Bržkone se še spomnite novembra 2010, ko je Civilna iniciativa za družino s Primcem na čelu rohnela nad Legebitro in Amnesty International, češ da v slovenskih šolah izvajata radikalno homoseksualno prevzgojo in otrokom v glave vtepata idejo, naj si svoj spol šele izberejo. Čeprav so »grozili« z dolgim seznamom šol, kjer da se je prevzgoja dogajala (in rezultati so bili očitno slabi, saj iz nobene od teh šol niso poročali o porastu homoseksualcev med učenci in učenkami), iz teh groženj ni bilo nič. So pa uspeli zastrašiti ne samo šole, pač pa celo Ministrstvo za šolstvo, ki je izdalo zloglasno okrožnico, naj šole poročajo, če so gostile Legebitro – čemur so se nekateri učitelji ostro uprli. Na koncu je iz vlade le prišlo mlačno sporočilo, da z delavnicami o človekovih pravicah, ki jih izvaja Legebitra, ni nič narobe in da so vsebinsko skladne z učnimi načrti. A vse to dogajanje je bil pomemben alarm za tiste, ki se kritično ukvarjajo s šolstvom: če smo kar tako, ob prvih moralnih panikah, pripravljeni spregledati učne načrte, človekove pravice in »raje biti tiho, da ne bo problemov« … potem imamo velik problem. Zato na Legebitri niso vrgli pušk v koruzo, pač pa – prav nasprotno: izvedli obsežno raziskavo o homofobiji v šolah.
Avtorica raziskave Jasna Magić je tokrat pod drobnogled vzela izkušnje srednješolskih učiteljev in učiteljic. V prvem delu raziskave – spletni anketi – je sodelovalo 309 šolskih delavk in delavcev, večinoma učiteljev in učiteljic, iz vseh statističnih regij Slovenije, v drugem delu raziskave, ki je potekala v obliki fokusnih skupin, pa 14 učiteljev in učiteljic s treh različnih šol. Prvi pogled v rezultate raziskave je opogumljajoč: večina sodelujočih se je jasno postavila proti reprodukciji negativnih percepcij homoseksualnosti v šoli in poudarila relevantnost te teme za šolski prostor. Čeprav učitelji sami priznavajo, da imajo o tem vprašanju pomanjkljive informacije, nekateri pa celo nekaj zadržkov, kljub temu menijo, da je razprava o homoseksualnosti njihova etična in moralna odgovornost, ki jim bo pomagala izpolniti njihovo pedagoško poslanstvo. Navdušenje ob teh velikih beseda splahni, ko pogledamo številke. Pri skoraj 67 % vprašanih je omenjeno poslanstvo postalo meso: toliko vprašanih je namreč poročalo, da so o homoseksualnosti v okviru predmetov, ki jih učijo, že govorili, čeprav le včasih ali celo redko. 12 % vprašanih je menilo, da v okviru svojih predmetov o tem ne morejo govoriti, preostali imajo za molk o homoseksualnosti druge razloge. Tanja, 34-letna učiteljica, je na primer takole pojasnila vprašanja, ki se ji zastavljajo ob tej temi:
V nekaterih razredih čutim, da imajo dijaki težnjo, da bi se bolj odkrito začeli pogovarjati o tem, zato sem začutila nek strah oziroma pritisk, mislim, ne upam si odpreti teme, ker se bojim, da je ne bi znala dobro izpeljati. Ne čutim se suverene. Je pa to odvisno tudi od tega, kakšno dinamiko in mnenje o tem ima razred na splošno. (Tanja, 34)
Homoseksualnost in učni načrti
Ugotovitve dosedanjih raziskav, ki so se ukvarjale z vprašanjem razprave o homoseksualnosti v šoli, je moč precej enostavno povzeti z ugotovitvijo, da teh razprav pravzaprav ni. No, taka pavšalna ocena je seveda krivična – a dejstvo je, da homoseksualnost kot tema v šolski prostor vstopa sporadično, odvisna je od »dobre volje« učiteljev in učiteljic. Ti prepogosto poročajo, da o temi nimajo dovolj znanj in da jim povzroča nelagodje. Izkušnje nevladnih organizacij, ki izvajajo delavnice o človekovih pravicah in v okviru tega govorijo tudi o homoseksualnosti, po drugi strani kažejo predvsem na naraščajočo moč in vpliv staršev, ki želijo aktivno poseči v učni proces in prepovedati razpravo o tem vprašanju. Razlog za molk lahko iščemo tudi v odsotnosti sistemske rešitve tega vprašanja: kurikul sicer ponuja dovolj prostora za razpravo o homoseksualnosti, a tema nikjer v učnem načrtu ni eksplicitno omenjena. Slednje je priročen izgovor za to, da o tem raje ne spregovorimo (in si prihranimo težave s »sitnimi starši«).
73 % sodelujočih v raziskavi je menilo, da je strokovna in objektivna razprava o homoseksualnosti premalo prisotna v srednjih šolah, več kot 60 % pa jih je hkrati menilo, da bi morala biti razprava o homoseksualnosti sestavni del učnega načrta vsaj pri nekaterih predmetih, na primer pri sociologiji, psihologiji, umetnosti in biologiji. A učitelji in učiteljice že zdaj nimajo tako zvezanih rok, kot se morda zdi, saj pri posameznih predmetih avtonomno lahko vključujejo različne vsebine, le da so te v skladu s cilji učnega načrta.
Razprava o homoseksualnosti je zame del splošno izobraževalnih ciljev, spoznavanje te drugačnosti, to sodi k intelektualni vzgoji in to lahko kot učitelji naredimo. To avtoriteto imamo, vzgoja k spoštovanju človekovih pravic je del učnih načrtov. Avtoriteta je na naši strani. (Zoja, 56)
Menim, da lahko posamezen učitelj že sedaj kar veliko naredi na to temo, če seveda želi. Pri nas imamo odlično metodo prikazovanja dosežkov znanih posameznikov preko zgodb, anekdot in biografij. Tu se da pri umetnostni zgodovini, zgodovini ali slovenščini narediti ogromno. Predvsem pa iz homoseksualnih avtorjev, izumiteljev in umetnikov postaviti vzor dijakom in jim homoseksualnost približati na neogrožajoč način. (Benka, 45)
Homofobično nasilje
Dobrih 35 % vprašanih respondentk in respondentov je potrdilo, da so na svoji šoli zaznali verbalno homofobično nasilje, 5 % pa je poročalo tudi o fizičnem homofobičnem nasilju. Razlike med spoloma so – vsaj v odgovorih učiteljev in učiteljic – jasne:
Večkrat sem pri urah doživela globoke in odkrite predsodke, največ od dijakov, tudi od dijakinj, vendar dijaki tu bolj prevladujejo. (Taja, 28)
Ob vsem tem je povedno dejstvo, da so nekateri respondenti o vprašanju homofobičnega nasilja začeli razmišljati šele ob izpolnjevanju anket. Eden med njimi je tako zapisal: »V okviru reševanja te ankete začenjam razmišljati, da je homofobije najbrž več, kot je opazimo, vendar je (če obstaja) verjetno v šolskih prostorih zelo prikrita.« Težava torej ne tiči toliko v ne-reakciji na nasilje, saj je večina respondentov poročala, da so odreagirali na homofobično nasilje, če so ga zaznali, pač pa v neprepoznavanju homofobije kot nasilja in tudi v prelaganju odgovornosti na starše, češ, te stvari »prinesejo od doma«.
Ker okolje ni permisivno do tega, na naši šoli ni razkritih dijakov, zato mi kakšnega drugega vzgojnega ukrepa kot pogovor ob homofobni zmerljivki ali grobi šali, do sedaj še ni bilo potrebno uporabiti. Tudi nisem opazila nobenega resnejšega nasilja. (Ika, 46)
12 % sodelujočih je menilo, da imajo dovolj veščin, kako nasloviti in se spopasti s homofobičnim nasiljem v šolah – o tem so se poučili na dodatnih izobraževanjih. 42 % vprašanih, nasprotno, meni, da nima ustrezne strokovne podlage za soočanje z verbalnim homofobičnim nasiljem, 60 % pa se jih ne počuti kompetentne za soočanje s fizičnim homofobičnim nasiljem.
Nekega posebnega znanja na temo nimamo in osebno se tudi nisem udeležila nobenega seminarja na to temo. (Ana, 55)
Osebno menim, da imam dovolj informacij o temi. Kar pa se mi zdi pomembno, je to, da se zavedam, da imam v zvezi s tem tudi še kar nekaj nerazčiščenih strahov. Kako se soočati s homofobijo pa se v okviru izobraževanj o nasilju in diskriminaciji ne razlaga posebej. V najboljšem primeru se homofobijo našteje kot možno obliko nasilja nad neko ogroženo skupino. Ne spomnim se, da bi kdaj kaj več rekli na to temo. (Lev, 36)
Razkriti učenke in učenci
Tako kot zadrege, na katere je raziskava pokazala ob vprašanju soočenja s homofobičnim nasiljem, vrsto zadreg predstavlja tudi razkritje istospolne usmerjenosti. Čeprav jih je 47 % vprašanih menilo, da je za učence pomembno, da se počutijo varne, skoraj polovica – 49 % – sodelujočih meni, da ni potrebno, da učenke in učenci razkrijejo istospolno usmerjenost. Z drugimi, bolj krutimi besedami: v šolah se raje skrivajte in pretvarjajte. Takšno stališče je bržkone odraz dejstva, da glavnina učencev v srednji šoli res skriva svojo spolno usmerjenost. Tisti učitelji, ki imajo izkušnjo z razkritjem svojega učenca, na to vprašanje namreč odgovarjajo povsem drugače: »V tej situaciji sem se znašla večkrat in razkritje je bila ena najpomembnejših izkušenj za razvoj dijakov in ustvarjanja tesnih in iskrenih povezav med dijaki.« Tudi v okviru fokusnih skupin, kjer je prav to vprašanje sprožilo veliko zanimanja, se je izkazalo, da učitelji in učiteljice praviloma ne vedo, kaj bi storili v takih situacijah.
V primeru, da bi se mi dijak razkril, bi se pogovoru izognila in ga poslala k svetovalni delavki. Čeprav veliko debatiramo o tej temi … Ne vem, ko bi prišlo do take situacije, če bi se upala v to poglobiti. (Pandora, 46)
Do razprave je prišlo, ko smo imeli konkreten primer dekleta, ki se je opredelilo kot lezbijka in se obrnilo na enega od učiteljev po pomoč. Takrat smo na nivoju zbornice razpravljali o tem, ali gre za resnično soočanje z lastno spolno identiteto ali bolj za neko modno usmeritev. Ali je morda dekle želelo pozornost zaradi družinskih razmer … Skratka, kar nekaj časa smo potrebovali, da smo dorekli, kje in kako bi ji lahko pomagali in ji nudili podporo. (Češnja, 60)
Zaključek?
Raziskava »Homofobija na naši šoli« je dragocen vir novih informacij o šoli in homoseksualnosti, zaključki pa so skladni s prejšnjimi raziskavami na tem področju. Večina sodelujočih ocenjuje, da bi jim pri soočanju z razpravo o homoseksualnosti in s homofobijo v šolskem okolju pomagala konkretna strategija na državnem nivoju, ki eksplicitno vključuje preventivne ukrepe proti homofobiji, kot podporo navajajo tudi več izobraževanj o tej temi ter vključitev te vsebine v kurikulum. Vse to smo slišali in ugotovili že večkrat. Bo tokrat drugače? Nekaj upanja vlivajo pozitivni odzivi na raziskavo. Peter Debeljak, direktor Urada RS za mladino, na primer meni, da ta raziskava »naravnost nagovarja odločevalce, da v bodoče z več pozornosti in skrbnosti naslovijo problem usposobljenosti šolskega okolja za soočanje s tovrstnimi problemi in […] daje upanje tistim, ki zaradi svoje drugačnosti (še) nimajo prave domovinske pravice v šolskem sistemu, da bodo njihovi problemi opaženi.« Tudi dr. Andreja Hočevar, predsednica Zveze društev pedagoških delavcev Slovenije, ocenjuje, da morajo učitelji ne glede na svoja osebna stališča »znati objektivno, pluralno in kritično posredovati znanje, zato je sedaj potreben korak naprej, k pridobivanju strokovnega znanja s tega vsebinskega področja, ki bo učiteljem pomagalo pri njihovi strokovnosti in pri soočanju z lastnimi predsodki«.
Pa se bo vse to res zgodilo? Ali pa bo država še kar naprej sedela na ušesih. Še več: tiste, ki želijo kaj spremeniti, bo še naprej hitro spotikala ali jim dajala le mlačno, skozi stisnjena usta izrečeno podporo. Saj veste, česar ne vidim, tistega ni …
Celotno poročilo raziskave »Homofobija na naši šoli« je dostopno na spletni strani Društva Legebitra (www.drustvo-legebitra.si). Avtorici raziskave se zahvaljujem za pomoč pri nastanku tega članka.
