MEDIAŠIT
Kot pričakovano, so mediji 1. decembra, na svetovni dan boja proti aidsu, namenili precej pozornosti problemu širjenja virusa HIV. Čeprav so poročali v dobri veri osveščanja javnosti, so v svoja poročanja ponovno vpletli stigmo o tej bolezni kot o bolezni gejev in biseksualnih moških. To za heteroseksualno večino predstavlja prej zaskrbljujočo škodo kot pa zadovoljstvo ob marginaliziranju spolnih manjšin.
Slovenski mediji so v novicah večinoma povzemali poročilo Inštituta za varovanje zdravja, ki med drugim navaja, da je letos med novo okuženimi z virusom HIV največ »moških, ki imajo spolne odnose z moškimi«. Velik del medijev je zato hitel izpostavljati, da ravno ta skupina spada med najbolj prizadete. Drugo težavo so mediji ustvarili, ko so spolno prakso moških, ki spolno občujejo z moškimi, preimenovali v spolno identiteto ter jo enačili z geji in biseksualnimi moškimi. Brezplačni tednik Žurnal je na primer članek naslovil »Letos je med okuženimi največ homoseksualnih moških«. TV Slovenija v svojih dnevnih poročilih sicer ni neposredno omenjala deleža moških, okuženih preko homoseksualnih spolnih odnosov, je pa v prispevek vključila intervju z anonimnežem, ki ni vedel, »ali se je HIV-a nalezel od ženske ali moškega«. S tem je sicer delovala precej bolj subtilno kot komercialni mediji, a je zamegljen obraz anonimneža vendarle prispeval k vtisu, da so okuženost z virusom HIV in homoseksualni spolni odnosi nekaj, kar je treba skriti in česar se je treba sramovati.
Moški, ki spolno občujejo z moškimi, resda že od začetka epidemije sodijo v najbolj prizadeto skupino, a je kljub temu vprašljivo, ali lahko tako visoko nesorazmerje med novo okuženimi moškimi te skupine in heteroseksualci prenesemo na realno stanje v slovenski populaciji in ga kot verodostojno dejstvo v sporočilih za javnost posebej izpostavljamo. Število ljudi, ki se testira za virus HIV, je pri nas namreč zelo nizko. Leta 2006 se je na 1000 prebivalcev testiralo le 13 ljudi. Pozabiti ne gre tudi, da moški, ki imajo spolne odnose z moškimi, številčno predstavljajo manjšino celotne slovenske populacije. Na vprašanje, zakaj ta skupina moških predstavlja tako visok delež uradno odkritih okužb, se prej poraja odgovor, da se geji in biseksualni moški testirajo v večjem številu kot pa heteroseksualci. Istočasno so prav slovenske aktivistične skupine tiste, ki queerje najdejavneje in skozi celo leto osveščajo o virusu HIV in aidsu, nudijo ažurne informacije o možnostih testiranj ter promovirajo varno spolnost.
Nekateri mediji, ki so ožigosali homoseksualne spolne odnose, so v svojih sporočilih mimogrede izpostavili, da se v Sloveniji testira malo ljudi. Toda če so že navedli to informacijo, je niso jasno izpostavili v kontekstu, v katerem bi opozorili, da visok delež novih okužb med moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi, ni kredibilen pokazatelj realnega stanja v Sloveniji. So torej mediji 1. december bolj kot ne izkoristili za senzacionalistično širjenje ideologije, da sta HIV in AIDS domena gejev in biseksualcev? Za komercialne medije senzacionalizem na račun družbene odgovornosti ni presenetljiv. Na žalost prvine senzacionalizma niso več presenetljive niti za RTV Slovenijo.
Ob poročanju slovenskih medijev, ki so posebej izpostavili eno »dejstvo«, je lahko gledalec dobil vtis, da sta virus HIV in AIDS problem v glavnem moških homoseksualnih spolnih odnosov, gejev in biseksualnih moških. S tem mediji niso zgolj ponovno stereotipizirali in marginalizirali neko manjšino in spolno prakso. Hkrati so namreč heteroseksualcem posredovali sporočilo in izgovor, zakaj niti HIV niti zaščiteni spolni odnosi niso njihova skrb ali odgovornost. A kot ponavadi se bo te težave pri poročanju zaradi občutljivosti na tematiko zavedel prej queer kot pa povprečen (heteroseksualen) Slovenec, ki ga tako poročanje zadeva enako, če ne še bolj.
