Recenzije: Knjiga 12

KNJIGA

wilde_200_1Kogar bogovi ljubijo, ostane mlad …

Oscar Wilde, Poezija in proza: izbrano delo, prevod in spremna beseda Nada Grošelj, MK, 2009.

Oscar Wilde je širši javnosti znan predvsem po romanu Slika Doriana Graya ter zabavnih dramskih delih. Manj znane so njegove pesmi, ki so tokrat večinoma prvič prevedene v slovenščino in zbrane na enem mestu. Gre za dober in pester pregled najbolj bistvenih faz Wildovega pesniškega ustvarjanja, (ki sicer nekoliko zanemari začetno, resda morda manj kvalitetno obdobje Wildovega navduševanja nad grškimi klasiki), in nas tako popelje na popotovanje od avtorjevih mladih let in vtisov s potepanja po Italiji do biserov angleškega esteticizma in pesmi o osebnih in religioznih občutjih, ter tudi takšnih s političnim sporočilom. V izbor so uvrščene vse pomembnejše Wildove pesmi, dobrodošli pridobitvi sta predvsem prevoda daljših pesnitev Ravena in Sfinga, prevajalce in prevajalke pa čaka še kar nekaj tovrstnih zalogajev (npr. Charmides in Humanitad). Izbor vključuje tudi prozna dela, ki pomagajo osvetliti Wildov odnos do tedanje družbe in vsaj delno razložijo njegove poglede na umetnost. V zaključek nam je, kot je v zbirkah Wildovih pesmi postala navada, ponujena Balada o readinški ječi v novem prevodu, njegova zadnja daljša pesnitev, ki jo je napisal v zaporu med prestajanjem kazni zaradi homoseksualnosti. Wilde se bralcu prav skozi svoja manj znana dela razkriva kot več kot le domiseln nastopač in postane pronicljiv kritik svojega časa (nekateri njegovi eseji, npr. Človekova duša v socializmu, so tudi danes še kako aktualni), njegov celotni opus bi vsekakor veljalo prevesti v slovenščino. Delček k temu mozaiku je tokrat z odličnim prevodom in izčrpnim uvodom prispevala Nada Grošelj.

Ocena: ♦♦♦♦♦

Anamarija Šporčič

 

bolano_200_1Zadnji večer

Roberto Bolaño, Noč v Čilu, prevedla Irena Levičar, Študentska založba, 2009.

Roberto Bolaño (1953-2003) je bil izvorno Čilenec, vendar je precejšen del življenja preživel v Španiji, kamor je prebegnil z domače literarne scene. Noč v Čilu (2000) je njegov edini roman v slovenščini in je v celoti nekakšna predsmrtna pripoved, pravzaprav izpoved v samoobrambi čilenskega duhovnika, pesnika in literarnega kritika Sebastiána Urrutie Lacroixa: »Umiram, toda veliko bi še rad povedal. Bil sem pomirjen s sabo. Tih in miren. Nenadoma so prišle stvari na dan. Zaradi tistega ostarelega mladeniča. … Nekaj stvari je treba razjasniti.« Tako se roman začne in potem duhovnikov notranji monolog poteče v eni sapi, na en sam dah, tako rekoč v zadnjem dihu. Sto strani v enem samem odstavku, brez premora.

Oče Sebastián nosi kar težko prtljago, nekaj je zasebne, nekaj širše družbeno-politične. Polna je spominov in namišljenih spominov, dogodkov in potlačenih želja. Zelo pomembna tema je vloga posameznika v delovanju totalitarne oblasti. Kako da ljudje ob vseh grozotah kar molčijo in nikoli nihče nič ne ve? Ljudje skrivnostno izginjajo, a nihče ničesar ne vidi. Tudi oče Sebastián (član organizacije Opus Dei) se ne opredeljuje proti konzervativnim in totalitarističnim silam, ampak z njimi po svoje sodeluje. In kakor molči o drugih, molči tudi o sebi, saj vse življenje kot se le da potlačuje svojo željo po istem spolu, kar ima različne učinke (ne najmanj pomemben je njegova homofobna in seksistična poezija). Jasno, da vse prepredajo mreže melanholije.

Ocena: ♦♦♦♦

Andrej Zavrl

 

sarah_200_1Nenavadni naelektreni prostori

Sarah Waters, Okušanje žameta, zbirka Gostosevci, Didakta, Radovljica, 2009; prevod in spremna beseda: Klemen Perko

Okušanje žameta je prvenec Sarah Waters in njen drugi roman, preveden v slovenščino – spomnimo se usodne Privlačnosti! Če se je Privlačnost komu zdela abstraktna, je zdaj čas za napeto in razgibano zgodbo, polno pripetljajev, ki tvorijo vrtoglave dogodke in hitre spremembe. In, seveda, Tipping the Velvet v slengu pomeni kunilingus!

Zgodba romana Okušanje žameta je postavljena v viktorijanski London in je ostra kritika razredne družbe. Zgodba se dogaja v sijaju aristokracije, v revščini delavskega razreda ter v razburljivih feminističnih, delavskih in socialističnih gibanjih.

Prvoosebna pripovedovalka Nancy Astley nam razkriva silovito ljubezensko razmerje z varietejsko zvezdo Kitty Butler, ki se zaradi videza poroči in si uniči življenje. Razdor za Nancy Astley pomeni padec v brezno, v katerem kot žigolo za moške in brezpravna ljubica bogate aristokratinje dodobra spozna licemerje in zamolčano sprevrženost svojega časa. Vendar je želja po življenju močnejša, zato ponovno išče in najde svoje mesto v življenju, se zaljubi in dela kot aktivistka v revnem East Endu; s socialistko Florence Derby si ustvarita življenje ljubezni, sočutja in tovarištva.

Waters je za Okušanje žameta prejela nagrado Betty Trask za najboljši romantični roman mladih avtorjev Commonweltha.

Ocena: ♦♦♦♦♦

Zala Hriberšek

 

duvert_200_1Fantiči in tiči

Tony Duvert, Dnevnik nedolžneža, prevedel Brane Mozetič, Škuc-Lambda, 2009.

Francoski avtor Tony Duvert (1945-2008) je največ napisal v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je prejel tudi najvišje literarne nagrade, potem pa je po vzponu novega konzervativizma njegov sloves dobil zloglasne tone. Zadnji esej je objavil 1989 in se nato popolnoma umaknil iz javnega življenja. Ko so ga avgusta 2008 našli v njegovi samotni hišici, je bil že več tednov mrtev.

Dnevnik nedolžneža (1976) spada med Duvertove »klasične« romane, saj je večina ostalih bolj avantgardnih, vsekakor pa to ne pomeni, da gre za kakšno malomeščanskemu moralizmu priljudno pisanje. Duvert je bil namreč velik zagovornik pravice otrok do svobode, še posebej seksualne. In tudi približno tridesetletnega pripovedovalca romana, »moškega, ki raje boža otročaje, kot pa da bi jih delal«, seksualno zanimajo samo fantje med 12. in 20. letom – mnogi so klateži, večkrat gre za denarno menjavo, a nikoli si fantov ne pridobi s prisilo.

Duvert v svojem romanu da glas pedofilu, ki ga družba najbolj sovraži: je inteligenten, elokventen in reflektiran. Svojih dejanj ne obžaluje in se ne opravičuje; ne, prav strastno biča heteroseksizem in hinavščino ter vsesplošno udrihanje po t. i. pedofiliji, ki pomeša vse pojme in usmerjenosti. Z daljšim odlomkov o narobe svetu, kjer večinska homoseksualnost zatira manjšinsko heteroseksualnost, pa pokaže na vso grozljivo absurdnost in zločinskost heteronorme. Spotoma poda še krasno parafrazo znamenitega bibličnega izreka o metanju prvega kamna: »V imenu ljudi govorijo samo tisti, ki bi zmogli vanje nameriti puško.«

Ocena: ♦♦♦♦

Andrej Zavrl

 

sapfo_200_1Zaklad fragmentov

Sapfo, Pesmi, iz grščine prevedel, opombe in spremno študijo napisal Marko Marinčič, Ljubljana: KUD Logos, 2008.

Nova slovenska izdaja Sapfinih pesmi je še posebej pomembna zaradi dveh razlogov: najprej zato, ker prinaša celotno ohranjeno zapuščino te pesnice, in to dvojezično – vsa besedila so navedena tudi v grškem izvirniku. Potlej je zbirka pomembna še zaradi spremne študije, ki z uravnoteženim pristopom končno enkrat ne okoliši in ne menca okrog Sapfinega homoerotičnega naboja (in za vselej zabriše v smeti že stokrat zastarela reševanja pesničine časti pred grozljivimi – in seveda povsem izmišljenimi! – obtožbami nenaravne strasti). Marinčičeva študija je polna zanimivih analiz, podatkov in interpretacij o »možačasti Sapfo« (kakor jo je poimenoval Horac), njenem krogu deklet in položaju v antičnem lirskem kanonu. Čeprav se Marinčič nazadnje vrne k verjetni hipotezi o tem, da so bila dekleta Sapfine »gojenke«, prej dodobra pretrese možnosti in predsodke, ki so povezani z anahronističnim razumevanjem njene »zasebne šole« in z ritualizirano oz. institucionalizirano homoseksualnostjo (tudi v antiki ni bila vse hierarhija in istospolna erotika ni bila zmeraj zvezana s starostno razliko).

In potem (pravzaprav: najprej) so tu pesmi. Sapfo v sicer drugačnem kontekstu zapiše, da »le za delež smejo ljudje prositi«. In res: le delež pesmi, teh predlog za glasbeno izvedbo, se nam je ohranil. Iz pričujočih 192-ih fragmentov, ki so včasih tudi ena sama beseda, pa razbiramo širok razpon odnosov in intimnosti. Rečeno z enimi takšnih fragmentov (36): »hrepenim in iščem«.

Ocena: ♦♦♦♦♦

Andrej Zavrl

 

solaO homoseksualnosti v šoli

Posebna številka Sodobne pedagogike »Homoseksualnost in šola«, let. 60., št. 4, november 2009

Končno! Prav nič drugega ni mogoče reči ob tematski številki Sodobne pedagogike o homoseksualnosti in šoli. Urednika Mojca Kovač Šebart in Roman Kuhar ugotavljata, da se o homoseksualnosti v naših šolah govori malo in sporadično. Od dobre volje učiteljev in učiteljic je torej odvisno, ali bodo mladi kaj slišali o homoseksualnosti in na kakšen način bo tema predstavljena. No, drugače je med šolskimi odmori: tam je vsak dan moč slišati kaj na to temo. Kanadska raziskava je na primer pokazala, da srednješolci v povprečju po večkrat na dan uporabljajo besedo »peder« za žaljenje svojih sošolcev.

Tematska številka prinaša 11 znanstvenih razprav. Avtorice in avtorji predstavljajo razvoj gejevskih in lezbičnih študij v Sloveniji, analizirajo rezultate raziskav o homofobičnem nasilju v šolah, odgovarjajo na vprašanje, zakaj in kako je o homoseksualnosti v šolah   potrebno govoriti in na kakšen način se odsotnost govora o homoseksualnosti v šolah legitimira v uradnih (šolskih) politikah. Tematizirajo tudi, kako šolo narediti za varen in vključujoč prostor za glbt-mlade in predstavljajo analizo kurikulov in šolskih učbenikov, ki jasno pokaže, da v  njih o homoseksualnost tako rekoč ni moč najti ničesar. Tematsko številko zaokroža aktualen pregled raziskav o istospolnih družinah.

»Sodobna pedagogika: Šola in homoseksualnost« je obvezno branje za vse, ki delate v šolah, ki v šolo hodite ali se zgolj sprašujete, zakaj bi bilo o homoseksualnosti sploh potrebno govoriti. Glej: www.sodobna-pedagogika.net

 

Tags from the story
Written By
More from Uredništvo

LFU – Delavnica čiščenja, flikanja, šraufanja in podmazovanja koles

Lezbično-feministična univerza vas vabi na Delavnico čiščenja, flikanja, šraufanja in podmazovanja koles, ki...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja