Pevski zbor za polaganje temeljnih kamnov

PLOŠČA

Maja sta na Metelkovi v počastitev dneva boja proti homofobiji nastopili dve svojevrstni atrakciji – lezbični pevski zbor Le Zbor iz Zagreba, ki deluje od leta 2005, in najstarejši nemški gejevski pevski zbor Männer Mine iz Berlina, ki kilometrino nabira že kar enaindvajset let. Publika se je odlično zabavala ob gejevskih klasikah (Somewhere over the rainbow) in novitetah (Moj dečko je gej), nekoliko bolj standardnem zborovskem repertoarju ter ob velikem finalu, hrvaško-nemški kanonski izvedbi otroške Gle ide jež. Po koncertu sem za rokav pocukala Leo in Olafa, predstavnika obeh zborov.

Najprej bi vas rada povprašala o vaših začetkih.

Olaf: Naši začetki segajo v osemdeseta, ko so odkrili AIDS in je gejevska skupnost ugotovila, da potrebuje alternativne načine druženja in podpore. Takrat so ustanovili veliko društev, športnih klubov in tudi zborov. Našega je ustanovil pianist, ki je takrat delal v operi, in kmalu se je naše število povečalo. Sam pojem v tem zboru že dvajset let in sem med starejšimi člani.

Lea: Me smo najprej nameravale ustanoviti GLBTIQ zbor s pevci, ki se v svojih matičnih zborih niso dobro počutili zaradi homofobije ali preveč avtoritarnega pristopa. Začeli smo nastopati po Zagrebu, nato nas je zapustil edini fant in smo nekako ostale lezbični zbor. Vadimo dvakrat na teden, do sedaj pa smo imele že okrog trideset nastopov, večinoma v Zagrebu, v Sloveniji pa smo že tretjič. Poskušamo čim več nastopati tudi po drugih krajih, vendar je to zaradi predsodkov včasih kljub trudu težko.

Kakšen pa je vaš repertoar?

Lea: Večinoma prepevamo pesmi, ki so nekako povezane z ženskami, imajo v refrenu ženska imena ali govorijo o ženskah – na primer bosanska Suada, makedonska Jovano, Jovanke, pa ruska Katjuša. Pojemo tudi revolucionarne pesmi, naštudiran pa imamo celo venček božičnih, tako da smo vsestranske (smeh). Gre pa predvsem za poklon žensk drugim ženskam.

Olaf: Imamo odbor, ki podaja predloge in nato izdela koncept. Včasih se osredotočimo na enega skladatelja, včasih pa so nastopi tematski. Trenutno vadimo zelo raznolike pesmi, ki pa se vse navezujejo na pravljice. Večinoma se posvečamo »neresni« glasbi, šansonom, popu …

 
Foto: Janis
 

Le Zbor prepeva  Internacionalo, pa Ljepo našo … Ali vidite v vašem petju tudi politično komponento?

Lea: Definitivno. Naš zbor je v osnovi lezbično feminističen, trudimo se, da bi ta segment populacije postal bolj viden v širši družbi. Veliko sodelujemo tudi s feminističnimi in GLBTQ organizacijami, s svojimi nastopi pa vsaj malo pripomoremo k zmanjšanju predsodkov in dvigu strpnosti. Internacionala je posvečena vsem zatiranim manjšinam, ne zgolj gejem in lezbijkam. Ljepa naša pa … (smeh) … to smo uvrstile v repertoar za razna odprtja, polaganja temeljnih kamnov … (smeh). Letos jo bomo zapele pred prajdom na glavnem trgu v Zagrebu, medtem ko bodo dvigali zastavo, in tako ustvarile nekakšen queer moment.

Kakšna pa je vaša vloga znotraj GLBT gibanja, Olaf?

Olaf: Včasih nas prosijo, da pojemo na kakšni LGBT prireditvi ali v podporo človekovim pravicam, tako kot danes v Ljubljani in jutri v Zagrebu. Vsekakor smo del GLBT gibanja, čeprav nismo ravno na prvi bojni črti. Kadar lahko, pa vsekakor radi pomagamo.

Ob kakšnih priložnostih večinoma prepevate?

Lea: Najpogosteje na prireditvah, ki so posvečene ženskam, pa tudi človekovim in GLBTQ pravicam. Včasih prepevamo tudi na glasbenih festivalih, večina naših nastopov pa se odvija v okviru nevladnih organizacij.

Olaf: Imamo veliko samostojnih koncertov, kjer je publika zelo raznolika. Pravzaprav je skoraj  najtežje doseči ljudi na gejevski žurerski sceni, saj imajo pogosto odklonilen odnos do zborovskega petja. Dokler nas ne vidijo in ne slišijo, seveda (smeh).

V zadnjih letih so GLBT pevski zbori postali izjemno popularni.

Olaf: Najpomembnejši dejavnik pri tem je verjetno tradicija zborovskega petja v posamezni državi. Le države z močno tradicijo, predvsem laičnih zborov, imajo ponavadi tudi LGBT zbore. Gre za logičen razvoj novih stilov, načinov nastopanja.

Lea: Ti zbori so popularni predvsem na zahodu, naš pa je prvi in zaenkrat edini v vzhodni Evropi. Ljudem v teh državah se ni ravno lahko izpostavljati in nastopati na tak način, zato bo potrebno še veliko dela.

Pevski zbori nekako veljajo za »resno glasbo«, v obeh današnjih nastopih pa smo lahko zasledili celo kopico komičnih elementov.

Olaf: Mnogi so se našemu zboru pridružili, ker je bil njihov zbor preveč dolgočasen in okostenel, pogosto tudi homofobičen. Ali pa so preprosto želeli ustvarjati nekoliko drugačno glasbo. Marsikdo še vedno poje v več zborih, tudi cerkvenih, saj želijo nastopati tako z resno kot tudi z malo manj resno glasbo.

Lea: Glasbo smo želele približati širši publiki, zato smo izbrale bolj popularne pesmi in naredile drugačne aranžmaje. Želimo, da se mladi ljudje angažirajo, da pojejo in poslušajo pesmi, ki so jim pri srcu. Preprosto delamo tisto, kar nam je všeč.

Le Zbor lahko slišite na www.lezbor.com, Manner Minne pa imajo svojo spletno stran na www.maenner-minne.de.

Tags from the story
More from Anamarija Šporčič - Janis

Recenzije: Plošča 5

Morrissey – Greatest Hits Morrissey, nekdaj srce in duša legendarnih Smithsov, goji...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja