Damjan Loš je mlad beograjski hiphoper, sicer študent primerjalne književnosti, ki je pozornost zbudil predvsem s komadoma Ne diraj mi fegete in Gej lepotan. Z njim sem se pogovarjala dan po nastopu v ljubljanskem Klubu Tiffany, kjer ga je navdušena publika »prisilila« v ponovno izvedbo kar celotnega koncerta.
Kako se začne zgodba o Damjanu Lošu?
Rojstvo Damjana Loša je bil dolgotrajen proces, zorenje, podobno mojemu razkritju. Le da je Damjan Loš moje razkritje pred celotno regijo, pred celim svetom. Čutil sem nekakšno potrebo po tem, da coming out izvedem tudi na takšen način. Morda se je bilo lažje razkriti s pomočjo nekega alter ega oziroma umetniške persone, ki je nujna za nastopanje na odru, čeprav sem to še vedno jaz, ali pa vsaj del mene. Vsaka umetnost ti omogoči, da si dovoliš stvari, ki v realnosti ne bi bile mogoče. Prvič sem pomislil, da bi se na takšen način predstavil, ko smo v Beogradu leta 2010 poskusili izvesti parado ponosa. Takrat sem začutil solidarnost med ljudmi, tudi če so nas preletavali helikopterji in smo bili obkroženi s policijskimi kordoni. Kot bi se znašli v neki kletki, v kateri je obstajala iluzija svobode in ponosa, v resnici pa smo bili še vedno zaprti. Ta trenutek mi je pomenil zelo veliko, ohrabril me je, ker sem ugotovil, kaj ta ponos pravzaprav pomeni. Nismo bili ponosni na to, da smo geji ali lezbijke, da smo moški ali ženske, ponosni smo bili, ker nas, v nasprotju z družbenimi pričakovanji, ni bilo sram. Takrat se je rodil Damjan Loš …
In si za žanr izbral hiphop?
Ko sem se začel ukvarjati z glasbo, sem želel delati nekaj zanimivega, nekaj drugačnega, s čimer bi lahko predstavil svojo zgodbo. Moja besedila morajo odražati moje življenje, drugače si glasbenega ustvarjanja sploh ne predstavljam. Besedila pišem sam, in ne morem pisati besedil o doživljanjih nekega strejta, če to nisem. Avtentična izkušnja je v hiphopu bistvenega pomena. Toliko sem sproščen in samozavesten glede svoje identitete, da lahko delam tudi znotraj žanra, ki je praviloma homofobičen. Tudi hiphop je v glasbenem svetu marginaliziran, hkrati pa ima ogromno izraznega potenciala. Hiphop preprosto obožujem, to je glasba, ki me najbolj napolni z energijo. Tudi glasbo delam sam, s pomočjo producentov, vendar so mi pogosto bolj všeč moje lastne, nedodelane verzije. Zdi se mi, da bolje ujamejo tisto, kar sem želel povedati, kot pa spolirane različice.
Kakšna je hiphop scena v Srbiji?
Zanimiva. (smeh) Obstaja nekaj skupin, organiziramo manjše hiphop festivale. Moram priznati, da poslušam vse, čeprav imajo nekateri lahko tudi homofobična besedila. Zavedam se, da ima vsak človek svoj način gledanja in da nekateri pač še niso dosegli nam morda samoumevne točke, na kateri bi imeli dovolj samozavesti za toleranco. Pogosto gre krivdo iskati tudi v njihovem izobraževanju, v tem, kar so slišali od staršev in države, in človek potem včasih težje pride do določenih zaključkov. Tudi sam sem se dolgo boril s ponotranjeno homofobijo in kar nekaj let je trajalo, preden sem se sprejel. Damjan Loš je del tega boja.
Ali o sebi razmišljaš kot o predstavniku srbske hiphop scene?
Nastopam predvsem na underground prizoriščih, čeprav v Srbiji obstaja tudi nekakšna »mainstream« scena. Nekaterim srbskim hiphoperjem se zdi pojav gejevskega reperja na sceni super, drugim spet grozno ali butasto. Glede sodelovanja me kontaktirajo predvsem hiphoperji mlajše generacije. Največ povratnih informacij glede svojega dela pravzaprav dobim od publike, in te kritike so večinoma pozitivne. Na začetku nisem bil povsem prepričan, ali naj s kariero nadaljujem, potem pa se mi je zdelo trapasto, da ne bi uresničil svojih idej, posnel še več videospotov, napisal še več pesmi, izdal albuma … In ko slišim pozitivne odzive, sem še bolj odločen, da bom z delom nadaljeval. Hiphop mi daje širino, da razmišljam izven ustaljenih norm in delam točno tisto, kar želim.
Se bojiš, da boš z večjo prepoznavnostjo tudi bolj pogosto deležen homofobičnih odzivov na ulici?
Mogoče bi me to bolj skrbelo, če bi se več vozil z javnim prevozom. Taksiji so dragi, tako da se večinoma vozim s kolesom in švigam mimo ljudi, ki me tako ne morejo prepoznati ali vame zabrisati kakšne reči. (smeh) Zaradi tega, ker sem gej, sem imel bistveno več problemov pred začetkom kariere. Vsake toliko sem imel kakšen, reciva temu queerovski moment, ko sem poleg dolgih las občasno nosil tudi ličila in šel na trg po sadje in zelenjavo. (smeh) Takrat sem večkrat »pokasiral« kakšno opazko ali slišal, kako so se v moji bližini pogovarjali o tem, kako bi morali vse pedre odvleči v gozd, jim dati vrečo na glavo in jih do smrti pretepsti. Ko zdaj gledam nazaj, se sprašujem, od kod sem črpal pogum za takšno početje. Čeprav nisem bil oblečen kot transvestit, je že tistega malo ličila na očeh poskrbelo za to, da so se šolarji za menoj drli »Ubij pedra, ubij pedra!« Preden sem postal Damjan Loš, so me dvakrat napadli in pretepli sredi mesta in kljub številnim ljudem v okolici mi nihče ni prišel na pomoč. Ampak jaz sem še kar vztrajal. Ni šlo za to, da bi želel s svojim izgledom provocirati, želel sem le izgledati tako, kot mi je v tistem trenutku ustrezalo. Naličeni moški se mi zdijo čudoviti in krasno utelešenje svobode izražanja. Takrat sem spoznal, kako pomembno je, da se vsak bori za svojo resnico. Odmik od »mainstream« resnice pa zahteva veliko poguma in tudi malo norosti. Mogoče sem samo dovolj nor, ampak jaz se kar nekako odločim, da to, kar počnem, ni nevarno, in potem res ni. Zame je najpomembneje, da živimo tako, kot čutimo. Skrivanje spolne usmerjenosti tako ne pride v poštev.
Meniš, da bi s svojo glasbo lahko uspel tudi v tujini? Si kdaj razmišljal o pisanju besedil v angleščini?
Počasi začenjam razmišljati v tej smeri, rad bi se namreč preselil v Berlin. Jasno, kakšen kliše, vzhodnoevropski gej v Berlinu! (smeh) Čeprav znam angleško bolje, bi raje snemal v nemškem jeziku. Nemščina mi je zelo pri srcu, mislim, da bi jo hitro govoril povsem tekoče, če bi tam živel. Ne gre nujno za to, da bi želel nekam, kjer so ljudje bolj odprti ali tolerantni, predvsem me privlači njihova organiziranost. Ta mi je zelo všeč tudi v Ljubljani, pri vas tudi vse nekako »štima«. Vi nočni klub zaprete točno ob štirih, tudi če je še vedno poln ljudi! (smeh) Znanci so mi sicer rekli, da bi v Berlinu lahko zlahka nastopal tudi v srbščini, kar me je precej presenetilo. Pravijo, da je vse balkansko tam trenutno blazno »in« ter zanimivo tudi Nemcem. Sicer pa imam odlično publiko prav tu v Sloveniji, kjer ste nekoliko bolj odprti, hkrati pa so vam zaradi naše skupne zgodovine blizu tudi določeni balkanski štosi. Vendar se mi zdi pomembno, da prvi album posnamem v Srbiji in s tem dam zgled drugim. Edini vidni geji v Srbiji so aktivisti in želim, da se to spremeni. Trenutno me večina še vedno vidi kot nekakšen oksimoron. Gej in hiphoper? Pa to vendar ne gre! Za njih je to še vedno totalen »možganojeb«.
Ena pogostejših kritik tvoje glasbe je, da se omejuješ s tematiko. Tako rekoč vse tvoje pesmi govorijo o gejih in gejevski sceni.
Delno se s tem strinjam. Sem šele na začetku kariere in te teme so bile moja prva inspiracija, predvsem zato, ker sem se znašel v položaju, kjer sem hkrati gej in hiphoper. Pišem tudi o bolj splošnih temah, o tem, kako težko se je boriti za svoj prav, vendar so tudi vsa ostala razmišljanja v mojih besedilih na nek način povezana s spolno usmerjenostjo. Trenutno največ nastopam po gejevskih klubih in to, da občinstvo zabavam, mi je zelo pomembno. V svojih besedilih ne poskušam doseči ne vem kakšnih neslutenih globin. Moja publika dobro ve, kdaj poskušam nekaj sporočiti, kdaj sem ironičen ali samoironičen ter kdaj se samo zafrkavam. Vsekakor ima moje delo tudi aktivistični naboj, vendar želim sporočila podajati skozi medij zabave. Pop je »ipak« pop.
*Mama, jaz nisem bolan… Mama, jaz sem povsem, povsem normalen… (Damjan Loš – Ne diraj mi fegete)
