinat

Ženski pevski zbor Kombinat verjetno ne potrebuje posebne predstavitve. Članice že zadnjih pet let skozi pesem izražajo občutke mnogih slovenskih in evropskih državljanov in državljank, ki s(m)o zaradi pogoltnosti posameznikov in institucij ter pomanjkanja solidarnosti in občutka za sočloveka pristali v sila nezavidljivi situaciji. Kombinatke nam na svojem prvem albumu ponujajo 20 pesmi, med katerimi še posebej izstopa prva, avtorska Pesem upora (besedilo Ksenija Jus, glasba Drago Ivanuša). Pesem velja za neuradno himno vseslovenskih vstaj in drugih protestov, ki so se ob koncu leta 2012 pričeli spontano odvijati po vsej državi, in ni prav v nobenem pogledu šibkejša od uporniških klasik v nadaljevanju. Udarna in neposredna se lahko kosa z devetnajstimi priredbami zimzelenih revolucionarnih pesmi, vse od partizanske Hej, brigade do komunistične Bandiere Rosse in Power to the People velikega posteljnega mirovnika Johna Lennona. Še pred nekaj leti bi se morda takšna plošča zdela nostalgičen poskus ohranjanja spomina ne neke davno izbojevane bitke. Danes so pesmi, ki so jih izbrale članice zbora, prav tako aktualne kot takrat, ko so jih peli prvič. Ne glede na to, da kakovost aranžmajev, glasbene spremljave in same izvedbe pesmi nikakor ni zanemarljiva, pa so ti elementi v trenutni situaciji povsem drugotnega pomena. Tisto, kar šteje tokrat, je sporočilo. In sporočilo je jasno, glasno in odločno: ¡No pasarán!

Ocena: ♦♦♦♦♦


ellieEllie Goulding – Halcyon

Mlada britanska dama, ki je pred dvema letoma navdušila s prvencem Lights, se tokrat vrača s še bolj ambicioznim projektom in dokazuje, da predhodni uspeh ni bil zgolj srečno naključje. Pevka vsekakor izstopa iz sivega povprečja popularne glasbe, delno po zaslugi prikupno prismuknjenega vilinskega glasu (in izgleda), ki je tudi tokrat njen glavni adut, delno pa zaradi zelo močnih teženj, da bi svoj sicer povsem priljuden elektro pop predstavila kot neko sila alternativno in malodane ezoterično reč. Morda primerjave s Kate Bush v tem smislu niti niso povsem zgrešene, dasiravno pesmi Ellie Goulding krasi njej lastna kombinacija znanega in novega, ki se večinoma precej udobno ugnezdi v ušesu. Njena glasba je poetična, dramatična in občasno zasanjana, predvsem pa nabita s čustvi, kar je v svetu elektronske plesne glasbe prej izjema, kot pravilo. Halcyon je za poslušalca morda malce naporna plošča, ker je tako polna vsega, da se človek na trenutke počuti takorekoč zvočno zlorabljen. Kar pa začuda ni tako neprijetno, kot se morda sliši. Prvi singel s plošče Anything Could Happen služi kot kar primeren prvi grižljaj, če velecenjeni poslušalec/poslušalka dotične artistke do sedaj še ni zasledil/a na svojem meniju. Pa dober tek!

Ocena: ♦♦♦♦


godGodspeed You! Black Emperor – Allelujah! Don’t Bend! Ascend!

Godspeed You! Black Emperor na prvi pogled morda izgledajo kot huda anomalija v dobro utečeni ter z botoksom in dolarji podmazani glasbeni mašineriji. Kultni kanadski post-rock kolektiv, ki je dobro poznan tudi slovenskemu občinstvu, je v petnajstih letih obstoja na štirih albumih napaberkoval relativno majhno število komadov. Z razlogom. Njihove pesmi so za današnje razmere abnormalno dolge ter za povrh še pogosto, ježešmarija, instrumentalne, zaradi česar jih lahko imamo za krasno brco v obraz (ali kak drug del anatomije) instant muziki emtivijevske dobe. Anarhisti tako po političnem, kot tudi glasbenem prepričanju, še vedno pripovedujejo relevantne zgodbe in pri tem maksimalno koristijo vso ustvarjalno svobodo, ki jim jo njihov kultni status omogoča. Tudi tokratni plošček ponuja zgolj štiri pesmi, od katerih ste le dve povsem novi, ne manjka pa niti značilne (post)apokaliptične srhljivosti, ki skozi grozeče ponavljanje prerašča v epske zgodbe, svarila ali hipnotično-evforična stanja. Kaj od tega nas čaka, ne ve nihče, vsekakor pa je jasno, da skoraj desetletna odsotnost za kolektiv ni imela bistvenih posledic. Nemogoče je reči, ali gre to pripisati kvaliteti njihove glasbe, ali pa le-ta zgolj izjemno dobro ustreza cikličnemu ponavljanju vedno enega in istega sranja na tako rekoč vseh področjih družbenega in zasebnega življenja zadnjih dveh desetletij.

Ocena: ♦♦♦♦


YohioYohio – Reach the Sky

Foto: yohio

Ste se kdaj spraševali, kako bi izgledali liki iz japonskih risank, če bi zares obstajali? Verjetno si jih niste predstavljali kot prebivalce majhnega švedskega mesteca, ki z mamino kreditno kartico naročajo oblekice preko interneta, se v prostem času učijo japonsko ter želijo zastopati svojo državo na Evroviziji. Napaka! Sedemnajstletni Yohio povsem ustreza zgornjemu opisu, poleg tega pa se mulo dobro obnese tudi kot kitarist. V Evropi smo v preteklosti že lahko zaznali modne vplive popularnih japonskih glasbenih zvrsti, na primer t. i. žanra visual kei, vendar je glasba ostala trdno zasidrana v evropskih pop vodah (gl. Tokio Hotel in ostalo svojat te sorte). Ena bistvenih vizualnih poslastic te japonske različice glam rocka so naličeni dečki v ženskih oblačilih, ki biološka dekleta spravljajo ob pamet s svojo lepoto in nadležnim dejstvom, da pogosto izgledajo bolj ženstveno kot one same. Yohio sledi temu trendu in hodi naokrog kot majhna svetlolasa deklica, tudi s svojo glasbo pa se precej približa japonskim izvajalcem, zaradi česar je na Japonskem prava zvezda. Mladenič je zaenkrat izdal zgolj mini album z naslovom Reach the Sky, na katerem nam ponuja mešanico solidnih rokerskih komadov (z obveznimi kitarskimi solažami in besedili v japonščini) ter pop balado, ob kateri se vam bo milo storilo. Verjetno pa ni pretirano trditi, da glasba pri Yohiu nikoli ne bo v središču pozornosti. Niti v glasbenih recenzijah ne.

Ocena: ♦♦♦

Tags from the story
More from Anamarija Šporčič - Janis

Draga teta. Sem gej.

MEDIAŠIT Za marsikoga izmed nas je bil prvi stik s homoseksualnostjo v...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja