Plošče posluša in na koncerte hodi Anamarija Šporčič – Janis.
Patrick Wolf – Lupercalia
Recenziranje česarkoli je, če morda še niste pogruntali, izjemno subjektivno in posledično tudi (da, pravkar bom pljunila v lastno skledo) eno manj smiselnih početij. Vzemimo na primer Patricka Wolfa in njegov novi album. Osebno mi gre tip že od nekdaj na del moške anatomije. Njegov nastop deluje pretenciozno in pokroviteljsko do poslušalca, njegova besedila me puščajo hladno. Hkrati moram priznati, da mu v glasbenem smislu ni kaj očitati. Fant ima občutek za detajle, uspešno lovi ravnotežje med poslušljivim popom in izvirnostjo, eksperimentira z nenavadnimi glasbili in iz 80. pokrade vse tisto, kar je kraje vredno. Tokrat nam ponudi povsem sodoben album odličnih ljubezenskih pesmi, ki pa meni osebno delujejo nekako klinično. Ko človek takole tuhta, kako bi se izvlekel iz tega sila delikatnega položaja, se problem običajno reši sam od sebe. Bližajoči se rok oddaje namreč recenzentko prisili, da recimo Patricku Wolfu pripopa relativno visoko oceno; malo zaradi tega, ker objektivno gledano fantova muzika res ni napačna, malo pa tudi zaradi slabe vesti ob pretirani subjektivnosti v zgornjih vrsticah. Zdaj veste.
Ocena: ♦♦♦♦
Beyoncé – 4
Beyoncé ima na spletnem portalu YouTube bistveno več ogledov kot vsi ostali izvajalci na teh straneh skupaj. Kakšnih 70 ali 80 milijonov več. Za njo stojita močna marketinška in glasbena industrija, za sodelavce si lahko izbere kogar hoče in povrh vsega si lahko privošči tudi posneti 72 komadov, od katerih jih le ducat nato pristane na albumu. Pa vsega tega očitno ne koristi prav uspešno. Beyoncé ima izjemen glas in njen vokalni prispevek je, kot običajno, brezhiben. Na žalost pa za glasbo in besedila, ki ga spremljajo, tega ne moremo trditi. Run the World (Girls), ki je bil eden izmed hitov tega poletja, je hkrati tudi najbolj brezzvezno skropucalo na plošči. Na srečo je očitno diva sama ugotovila, da lahko zdaj smernice tudi narekuje in jim ne le sledi, zato je na albumu manj zgrešenih poskusov samoreciklaže in več nekoliko retrobalad, v katerih lahko gospodična res pokaže svoje sposobnosti. Ko bi vsaj najela še kakšnega spodobnega tekstopisca, ki bi z malce globljimi besedili upravičil njene doživete interpretacije.
Ocena: ♦♦♦
Blondie – Panic of Girls
Blondie so pravi feniksi glasbene scene. Ko smo že mislili, da jih je dokončno pobralo, so udarili nazaj z Mario. Potem so za skoraj desetletje ponovno poniknili in čeprav njihova vrnitev tokrat ni tako prepričljiva, še zdaleč niso za staro šaro. Pionirji ameriškega novega vala so v svoje izdelke vedno radi tlačili vse mogoče (pod)žanre, tokrat pa delujejo najbolj prepričljivo, ko se grejo variacije na temo punka in ga poskušajo za lažje poslušanje »popopiti« (What I heard, D-Day). Prvi singel Mother je simpatična elektro-pop stvaritev, ki jo spremlja primerno dekadenten video. Tu pa se začnejo težave. Na plošči se je znašel na primer tudi bizaren latino elektro komad, ki ga kje drugje kot v striptiz klubih na Ibizi verjetno ne bodo vrteli (in ne, to ni kompliment!), pa variacija na francoski šanson, ki nikakor ne sodi v kontekst plošče, čeprav je to morda njen najmanjši zločin. Če k temu dodamo še reggaejevsko Girlie Girlie, se lahko upravičeno vprašamo, kakšne čudaške reči se godijo v glavi prelestne Debbie Harry. Kakorkoli že, vsekakor je lepo videti legende, ki ne počivajo na starih lovorikah, ampak še vedno poskušajo spraviti skupaj nekaj »novega«.
Ocena: ♦♦♦
IAMX – Volatile Times
Subjektivnost gor ali dol, z vami je nekaj hudo narobe, če vas ne bo razganjalo od navdušenja nad pričujočim ploščkom. Chris Corner, bivši član odličnih Sneaker Pimps, zadnja leta pa bolj znan kot IAMX, je že v četrto zadel v polno. Volatile Times je, tako kot njegovi predhodniki, nastajal v popolni izolaciji od zahtev glasbene industrije, ob katero se obregne tudi v eni izmed enajstih izjemnih stvaritev. Corner je s svojim drznim glasbenim eksperimentiranjem in mučeniškim vokalom ustvaril že več presežkov na področju elektronske glasbe, tudi tokrat pa njegov prepoznaven zvok pospremijo besedila, prežeta z boleče osebnim doživljanjem sveta. Iz komadov kljub mestoma precej agresivni glasbeni spremljavi vejejo ranljivost, obup in nemoč, stekajoč se v revolucijo, ki še ne ve, da se bo zgodila. Poetična seznanitev s kruto resničnostjo sodobnega vsakdana, ki vas nepričakovano lopne po glavi. Kritični avantgardni kabaret za novo tisočletje. Če vam še ni potegnilo: svoj dragoceni čas takoj prenehajte tratiti z branjem mojega nakladanja in ga raje porabite za poslušanje tega po krivici zapostavljenega glasbenega bisera.
Ocena: ♦♦♦♦♦
