Draga teta. Sem gej.

MEDIAŠIT

Za marsikoga izmed nas je bil prvi stik s homoseksualnostjo v zgodnjih najstniških letih preko svetovalnih rubrik v različnih slovenskih časopisih in revijah. Medtem ko je bila Pilova teta Justi v času mojega odraščanja že zelo gej frendli, pa se mnogi verjetno še spomnite Janine rubrike Prostovoljno pred poroto, kamor so bralci pošiljali svoje odgovore in nasvete in v kateri je leta 1987 neko dekle potožilo, da jo erotično vznemirja prijateljica. Odgovori so se vrstili od prijaznega »čimprej se umakni in na želje pozabi« do dobrohotnega »umiri se ali pa malce poglej po sošolcih, boš že našla kaj prjetnega«, nesramnega »malo si oglej TV propagando proti aidsu« ter »malo manj prelistavaj neumne revije in častnike [sic!], pa te bo vznemirjenje oziroma nagnjenje do žensk minilo«. O tem, kako se prelistava časTnike kdaj drugič, bralci pa so poleg zgoraj naštetih nasvetov podali še nadvse strokovno ugotovitev, da »gre za bolezen, ki se ji pravi lezbištvo; veš, to je ljubezen med dvema ženskama«. Pa hvala za razlago.

Danes se pisma zmedenih najstnikov, pa tudi starejših ljudi, ne razlikujejo bistveno od tistih izpred dvajsetih let. Problemi ostajajo enaki (večinoma strah pred razkritjem in odzivom okolice), odgovori pa so se, hvala bogu, močno spremenili. Psihiatri in psihologi so naredili velik miselni preskok in tako lahko v najrazličnejših revijah beremo optimistične pisarije o tem, kako je »odnos do homoseksualnih ljudi v naši družbi v glavnem zelo dober« in kako razkritje ni noben bav bav, saj je homoseksualnost nekaj, »zaradi česar vam res ni treba biti nerodno« (Ona, 22.4.2008). Vse lepo in prav, nadvse veseli in hvaležni smo, da nas ne pošiljate več na šokterapije in podobne neumnosti. Pa vendarle preseneča, da v vseh teh letih, kljub rednemu branju številnih revij in časopisov, nisem zasledila niti enega svetovalca, ki bi svoje zveste LGBT bralce napotil na kakšno gejevsko ali lezbično svetovalnico, društvo, telefon … Prav zanimivo je, kako samozavestno odgovarjajo in kako prepričani so v svoj prav, ko pa jih večina verjetno ni nikoli imela prav veliko opraviti z geji in lezbijkami. Njihovo delo je gotovo pomembno in veliko prispeva k senzibilizaciji odnosa do homoseksualnosti, pa vendar bi bilo dobrodošlo, če bi ubogim trpečim dušam vsaj nakazali, da niso sami na svetu, da obstaja GLBT skupnost. Zakaj je to tako pomembno? Ker imajo lezbične in gejevske svetovalnice dolgoletne izkušnje prav s tem segmentom populacije, ker vedo, kakšne težave si delimo, in ker so tamkajšnji svetovalci vsebino večine obupanih pisem pogosto izkusili na lastni koži. Recite kar hočete, vendar je po mojem skromnem mnenju pogovor z nekom, ki ve, kaj prestajaš, boljši od vsakega obiska na psihiatriji ali pri psihologu. In to ne velja le za geje in lezbijke, ampak za vse. No, vsaj teta Justi je nekoč za svet povprašala svojega prijatelja, ki ga je opisala kot »homoseksualca in uspešnega slovenskega podjetnika«. Alle beetjes helpen, zei de mug en ze piste in de zee.

Tags from the story
More from Anamarija Šporčič - Janis

Angeli iz nekje vmes

TEMA Biseksualci vseh dežel, združimo se! Bisexuality immediately doubles your chances for...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja