grimmski – Random Saviour
Redko se zgodi, da moja malenkost obstane kot vkopana in našpiči ušesa zavoljo glasbe z naše rodne grude. Grimmski spadajo med tiste redke izjeme, ki človeku povrnejo dodobra načeto upanje v slovensko glasbeno ustvarjanje. Mešanico elektronike in rocka, če prav grdo posplošimo, spremlja specifičen vokal, v katerem so se na prav zanimiv način reinkarnirali vsi večji »temni« glasovi našega časa, od Morrisona do Cavea, pa še Bowie za povrh. Potem ko vas končno mine, da bi lastnika tega izjemnega glasu iz same fovšije zadavili, se splača posvetiti še (prav tako impresivni) glasbeni podlagi. Fantje se v iskanju lastnega zvoka pogumno poigravajo s celo kopico žanrov, hkrati pa ta mešanica rocka, elektronike, soula in še česa deluje presenetljivo sveže, kot nekakšna nadgradnja vsega dobrega iz svetovne glasbene zakladnice. Ljubitelji alpskih poskočnic lahko na tem mestu prenehajo z branjem, vsi ostali s količkaj smisla za potovanja po temačnih glasbenih logih pa hitro na www.grimmski.com, kjer vam grimskoti nudijo svoj prvenec kar zastonj, in to v naložljivi in zapekljivi obliki. Slava jim.
R.E.M. – Accelerate
R.E.M. so po dolgem času in treh precej povprečnih albumih zopet v sedlu. Po odhodu bobnarja v sredini devetdesetih je kazalo, da bo skupina životarila ob starih hitih z občasnim prebliskom ali dvema. Njihovi nastopi v živo pa so bili, ravno nasprotno, vedno bolj udarni. Zdaj to odseva tudi album Accelerate, dolgo pričakovani pospešek v pravem pomenu besede. R.E.M. so zopet zašli na dobra stara rock’n’roll pota, kjer ponovno navdušujejo z energičnimi, političnimi komadi (npr. Living Well Is The Best Revenge, Houston in predvsem Man-Sized Wreath) in malce počasnejšimi refleksijami, ki spominjajo na njihove najboljše čase. Tako neposrednega, surovega, hitrega in anti-vladnega albuma (o Katrini pravijo »if the storm doesn’t kill me, the government will«) si nismo niti upali pričakovati. V devetih dneh so posneli tisto, na kar smo čakali več kot deset let. Stari feni so si oddahnili, s tem albumom pa bodo R.E.M. gotovo dobili še prenekaterega novega oboževalca. Petintridesetminutni raztur.
Madonna – Hardy Candy
Pisanje o gejevskih ikonah je vedno znova nadvse mukotrpno in do neke mere tudi nevarno početje, saj ti ob tem grozi srd celotne pedrske srenje, grožnje v K4, morebiti pa te odpusti tudi tvoj madonnokylieoboževalski [najnovejši antitoporišičevski pridevnik] urednik. Pa vendarle. Madonnine plošče niso bile nikoli »slabe« v pravem pomenu besede, in sicer predvsem zato, ker je ženska a) prepametna in b) preveč izkušena. Madonna ve, kaj publika hoče, in si poleg tega vedno zagotovi producentski crème de la crème tistega trenutka (tokrat Timbaland). Vitalna petdesetletnica zopet niza hite enega za drugim, vsi so spevni, primerno poskočni in všečni. Kar mi gre nekoliko v nos pa je »ziheraštvo«, h kateremu se je Madonna že prevečkrat zatekla. Kot kraljica popa bi to zvrst vendarle lahko peljala naprej, z več inovativnosti in precej drzneje. Tako pa lahko Hardy Candy v celoti označimo zgolj kot že slišano, dasiravno kvalitetno ploščo, ki pa bo za nedeljsko štirkanje povsem primerna.
