Revni, prevarani, slabo oblečeni, jezni, ljubitelji cenene kapljice, transspolni – to je (lumpen)proletariat, ki nima kaj izgubiti na lovu za glavo direktorja podjetja, ima pa težave, kako v množici kapitalistov prepoznati pravo svinjo, ki je delavke postavila na cesto. Bilo bi grenko in brezupno, če ne bi bilo tako sarkastično in nekorektno. Velik prispevek k sodobni kritiki kapitalizma, a še večji k »malemu« evropskemu filmu.
Scenarista in režiserja ter nekdanja stand-up komika Benoît Delépine in Gustave de Kervern sta se sprva kalila pri francoski neodvisni televizijski produkciji Grolandsat. Louise-Michel je že njun tretji celovečerec, v katerem sta do konca izpilila obešenjaški in zares črni humor, socialno občutljivost in brezkompromisno kritiko kapitalizma. Ne preseneča, da jima je zelo všeč Charlie Chaplin.
Zgodba se začne v podeželski tovarni igrač, v kateri kajpak garajo ženske. Direktor podari nove delovne halje delavkam, ki jih sprejmejo s topimi pogledi in nenavdušeno – a že naslednji dan pridejo v prazno tovarniško halo, saj je podjetje bankrotiralo in jim pustilo borih 200 evrov odškodnine za dolga leta garanja.
Zelo depresivna iztočnica pa se nadaljuje v alanfordovskem slogu: prevarane delavke se sestanejo v gostilni in se domislijo, da s fičniki lahko kaj dosežejo, če jih združijo v skupno malho. A stare ideje o delavski solidarnosti se iztečejo v absurden načrt: z združevanjem dela in sredstev bodo najele plačanega morilca, ki bo pihnil pokvarjenega direktorja. Za pomoč se ponudi Louise, nevšečna in čemerna proletarka, ki je že sedela v zaporu zaradi umora, in trdi, da ima zato dobre zveze s podzemljem. Louise je transspolna oseba, ki se je, kakor pojasni pozneje, izdajala za žensko, da bi se lahko zaposlila v tovarni. A njena kriminalna preteklost se v tem primeru pokaže za nekoristno. Sreča se ji nasmehne šele, ko na ulici po naključju sreča Michela, ki mu iz žepa pade pištola.
Michel je nekakšen varnostnik, lumpenproletarec s sumljivim podjetjem, ki poleg varnosti poskrbi tudi za »odstranjevanje«. Sicer ima sklumpan avto in nima mobitela, da policija ne bi izsledila klicev, ima pa lastno pisarno v revnem naselju mobilnih domov, ki so si tako podobni, da še sam težko najde svojega. Tudi Michel je transspolna oseba, rojena kot ženska. Zamisel o translikih sta namreč režiserja pobrala po zgodovinskem liku Louise-Michel (1830-1905), revolucionarke, anarhistke in feministke v moški preobleki iz 19. stoletja, ki je hotela likvidirati Thiersa, predsednika francoske vlade in grobarja Pariške komune – njej je film tudi posvečen.
Toda filmska junaka Louise in Michel sta precej nespreten nightmare team, sodobni kapitalizem pa toliko bolj prevejan. Michel se domisli, vsaj po njegovem elegantne rešitve, da bi direktorja ubila kar njegova na smrt bolna sorodnica, ki ji zapor ne more več do živega. Zares jo oblečeta v mondeno belo obleko, ji potisneta pištolo v roko in jo pošljeta morit na eminentno poslovno zabavo. Umirajoča in gologlava ubijalka ustreli direktorja v skorajda sanjskem prizoru, tako grotesknem in pretresljivem, da se ga ne bi sramoval niti Lars von Trier.
Toda kalvarija dveh nespretnežev se šele začenja, saj nista dala ubiti pravega direktorja, ta je namreč tovarno že prodal. Na njuni detektivski misiji se vedno znova pokaže, da so tudi vsi lastniki firm papirnati, firme pa skorajda virtualne, saj izginjajo in nastajajo v lastniški mreži, ki se tako hitro spreminja, da je v nobenem trenutku ni mogoče do kraja razvozlati.
Kapitalizem je kajpada neoprijemljiv in neulovljiv, je tako kot veliki brat vse naokoli nas in hkrati ga nihče ne uteleša, za eno ubito kapitalistično svinjo pa se je že zredila nova oziroma več njih. V enem od vrhunskih prizorov Louise in Michel izgubljeno stojita pred številnimi nabiralniki velikanske poslovne stavbe in poskušata ugotoviti, katera je tista firma, ki si zasluži njun atentat. Slednjič prispeta celo na otok Jersey – in sicer tako, da se tihotapita v podpalubju skupaj s temnopoltimi migranti – in v neki razkošni vili postrelita vse, kar se tam sonči in leze. Končata v zaporu, a ker sta med svojim pohodom na kapitaliste tudi popivala in seksala, Michel, ki še ima ženske reprodukcijske organe, zanosi in postane »srečna mamica«. Transspolna družinska idila v zaporu pomeni konec njunega politično-kriminalnega poslanstva, zato pa ne odnehajo odpuščene delavke.
Gledalke in gledalce velja opozoriti, naj potrpežljivo počakajo, da se na koncu filma odvrtijo napisi, saj jim sledi še en prizor. Delavke se namreč niso prijavile na zavod za zaposlovanje, kjer bi poslušale, kako čudovito kariero je mogoče narediti tudi po več letih garanja v tovarni, ampak še naprej iščejo plačanega morilca, tokrat polagajo upe v Srba, ki naj bi končno ubil pravega direktorja. Zgodba brez konca, a tudi neskončno smešna.
Ocena: ♦♦♦♦♦
