Recenzije: Plošča 9

 k.d. lang – Watershed

k.d. lang je zaslovela kot izvajalka kantri in folk glasbe, kjer tradicionalno občinstvo teh dveh zvrsti nad njo kot lezbijko in borko za pravice živali sprva ni bilo preveč navdušeno. Nekako tako, kot če bi Jadranka Juras in Salome udarili duet na pikniku (zaenkrat fiktivnega) društva slovenskih desničarskih polharjev. Kasneje se je k.d. tem rdečevratnežem sicer vseeno priljubila na račun svojega izjemnega glasu in komadov, in čeprav je kasneje presedlala na pop, tokrat zopet s pridom izkorišča svoje korenine. Watershed je njen prvi avtorski album po Invincible Summer iz leta 2000, odlična kombinacija več žanrov, nekakšen preplet najbolj plodnih let ustvarjanja te odlične kantavtorice. Morda res ne gre za vrnitev v velikem slogu, saj je plošča glasbeno pravzaprav zelo preprosta, brez nepotrebnega eksperimentiranja in posegov, vendar jo prav to naredi še posebej iskreno in poslušalcu prijazno. Za dolge poletne večere na plaži, road tripe in večerne kontemplacije ob kozarcu dobrega vina.

Ocena: ♦♦♦♦

 Antony and the Johnsons – The Crying Light

Če ste se zadnje čase morda bali, da je depresivnim, melanholičnim vižam o tegobah življenja v instant pop svetu za vselej odklenkalo, boste gotovo toplo pozdravili Antonyja Hegartyja in njegove  Johnsone. Edinstveni vokalist (pač nekaj med dunajskim dečkom in črnsko blues pevko) in njegovo spremstvo so  pred tremi leti od kdove kod treščili na glasbeno sceno in kot popolni novinci s svojim nezemeljskim avant-popom pobrali kup nagrad. Drugi album (po podobi Candy Darling na smrtni postelji naslovnico zopet krasi »androgino truplo«, tokrat japonski mojster butoha Kazuo Ohno), se od uspešnega I Am A Bird Now razlikuje predvsem v podajanju avtobiografskih elementov. Če smo bili pred leti navdušeni nad bolj ali manj neposredno obravnavo trans tematike, so tesnobne osebne izkušnje tokrat uglasbene v slogu velikih angleških romantikov, bolj subtilno, metaforično in pretanjeno, skorajda eterično. Da gre za bolj oseben album, dokazuje tudi odsotnost velikih imen, ki so sodelovala na prejšnjem albumu. Glasba je tudi tokrat mehka, zasanjana, komorna, tragična. Pop z dušo, otožnost za sladokusce.

Ocena: ♦♦♦♦♦

 Gregory Douglass – Battler

Kljub temu da je pevec/kitarist/pianist Gregory Douglass izdal že svoj sedmi album, o njem v naših krajih ni bilo slišati prav veliko. Kar pa ne pomeni, da plošča ni vredna našpičenosti vaših uhljev. Ravno nasprotno, komadi so simpatična zmes rocka in popa, ki uspešno krmarijo med znanimi vižami in izvirnimi prijemi, zaradi česar vam nekajdnevno mrmranje pesmi, nadležno ugnezdenih v vaši glavi, ne uide. Douglass se v svojem ustvarjanju posveča tudi gejevski tematiki, tokrat najbolj izstopa nekolikanj zlovešča pesem Cathedral, ki jo spremlja zgovoren videospot, v katerem se pevec, oblečen v duhovnika,  poljublja s svojim partnerjem. Za pop ploščo nenavadno čustven izdelek, ki na trenutke spominja na Rufusa Wainwrighta, na prvi pogled preprosta besedila in presenetljiva glasbena raznolikost pa vas potegnejo vase in vam zapolnijo prijetno urico. Še en dokaz, da kvalitetne glasbene izdelke le še redko najdemo med uveljavljenimi lutkami v mašineriji glasbene industrije.

Ocena: ♦♦♦♦

 Ani DiFranco – Red Letter Year

Do podobnega zaključka je očitno prišla tudi Ani DiFranco, ki je že v začetku devetdesetih pričela snemati in izdajati glasbo v lastni režiji, neodvisno od velikih založb. Kar se je takrat zdelo kot nora poteza, ji je dolgoročno prineslo ustvarjalno svobodo, katere rezultat je tudi pričujoči album. Red Letter Year je nastajal kar dve leti in je verjetno eden pevkinih najboljših dosežkov, večplasten in brezhibno sproduciran, a hkrati spontan in razigran. Nedavno rojstvo hčere botruje mnogim mamastim momentom na plošči in tudi sicer so ljubezen, dom in družina med glavnimi temami. Ani DiFranco je povedala, da se je med snemanjem držala nove mantre, ki pravi, da se človek nikoli ne sme pozabiti imeti »fajn«. In prav ta filozofija je rdeča nit, ki povezuje vse pesmi, čeprav Ani tudi tokrat ne zanemari političnega aktivizma in veselim vižam doda tudi komade o nasprotovanju vojaškemu posredovanju v Iraku in posledicah orkana Katrina. Manj oster, pa vendar odličen album te okoljevarstvenice in aktivistke.

Ocena: ♦♦♦♦

Tags from the story
More from Anamarija Šporčič - Janis

Pevski zbor za polaganje temeljnih kamnov

PLOŠČA Maja sta na Metelkovi v počastitev dneva boja proti homofobiji nastopili...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja