Lezbična ljubezen v srednjem veku

HISTORIJA

srednjivek_600

Kakor smo videli že za antična Rim in Atene, se tudi za srednji vek kaže pomanjkanje virov o lezbični ljubezni. Tistih nekaj, ki jih imamo na voljo, pa so zgolj moški opisi in beležke o  nečem, kar je izključno praksa med ženskami, bodisi da gre za seksualno, čustveno ali le prijateljsko pripadnost dveh žensk. Poleg tega so srednjeveški zdravniki veliko bolj razpravljali o moški kot o ženski homoseksualnosti. Večina avtorjev, ki je pisala o spokoritvi (tj. učbenike za duhovnike glede odpustkov pri spovedi), je lezbištvo ali ignorirala ali jo v primerjavi z moško homoseksualnostjo obravnavala kot manjši greh.1 Podobno je tudi večina teologov bodisi spregledala bodisi trivializirala istospolne odnose med ženskami. In če so se že ukvarjali z lezbično aktivnostjo, potem so jo razlagali na podlagi fizičnih ali kakšnih drugih deformacij. Tako je problem srednjeveške predstavitve lezbičnosti več kot očiten: informacije o srednjeveških lezbičnih praksah lahko najdemo predvsem v tekstih teologov in duhovnikov, v nekaterih literarnih tekstih in redkih umetniških reprezentacijah.

Kdo so torej ženske v srednjem veku, ki so ljubile druge ženske in zakaj je bila njihova spolna praksa do neke mere tako neproblematična, da so jo ignorirali? Za Johna Boswella odgovor leži v pomembnosti ženske za ohranjanje rodu – ker plod intimnosti med ženskami niso bili niti nezakoniti otroci niti napačni dediči, ta praksa v očeh srednjeveških moških ni bila škodljiva. Aristokratski možje so se bolj bali, da bi bile njihove žene nezveste in ustvarile nezakonske potomce, kakor da bi ljubile druge ali da bi se zabavale z ljubimci ali ljubimkami na nereproduktiven način. Za Jacqueline Murray falocentričnost srednjega veka najbolj razloži ignoriranje lezbične aktivnosti – no, vsaj do trenutka, ko ženske niso uporabljale dilda ali ostalih pripomočkov, ki so navidezno posnemali penise. To pomeni, da se je »spermična ekonomija« srednjeveškega razumevanja spolnosti, ki so jo poznali že v antiki, nanašala na pojmovanje spolnosti v naslednjem smislu: dokler ni šlo za spolno aktivnost, ki je neproduktivno trošila semensko tekočino, to ni nekaj negativnega oziroma sploh ni »prava« spolnost. Ali kakor to parafrizira Murray v svojem članku Dvojno marginalizirani: »Srednjeveški ljudje so si seksualno aktivnost težko predstavljali brez penisa« (Murray, 1996: 221). Poleg tega številni viri kažejo, da so se ljudje v srednjem veku bolj identificirali glede na to, kateremu stanu (aristokrati-nearistokrati) ali veri (judje-kristjani, grešniki-čisti) pripadajo, kot pa kakšno seksualno prakso gojijo. Kar se tiče spolnih identitet ženske, pa bi bila še najbližja opredelitev oz. bolje delitev na device in tiste v celibatu.

Če hočemo pisati o ženskah, ki jih viri povezujejo z genitalnimi stiki z drugo žensko, imamo za celotno srednjeveško obdobje v najboljšem primeru le nekaj opisov žensk, pa še to vse iz 15. stoletja – za nameček pa so omenjene ženske zaradi svoje aktivnosti bodisi zaprli bodisi usmrtili. Eden od teh virov govori o Lavrence, šestnajstletni ženi Colija Poitevina, ki je zaprosila za pomilostitev. Lavrence je na sodišču povedala zgodbo, da jo je pred dvema letoma v Bleuryju (blizu Chartresa) zapeljala Jehanne, žena Perrina Goula. Nekega poletnega jutra ji je Jehanne na sprehodu obljubila, da »ji bo dala veliko lepega in dobrega, če bo njena ljubimka«. Laurence je dejala, da ni slutila ali pričakovala ničesar slabega, vendar pa jo je Jehanne kmalu nato vrgla na kopico bližnjega sena in se z njo začela »igrati« kot moški z žensko. Sledil je orgazem, zaradi česar si je Laurence želela nadaljnjih stikov. V naslednjih dneh in tednih sta imeli Lavrence and Jehanne spolne odnose na različnih mestih, v Lavrenčinem domu, med vinskimi trtami zunaj vasi, enkrat celo v bližini mestnega vodnjaka, ki je bil v zavetju hiš skrit pred pogledi. Toda odnos se je nasilno končal, ko je Lavrence želela prekiniti stike z Jehanne in jo je ta zato fizično napadla. Jehanninina usoda je neznana, Lavrence pa je končala v zaporu – in tako je tudi nastal pričujoči zapis, ki opisuje njeno verzijo lezbičnega razmerja. V nasprotju z zgodovinarji moderne dobe, ki lahko najdejo informacije o lezbičnih odnosih običajnih žensk v pismih, dnevnikih in ostalih osebnih zapiskih, se morajo medievalisti zanašati predvsem na »kriminalne« obtožbe, kar zelo zoži področje raziskovanja lezbične ljubezni na zapise, ki označujejo lezbištvo kot deviacijo, nevarnost in nered. Poleg omenjenega imamo tudi primere, ki segajo v čas pred 1500: (a) leta 1482-3 je bilo sedem žensk usmrčenih v Brugesu v Franciji  (Boone, 1996: 151) (Boone prav tako citira nekatere primere iz zgodnjega 16. stoletja); (b) leta 1477 so domnevno utopili lezbijke v Speieru  (Crompton, 1980-1: 17); (c) v Romveilu so leta 1444 dve ženski obsodili za »pregreho zoper narave, imenovano sodomija« (Puff, 1997: 182-3); (d) lezbično razmerje med dvema ženskama, ki je citirano v kraljevem francoskem sodnem registru iz leta 1405 (Cadden, 1993: 224).

Prav zaradi izredno majhnega števila opisanih primerov lezbištva so nekateri literarni in sociološki kritiki v »branju« nekaterih srednjeveških del in dejanj našli indice možnega lezbištva, na primer v glasbi Sv. Hildegarde iz Bingena; v pobožnosti in mistiki Hadewijch iz Brabanta; v gorečnosti Margery Kempe; v opominih in svarilih anonimne avtorice iz reda Sv. Maidenhead ter celo v preoblačenju device Orleanske. Poleg tega so nekatere raziskovalke (npr. zlasti Lochrie) poskušale med seboj povezati umetniške, literarne in lingvistične vidike Kristusovih ran in ženskih genitalij ter špekulirale, da so srednjeveške nune s poljubljanjem podob s Kristusovimi ranami kazale na vzporednico z lezbičnim oralnim seksom, čeprav Lochriejeva prav tako pametno zanika, da bi katerakoli srednjeveška nuna s poljubljanjem Kristusovih ran pri tem mislila na dejanske posteljne avanture s katero od sester.2 Še ena feministična zgodovinarka, Ann Matter, je ponudila »strastno« zgodovino ženskega redovništva kot močnih čustvenih in homoerotičnih vezi med nunami. Za Jo Ann McNamara pa se zdi, da so celibat srednjeveških nun ogrožali le moški in prav tako na kratko omenja čustvene navezanosti med nunami ter srednjeveški strah pred privlačnostjo med ženskami oz. nunami (McNamara, 1996: 144).

Za srednji vek imamo torej zelo malo dejanskih virov in veliko špekulacij – tistih nekaj podatkov o lezbičnih ljubeznih pa, kakor rečeno, izvira, če se lahko izrazimo v sodobnem žargonu, iz cerkvenih kriminalnih dosjejev, kar ne pomeni nič dobrega – razen veliko stigmatizacije, trpljenja in nesrečnih usod za ženske v tistem obdobju, ki so končale v izolaciji, zaporu ali pa so jih celo obesili in zažgali kot čarovnice.

Literatura:

Boone, Marc (1996): »State Power and Illicit Sexuality: The Persecution of Sodomy in Late Medieval Bruges«, Journal of Medieval History 22:2 (1996): 135-153, št. 62.

Boswell, John (2005): Krščanstvo, družbena strpnost in homoseksualnost. Ljubljana: Škuc.

Brooten, Bernadette J. (1996): Love Between Women: Early Christian Responses to Female Homoeroticism, Chicago: Universiy of Chicago Press.

Cadden, Joan (1993): Meanings of Sex Difference in the Middle Ages: Medicine, Science, and Culture, Cambridge: Cambridge University Press.

Crompton, Louis (1980): »The Myth of Lesbian Impunity: Capital Laws from 1270 to 1791,« Journal of Homosexuality 6:1/2 (1980-1), str. 11-25.

Lochrie, Karma (1997): »Mystical Acts« in Constructing Medieval Sexualies, Journal of Medieval and Early Modern Studies št. 27, New York.

McNamara, Ann Kay (1996), Sisters in Arms: Catholic Nuns through Two Millennia, Cambridge, MA: Harvard University Press.

Murray, Jacqueline (1996): »Twice Marginal and Twice Invisible: Lesbians in the Middle Ages,« v Handbook of Medieval Sexuality, ur. Vern L. Bullough in James A. Brundage. New York: Garland.

Park, Katharine (1997): »The Rediscovery ofthe Clitoris: French Medicine and the Tribade, 1570-1620,« v The Body in Parts: Fantasies of Corporeality in Early Modern Enrope, ur. David Hillman in Carla Mazzio. New York: Routledge.

Puff, Helmut (1997): »Localizing Sodomy: The ‘Priest and Sodomite’ in Pre-Reformation Germany and Switzerland,« Journal of the History of Sexuality 8:2, str. 165-195.


1Bernadette J. Brooten je v knjigi Love Between Women: Early Christian Responses to Female Homoeroticism opazila podobno razlikovanje med homoseksualnostjo in lezbištvom v antičnem Rimu . O tem smo pisali že v sestavku »Lezbična ljubezen v Rimu« v prejšnji številki Narobe. Podobno piše tudi Katharine Park v članku »The Rediscovery of the Clitoris: French Medicine and the Tribade, 1570-1620«

2Za kritiko Karme Lochrie glej “Mystical Acts” in 2Constructing Medieval Sexualies” Journal of Medieval and Early Modern Studies 27:l (1997): 3-16.

Tags from the story
More from Katarina Majerhold

Skrb za starejše LGBT v Sloveniji

Pred desetletjem sem delala v eni od tujih gospodarskih družb, ki je...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja