Direktor Slovenskega filmskega centra Jožko Rutar se je odzval na odprto pismo Braneta Mozetiča in v njem obrazložil, zakaj SFC letos ne bo sofinanciral Festival LGBT filma.
Rutar v pismu navaja, da so v centru natančno spoštovali Zakon o Slovenskem filmskem centru, po katerem vsi kandidati_ke in njihovi podporniki_ce, ki na kakršen koli način sodelujejo z njimi, ne smejo imeti nikakršnih dolgov do SFC-ja. Ker je ŠKUC pri SFC-ju zaprosil za sredstva skupaj z Emotionfilmom, ki ima do SFC-ja neporavnane dolgove, je slednji po natančnem spoštovanju črke zakona, zavrnil ŠKUC-evo vlogo.
Kot je v odprtem pismu navedel Mozetič je bilo ŠKUC-u sporočeno, da je oddana vloga nepopolna in vložena s strani neupravičene osebe. Vendar je od dneva, ko je komisija SFC-ja ugotovila, da je oddana vloga nepopolna, do dneva, ko je bilo to sporočeno ŠKUC-u, minilo več kot dva meseca, v tem času pa ni bilo nikakršnega poziva k dopolnitvi, kot to terja besedilo razpisa SFC.
Ravno v tej, imenujmo jo tako, inertnosti SFC-ja, ko ni pravočasno sporočil ŠKUC-cu, da mora dopolniti vlogo, se lahko kaže institucionalizirana, latentna homofobija, na katero zelo težko pokažemo s prstom. Kajti če bi se SFC, kot je to v odgovoru dejal Rutar, res želel kititi z zgodovino in pomenom festivala LGBT filma, potem se ne bi izgovarjal na birokratske omejitve, ampak bi naredil vse, kar je v njegovi pristojnosti, da bi podprl festival. Če nam je nekaj ponos in pri srcu, potem nam ni nič težko.
