Kolumna Rajgelj – Vsak vse dela zase

Vsak vse dela zase

barbaraPo referendumu, na katerem je padel Družinski zakonik, me je prijelo, da bi prenehala z zagovorništvom človekovih pravic, pisanjem pritožb na policijo, centre za socialno delo in ministrstva, prelaganjem zabojev piva in kokakol v skladišču Opna, pregovarjanji s prulskimi pijančki, zakaj je parada ponosa pomembna, organiziranjem okroglih miz, udeležbami na seminarjih antifa, skratka z živciranjem. Prevzela bi pozo številnih kolegov in kolegic na različnih visokošolskih institucijah, zlasti tistih na pravni fakulteti: v milnem mehurčku svojega kabineta bi pisala znanstvene članke in zbirala točke za akademsko napredovanje, enkrat na dve do pet let bi dala kakšen nevtralen, apolitičen in tehnicističen intervju za Sobotno prilogo ali Dnevnikov Objektiv, udeleževala bi se konferenc in se srečevala z uglednimi tujimi profesorji in raziskovalci, pridobila bi si štipendijo za gostovanje na kakšni tuji univerzi, domrežila bi do članstva v kakšni mednarodni ali domači projektni skupini, sem in tja bi pripravila dobro plačano pravno mnenje za kakšno ministrstvo ali gospodarsko družbo. Skratka, namesto javnega izpostavljanja, v katerem sem zaradi populistične naravnanosti medijev večino časa v stiku s profaneži in vulgarneži, bi se resno in resnično vključila v visokošolsko industrijo, ki bi mi omogočila lagodno pozicijo opazovalca. Sicer bi izgubila smisel, bi pa pridobila mir. Oazo miru, v kateri se te nič ne tiče, vse je izven tebe in za nič nisi odgovoren, ker ti samo opazuješ, analiziraš in razlagaš.

Malodušje me je kmalu opustilo, saj se ne bi rada pridružila pasivni večini, ki je s svojo tiho privolitvijo pomagala glasni Katoliški cerkvi in slovenski desnici zrušiti zakon, ki nikomur od njih ni ničesar jemal, ampak je zgolj podeljeval pravice in dolžnosti gejem in lezbijkam ter njihovim otrokom. Seveda je zakon padel zlasti zaradi neumorne produkcije laži in zlonamernosti antonov stresov, tadejev strehovcev, alešev primcev, angelc likovič, tomažev meršetov, vesn vilčnik in drugih bolj ali manj strastnih in besnih netljivcev in zagovornikov diskriminacije. Padel pa je tudi zaradi pasivne in zato sokrive večine. Vanjo sodijo zlasti tisti, ki imajo dostop do medijskega prostora in bi vanj zaradi svojega družbenega položaja celo morali, ne le lahko vstopili (profesorji, raziskovalci, družboslovci, javni uslužbenci, odvetniki in drugi strokovnjaki). Vanjo pa sodi tudi 1.471.135 državljanov in državljank Republike Slovenije, ki imajo volilno pravico, pa so bodisi glasovali proti enakim pravicam (279.925) ali pa na referendumu sploh niso glasovali (1.191.210), saj svojo svojo skrb za drugega  očitno izživijo kar znotraj svojega družinskega in intimnega sveta. Za zakon in enake pravice je glasovalo 233.255 volivcev od skupaj 1.709.417. Enakosti pred zakonom je torej pet minut svojega časa posvetilo 14 % odraslih državljanov in državljank te države. 14 %! To je malo več kot je v Sloveniji gejev in lezbijk. To ni ravno rezultat, s katerim bi bil kdorkoli lahko zadovoljen. Ko ga primerjamo s preteklimi rezultati, ko se je na referendumih odločalo o pravicah manjšin, zlasti z referendumom o pravicah samskih žensk do umetne oploditve leta 2001 in referendumom o izbrisanih leta 2004, je rezultat sicer res precej boljši (proti umetni oploditvi samksih žensk je glasovalo 72 % tistih, ki so glasovali, proti izbrisanim 95 % in proti gejem in lezbijkam 55 %). A pri tem ni mogoče spregledati, da so tokrat ljudje vedeli, da glasujejo o pravicah že rojeni in živečih otrok. Medtem ko je šlo pri referendumu o oploditvi samskih žensk za pravico ženske in le posredno za pravico nerojenega biti rojen, je tokrat šlo za pravice že rojenih otrok. Otrok iz sosednje ulice. Čeprav kršitve pravice odrasle ženske ni nič bolj upravičena kot kršitev pravic otrok, pa je vseeno zaskrbljujoče, da so državljani padli tudi na izpitu, ki bi ga lahko opravili vsaj zaradi sočutja, če že ne zaradi razumevanja in prepričanja v idejo medsebojnega spoštovanja in priznavanja pravic.

Vsako pomlad, natančneje 8. maja ima Open obletnico (letos je imel četrto), vsako leto pa ji v tednu parade ponosa sledi nasilje. Prvo leto molotovke in kamenje, drugo leto grafit Smrt pedrom in tretje leto razbito okno. Lanskega junija me je oče po treh zaporednih izbruhih nasilja prosil, naj Open zapremo. Poleg skrbi, da se bo enkrat nekaj zelo hudega zgodilo in me za vedno zaznamovalo s krivdo, mi je rekel: »Nihče ne živi 500 let, da bi jih 100 lahko porabil za druge.« Po telefonu sem mu uspela odgovoriti samo, da razumem in da bom razmislila. Potem sem napisala sms, da vsak dela, kar misli, da je prav. Danes bi napisala še to, da v resnici vsak vse dela zase. Trenutno sicer nisem uporabnica kontracepcije, nisem brezposelna, nimam težav s socialno varnostjo, nisem tujka in nisem brezdomka. A vse kar nisem, je samo to, kar bi lahko bila. Zato ne bi bila nikoli rada del večine, ki svoj svet zapre s kljuko svojega kabineta, vrati svojega dvorišča ali zadrgo svoje denarnice in misli, da se s tem obrani vsega, kar ostane zunaj. V resnici je edino, kar lahko naredim zase to, kar naredim za druge. Edini način za ohranitev svoje svobode, je širitev polja svobode drugega. Morda se pridobitve pravne, socialne in sekularne države – od prepovedi smrtne kazni do varstva osebne svobode – trenutno zdijo samoumevne pridobitve civiliziranega sveta, a kot pravi sporočilo letošnje parade ponosa »preteklost, v kateri so bili nezakonski otroci brezpravni, zunajzakonske skupnosti nepriznane, geji in lezbijke prisilno zdravljeni v psihiatričnih bolnicah, splav prepovedan in kontracepcija nedopustna nikoli ni tako daleč, da se ne bi mogla v prihodnosti ponoviti«. Zato na ulice in trge. Za drugega, ki je zgolj jaz v drugi obleki.

Tags from the story
More from Barbara Rajgelj

Češko je biti Slovenec

KOLUMNA Na Češkoslovaško, kamor smo vsako poletje odpotovali k babički na počitnice,...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja