Drugi klozet: Nasilje v gejevskih in lezbičnih partnerskih razmerjih

TE(R)ORIJA

»In sem ji en dan rekla, da ne morem, da bom končala … Takrat je šla z nožem na mene in me je porezala po roki. Bolano …« (Polona)

»Bolj sem hodila domov, bolj se je to stopnjevalo. Potem me je ona še kar tepla po poti. Nekako sem vedela, da ne smem več reagirati. Vedela sem, da če bo to v meni sprožilo agresijo, se ne bom ustavila. Vedela sem, da se morem prepustit temu, da nimam druge izbire, da bom že preživela te batine … in da ne bom več reagirala …« (Liza)

Polona in Liza sta bili žrtvi nasilja svojih partneric. V času intervjuja za raziskavo o nasilju v istospolnih partnerskih zvezah,1 sta obe že zaključili odnos z nasilnima partnericama. Izkušnja z nasiljem je pri njiju povzročila večjo zadržanost pri vstopanju v nove intimne partnerske odnose ter povečalo njuno senzibilnost glede nasilja v družbi.

»Ko se njej strga, ne veš, kaj bo naredila … Ne veš. In jo je pač treba pomirit. Nujno jo je treba pomirit. Nekako.« (Erika)

Tudi Eriki je uspelo zbežati od svoje nasilne punce. Vendar je dolgo trajajoči odnos nasilja, zlorabe in poniževanja popačil njeno samopodobo in tako kot pri Poloni in Lizi negativno vplival na vstopanje v nove partnerske zveze.

nasilje_600

Nasilje v gejevskih in  lezbičnih partnerskih razmerjih obstaja, čeprav se tej temi posveča le malo pozornosti. Prevladujoča družbena klima že tako ali tako ni naklonjena izpostavljanju tega področja, vpliv homofobije in z njo povezanih mehanizmov pa vzpostavlja samo še dodatni molk o tem vprašanju in tako tvori sekundarni klozet, iz katerega je potrebno šele prilesti. Še več: molk se kaj hitro lahko prelevi v tiho, vendar jasno sporočilo, da nasilje dopuščamo in se z njim strinjamo. Še posebej, če je pojavnost nasilja v istospolnih partnerskih zvezah moč zlorabiti v politične namene. Izpostavljanje nefunkcionalnosti nekaterih gejevskih in lezbičnih partnerskih razmerij je namreč v heteronormativni družbi lahko povod za poenostavljeno (homofobično) sklepanje in kaj hitro lahko postane dodatno orodje v rokah tistih, ki poskušajo neumorno dokazovati, da ima ljubezen ustrezna ter predpisana spola in le eno pravilno obliko. Spomnite se samo trditev nasprotnikov Družinskega zakonika, ki so nekaj časa opletali s podatkom iz neke ameriške raziskave, da je »v homoseksualnih skupnostih dokazano za več kot sto odstotkov več partnerskega nasilja«. Pri tem so priročno pozabili omeniti, da so primerjali nasilje med moškima v istospolni partnerski vezi in nasilje ženske nad moškim v heteroseksualni partnerski vezi in da je tovrstno nasilje doživelo 15,4 % moških v istospolni vezi in 7,7 % moških v raznospolni vezi.

Različni obrazi nasilja

Na Društvu za nenasilno komunikacijo nasilje definirajo kot način, s katerim si povzročitelj/ica poskuša v odnosu zagotoviti moč in nadzor nad žrtvijo in uveljaviti svoje interese. Nasilje vedno izvira iz neravnovesja moči med dvema osebama oziroma skupinama ljudi. O zlorabi moči govorimo, ko ima ena skupina oziroma posameznik ali posameznica že v osnovi več moči nad drugo skupino oziroma posameznikom ali posameznico, bodisi zaradi družbenega položaja, starosti, nacionalnosti, fizičnih ali umskih lastnosti, in to moč izkorišča v škodo druge osebe. Vsaka zloraba moči, poudarjajo v Društvu za nenasilno komunikacijo, je nasilje. Pri tem vrsta partnerskega odnosa – istospolna ali raznospolna – ni pomembna. Pomembneje je, da razumevanje nasilja ne zamejimo zgolj na sindrom »podplutbe na očesu«, torej nasilja, ki ga lahko vidimo. Obstajajo namreč različne oblike nasilja – fizično, psihično, spolno, ekonomsko, čustveno, verbalno – in vseh teh oblik nujno ni mogoče opaziti na obrazu žrtve. Poleg tega vse naštete oblike nasilja v sebi nosijo toliko različic, kolikor je nasilnih oseb. Nasilno dejanje ni zgolj, ko punca pretepe svojo partnerico ali fant posili svojega partnerja: nasilje je tudi poniževanje, žaljenje, vpitje; nasilje je, če oseba ne dovoli drugi, da bi zapustila prostor, ji zapoveduje, kaj mora govoriti in kako se mora oblačiti, ima nadzor nad njenim/njegovim življenjem, nadzira njegovo/njeno finančno stanje ali mu s ponavljajočimi grožnjami onemogoča izraziti mnenje, določa, s kom se oseba lahko druži in tako naprej.

Čeprav so omenjeni primeri značilni tako za hetero- kot homo- partnerska razmerja, vendarle obstajajo specifike, ki so lastne zgolj nasilju v lgbt-partnerskih razmerjih. Zaradi heteronormativne družbe in rigidnega razumevanja biološkega spola ter z njim povezanih družbenih vlog, prihaja do zmede pri določanju žrtve in storilca/ke v nasilnem istospolnem odnosu. Tako se lahko zgodi, da nasilno dejanje pripišemo tisti osebi, ki ima zunanje značilnosti ali telesne lastnosti, ki spominjajo na stereotipne značilnosti moškega: žrtev tako posledično postane tista oseba, ki ima več stereotipnih feminilnih lastnosti.

Napačno prepoznavanje žrtve ima posledice na ravnanje dejanske žrtve: strah, da ji okolica in pomembni drugi ne bodo verjeli, postane večji in bolj realen. Ta ji onemogoča, da bi delila svojo stisko in si poiskala pomoč.

Molčanje o tovrstnem nasilju in dvom, da sploh obstaja, mu še dodatno zmanjšujeta pomen. Velikokrat se zgodi, da se nasilje v istospolnih partnerskih zvezah doživlja kot »vzajemno nasilje«. To pomeni, da postaneta nasilnež in žrtev enakovredna v dejanju nasilja oziroma da zunanji opazovalci za njegov nastanek krivijo obe strani. Tovrstno doživljanje je, na primer, pogosto pri policiji, ko intervenira in pretepanje med geji označi za »merjenje moči med fanti« ali nasilje med lezbijkama minimalizira na »lasanje med puncama«. Taka interpretacija ponavadi še dodatno zapre nasilno dejanje v kategorijo: »To je vajina stvar in sami/sama jo rešita.« A pomembno je vedeti, da obstaja velika razlika med primarnim agresorjem (tistim, ki prvi povzroči nasilno dejanje) in samoobrambo ali izbruhom nasilja pri žrtvi, ki je že dlje časa pod hudim psihološkim ali drugačnim (nefizičnim) nasiljem. Velikokrat se pri žrtvah, ki reagirajo na nasilno dejanje, se branijo ali postanejo tudi same nasilne, zgodi, da se počutijo krive in tudi same odgovorne za nasilje. To prepreči ali zakasni njihovo odločitev za iskanje pomoči, saj menijo, da so s tem dejanjem postale tudi same nasilne. Vendar to ne drži. Samoobramba in namerno povzročanje nasilja nista enakovredni dejanji.

Izsiljevanje z razkritjem je tudi specifična oblika nasilja, značilna zgolj za nasilne lgbt-partnerske zveze. Storilec/ka lahko grozi svoji žrtvi, da bo razkrila njeno spolno usmerjenost ali biološki spol prijateljem, otrokom, sodelavcem, nadrejenim … Grožnja z razkritjem je nasilje in močno orodje pri izsiljevanju žrtve ter vzdrževanju njene podrejenosti.

Tudi izsiljevanje s statusom HIV ali okuženostjo z aidsom je nasilje, ki je lahko – ne pa nujno – specifika istospolnih partnerskih zvez. Če, na primer, partner grozi svojemu parterju, da bo ožji ali širši okolici razkril njegov status HIV+, je to dejanje nasilja in izsiljevanja. Žrtev tako ostaja v nasilnem odnosu zaradi strahu pred stigmo, ki jo nosijo okuženi s hivom ali oboleli za aidsom. Žrtev je tudi tisti, ki ostaja v odnosu s svojim nasilnim partnerjem, ki je okužen ali bolan, zaradi občutka krivde, da bi zapustil/a bolnega človeka.

Odhod

»[I]mela sem jo rada in sem ji sproti odpuščala, in sem grdo dala stran. Ker se mi je tudi smilila, iz otroštva, ker je foter pil, pa tepel mamo in te fore. […] Vseeno tisti trenutek, ko me je tepla … pa sem jo tudi jaz vžgala, ker ne bom neka cunja, da bo delala z mano, kar bo hotela. Prav sovražila sem jo v tistem (trenutku) … po drugi strani pa ful ljubila.« (Polona)

Zapuščanje nasilnega partnerja ali partnerke je zelo zapleten proces. Zunanji opazovalci se ponavadi čudijo, zakaj žrtev ostaja v odnosu z nasilno osebo in so prepričani, da bi sami takoj odšli, če bi se jim dogajalo kaj podobnega. Vendar so take opazke, ob poskusu razumevanja dinamike, ki se ustvari pri nasilnem odnosu, nepotrebne in škodljive. Med storilcem oziroma storilko in žrtvijo namreč pride do vzpostavitve tako imenovanega »kroga nasilja«, ki se kaže v fazah pomiritve, napetosti, incidenta nasilja, ter ponovnega obdobja, imenovanega »medeni tedni«. Takrat žrtev in storilec doživljata obdobje ugodja in medsebojne ljubezni, vendar to ne traja dolgo – krog se nadaljuje in se težko razklene. Žrtve v dolgo trajajočem nasilnem odnosu zavzamejo tudi držo »naučene nemoči«, ki je značilna še posebej za ženske kot posledica socializacije v žensko vlogo, in jim narekuje potrpežljivost ter vlogo žrtve in sprijaznjenje z obstoječim stanjem. Žrtve, ki so nasilju podvržene dlje časa, izoblikujejo strategije preživetja, ki jim omogočajo bivanje: od aktivnega upora do pozabljanja, zmanjševanja pomena nasilja, izogibanja in obvladovanja nasilnih incidentov.

Nekatere raziskave, še posebej v primeru lezbičnih parov, omenjajo tako imenovani fenomen »spajanja«. Partnerki v lezbičnem odnosu se zaradi družbene homofobije spojita v celico in delujeta kakor eno. Tako se sicer lažje spopadata s homofobijo, vendar pa je tovrsten spoj lahko oteževalna okoliščina v primeru nasilja in poskusa odhoda iz nasilnega partnerskega odnosa.

Pri mlajših generacijah lgbt-posameznikov je nevarna tudi odsotnost modelov identifikacije. Zaradi homofobične družbe in velikega števila ljudi, ki tudi v odrasli dobi živijo v klozetu, imajo mlajše generacije problem s tem, po kom naj se zgledujejo. Tako njihovi modeli partnerskih odnosov lahko postanejo vsi: od nasilnih heteroparov do nasilnih istospolnih parov.

In nenazadnje: žrtve ostajajo v nasilnih odnosih zaradi upanja na spremembo, pa tudi zato, ker je ohranjanje odnosa ter vzpostavljanje partnerskih odnosov v naši družbi zelo visoko na vrednostni letvici. Zdi se, kot da je bolje biti z nekom, četudi ni najboljši in je občasno nasilen, kakor da si sam. Toda … nasilje ni nikakršen izraz ljubezni in cena sledenju družbenim pričakovanjem je v nasilnem odnosu preprosto previsoka.

__________________________________________________________________
1Merkandel, Mateja. 2011. Nasilje v LGBT intimnih partnerskih razmerjih (diplomsko delo). Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

 

Tags from the story
More from Mateja Merkandel

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja