Recenzije: Plošča 17

Plošče posluša in na koncerte hodi Janis.

R.E.M. – Collapse Into Now

rem_200Stari rokerski mački iz Georgie se ne dajo. Tokrat se vračajo že s petnajstim studijskim albumom in zvenijo ravno tako dobro kot pred tridesetimi leti, ko je izšel njihov prvi singel. Plošča sicer ne prinaša ničesar revolucionarnega, kar pa od stricev remijev niti ne pričakujemo več. Za rock glasbo so naredili več kot dovolj, nas razvajali z vedno znova kvalitetnimi komadi in čeprav izgleda, da so svoj ustvarjalni vrhunec  dosegli že pred leti, še vedno najdejo dovolj energije in navdiha za simpatične nove plošče. Tokratni izdelek je bolj pisan od nekaterih prejšnjih in vsebuje tako značilne lebdeče balade, kot tudi bolj poskočne pankerske pridige, malce bolj humorna (in vedno izvirna) besedila, vse skupaj pa je začinjeno z ravno pravim razmerjem med glasbenim eksperimentiranjem in tistim že slišanim, kar skupaj z dobro prepoznavnim vokalom Michaela Stipea zbuja v poslušalcu tisti topli občutek že znanega in nekako domačnega. Kot gostje se na plošči pojavijo tudi Patti Smith, Eddie Vedder (Pearl Jam) ter, nenavadna, a začuda ne zgrešena izbira, gospa Peaches. Množice konvertitov verjetno ne bo, stari feni pa bodo še kako zadovoljni.

Ocena: ♦

Ricky Martin – Musica + Alma + Sexo

sexoNaša latino teta iz klozeta je po letih zanikanja govoric o svoji spolni usmerjenosti končno našla svoje cojones in se razkrila, pričujoči album pa je njegov prvi izdelek po »šokantnem priznanju«, ki naj bi mu po pričakovanju mnogih uničilo kariero. Pa ni bilo čisto tako. Razkritje je (očitno  v kombinaciji z  glasbo, dušo in s seksom) botrovalo nastanku povsem solidne, predvsem pa sila pozitivne plošče, ki za te čase kar bogokletno prekipeva od židane volje. Živahna zmes popa, diska in južnoameriških povzročiteljev bokotresenja je prav simpatična popestritev zatežene baladne pop scene, dodaten plus pa je vedno doživeta vokalna interpretacija (ali je le-ta posledica Martinove ljubezni do glasbe ali do poslušanja samega sebe še ugotavljam). Ricky Martin preseneti s precej bolj kompleksno glasbeno podlago, kot smo je vajeni od pojočih zagorelih goloprsih lepotcev, pridih eksotike pa še potencira s pretežno španskimi besedili in izposojanjem iz bogate glasbene zakladnice latinsko-ameriškega sveta. Optimistično, sproščujoče in več kot primerno za ritomiganje v prihajajočih poletnih dneh.

Ocena: ♦

PJ Harvey – Let England Shake

harveyČe se pri prejšnjih dveh izvajalcih počutimo kot doma med že znanimi zvoki, nas izjemna Polly Jean  vedno znova preseneti in tako rekoč lopne po glavi. Po čudovitem albumu srhljivih balad nas tokrat vrže v samo središče vojne, ki jo skozi ploščo doživimo v njeni najbolj grozoviti podobi. V besedilih nas s pomočjo zgodb žrtev popelje vse od Gallipolija do Iraka, vendar ne kot kakšna stara hipijevska protestnica, temveč na povsem izviren, harveyjansko temačen način. PJ ne pridiga in ne grozi, preprosto opisuje vojne grozote in tako spodbuja razmišljanje o človekovem nagnjenju k samouničevanju in njegovi nesposobnosti učiti se na preteklih napakah. Let England Shake je edinstven protivojni album, ki ob nepozornem poslušanju besedil zveni kot poln lepih melodij, ki gredo varljivo hitro v uho (če vas avtoričin nenavaden način petja ne zmoti preveč). Težko je verjeti, da je v času serijskega kopiranja še vedno mogoče narediti tako originalen, samosvoj, subtilno provokativen in kljub konceptualni naravi večplasten izdelek. PJ Harvey se je s tem albumom dokončno ustoličila in bo verjetno še dolgo vladala kot nesporna kraljica britanske alternative in vsega glasbeno izvenserijskega.

Ocena: ♦

Hercules and Love Affair – Blue Songs

HerculesHercules and Love Affair ni nikoli sestavljala fiksna skupina ustvarjalcev in posledično ima plošča Blue Songs bore malo opraviti z odličnim disko-obujajočim prvencem izpred dveh let. Tokratni plošček bi najlažje opisali kot nekakšen retro house, ki bi krvavo potreboval sodelovanje vokalistov s prejšnjega albuma (Antony Hegarty, Nomi Ruiz), saj novi rekrutiranci nalogo opravijo precej manj uspešno. Pri vsakem komadu posebej imamo občutek, da nekaj manjka, in tudi gostujoči Kele Okereke (Bloc Party) ne uspe zapolniti praznine in pričarati tiste čarobnosti in strasti s prvenca, temveč podleže splošnemu vzdušju mehaničnosti in rutinskosti, ki ves čas visi nad novo  ploščo. Večje število počasnih komadov povzroči še večjo zmedo in dodatno razbije album, ki kljub nekaterim dobrim posameznim skladbam kot celota nikoli ne zaživi.  Glavni krivec za oba albuma, producent in tekstopisec Andy Butler, se tokrat vidno trudi preseči predhodne dosežke, vendar mu to nikakor ne uspe in Blue Songs namesto oživljanja žanra končajo kot žalostna kopija kopije. Škoda.

Ocena: ♦

Tags from the story
More from Anamarija Šporčič - Janis

Recenzije: Plošča 12

PLOŠČA Adam Lambert – For Your Entertainment Pa smo dočakali prvi album...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja