KNJIGA
Svet ni eden, svetova sta dva
Suzana Tratnik, Dva svetova, zbirka Lambda, Škuc 2009.
Škučeve knjige me vedno razveselijo, tako tudi zadnja knjiga v letu 2009, knjiga kratkih zgodb Dva svetova pisateljice Suzane Tratnik.
Dva svetova sestavlja devet zgodb, ki na svoj način ponavljajo motiv različnih svetov v človeškem življenju. V naslovni zgodbi o dveh Marinah, kjer ena Marina ugotovi »Midve sva … dva svetova«, se ta fraza, ki jo ljudje radi uporabimo, da bi izrazili različnosti in nesporazume v komunikaciji, ponovi v zgradbi zgodb, kjer se dva svetova kažeta v preteklosti in sedanjosti junakinj, »občutek lastne odvečnosti«, ki »veže nekdanje svetove s sedanjimi«, pa je sedaj še trpkejši. Moto dveh svetov se kaže v razkolu med pričakovanji in realnostjo. Tako so sončni obmorski kraji utvara, ki pomaga Urši prenašati travmatsko preteklost v nasilni družini in poboljševalnici. Pozitivna naravnanost o dobri službi, dobrem avtu in dobrem življenju, pa Dari razen horsa ne da ničesar. Če je znani reklamni slogan izpred več let Svet ni eden, svetova sta dva obljubljal lepše svetove, pa zgodbe Suzane Tratnik ne obljubljajo, pač pa bralkam/cem dajo možnost, da se v zgodbah prepoznajo in zaznajo občutja svojega življenja, ki jih niso (z)mogli/e podeliti z drugimi.
Zgodbe nas »kot hobotnica zagrabijo za srce«, spregovorijo nam o ljubezni, samoti, nemoči, vendar tudi o upanju in o tem, kako živeti, ne pa životariti z bremeni in s strahovi. In, nenazadnje, so razgibane, iskrive in duhovite.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Pogovor s Suzano Tratnik
Junakinje v nekaterih tvojih zgodbah so narkomanke, zavodska dekleta, tatice, bivše zapornice … kljub temu se poistovetimo z njihovimi situacijami, razpoloženji, občutji … Ali nam obstranke lahko pripovedujejo univerzalno zgodbo? Ali je koncept univerzalnosti sploh (še) smiseln in uporaben?
Moje junakinje so zame kot avtorico seveda »univerzalne«, saj v samih zgodbah nikakor niso obrobni liki. Mislim, da je univerzalnost predvsem stvar pogleda, zornega kota, v katerega se postavimo. Sicer pa, če bi postavili pod drobnogled na videz neproblematične ljudi, bi v usodi vsakega našli kaj marginalnega ali odklonskega – to je pač univerzalen del vseh nas. Nenazadnje je Freud ugotavljal, da so ekstremni vedenjski vzorci, ki jih je našel pri nekaterih svojih pacientih/kah, v blažjih oblikah navzoči pri vseh ljudeh. Sama te meje med prilagojenimi in neprilagojenimi ljudmi ne vidim in ne postavljam tako ostro, ker se mi to zdi preprosto neživljenjsko.
Seveda pa so književne osebe Dveh svetov tudi uspešne ženske, ne neke klišejske, trivialne karieristke, temveč stvarne ženske, uspešne bodisi v študiju ali v intimnem življenju, s padci in z vzponi, boljšimi in s slabšimi trenutki. Ne bom te vprašala, ali nam lezbijka pripoveduje »univerzalno zgodbo«, temveč kaj se zgodi, ko se premakneš iz obrobja v središče …
Mislim, da premik iz obrobja v središče opraviš nenačrtno že kot pišoči/a, ki književne osebe postavi v središče dogajanja oziroma pripovedi. Kaj si kdo misli o teh likih in kako jih »ocenjuje«, je seveda drugo vprašanje, na katerega kot avtorica nimam vpliva. Morda je včasih čutiti tendenco, da je treba obstranke/ce skozi naracijo nekako odrešiti in jih postaviti na pravo pot ali pa jih »uničiti«, samo da ne ostanejo na svoji poziciji. Toda dokončnih rešitev tako in tako ne more biti, poleg tega pa se sama ne čutim poklicane za to, da bi svoje književne like kakor koli »popravljala« in tako bralkam in bralcem poskušala naivno sporočati, kako je treba živeti ali kako se ne sme ravnati. Ta svet je poln neposrečenih zgodb in grenkih usod, ki pa so kratko malo tudi zanimive.
V zgodbah se ponovi motiv dveh svetov iz naslovne zgodbe, tako v vsebini kot v zgradbi – namreč iz realnosti junakov in junakinj se nam odpre pogled v neko drugo realnost, bodisi v domišljijo ali želje junakinj ali pa iz preteklosti v prihodnost.
Gre za prepletanje svetov, naših in drugih, zdajšnjih in preteklih, dasiravno se nam lahko dozdeva, da živimo v enem samem svetu. A za tem samoumevnim svetom je veliko zakritih, včasih morda še bolj bistvenih. Ravno pisanje omogoča razpiranje in soočanje pogledov, prepričanj ali izkušenj, pogosto tako, da izpostavi prepade, ki zijajo med njimi.
Pripovedovalka zgodb je v nekaterih zgodbah hkrati književna oseba, v drugih pa je odmaknjena od zgodbe ali pa je celo vsevedna pripovedovalka.
Me veseli, da me nisi vprašala, ali sem to »jaz«. Rekla bi, da je v vsaki zgodbi pripovedovalka drugačna in pišem tako, kot neko zgodbo začutim. Včasih se je temi laže približati z glasom pripovedovalke, odmaknjene od zgodbe.
V najinem zadnjem intervjuju (Narobe 5, marec, 2008) si dejala, da boš v naslednji knjigi pisala o malo starejših ženskah, ki se soočajo s tem, kar so nasanjale najstnice – knjiga je pred nami!
To sem rekla v času, ko sem že napisala večino zgodb iz Dveh svetov. Koncept za knjigo se mi porodi šele potem, ko je zvečine že napisano in lahko vidim možno rdečo nit. Sicer mislim, da sem že napisala zbirko o malo starejših ženskah, to je moj prvenec Pod ničlo, ki pa je napisan bolj neizprosno in bolj scensko.
Načrti? Kaj pišeš?
Več stvari. V začetku leta bom pri mariborski Literi izdala otroško slikanico Zafuškana Ganca, ki bo seveda tudi za odrasle. Načrtujem dve kratkoprozni zbirki in pa roman, a zdaj še ne morem reči, kdaj bom vse to tudi končala. Sicer pa nerada govorim o nedokončanih tekstih, mogoče sem tu malo vraževerna, saj niti naslovov knjig nočem izdati – razen založnikom, seveda! (Smeh.)
