Pred, med in po letošnji Paradi ponosa so se vnele številne razprave o tem, ali je bilo primerno, da so na njej nastopili predstavniki politične elite. Tarča kritik sta bila predvsem govora župana Zorana Janković in ministrice Anje Kopač, nezapažen pa ni ostal niti obisk predsednika Pahorja. Nekaterim se je to zdel nov korak k emancipaciji gejev, lezbijk, bi- in transsekualcev (na primer beograjski aktivisti so ljubljansko parado komentirali: »Na slovenski paradi župan glavnega mesta in predsednik republike, kaj mislite, kdo bo na paradi pri nas?«), drugim se je kljub vsem pomislekom, ki spremljajo verodostojnost in legitimnost naše politike, njihova prisotnost zdela primerna, saj so politiki kljub vsemu predstavniki ljudstva, tretjim – tako znotraj kot zunaj LGBT-skupnosti – pa se je to zdelo nezaslišano. Najdlje so pri nasprotovanju politizaciji parade šli anarhisti in vstajniške socialne delavke, prvi z glasnimi vzkliki proti ministrici za delo, druge z akcijo metanja vložkov v župana.
Slabe tri mesece po paradi ponosa je bil na mesto predsednika uprave Luke Koper d.d. imenovan Gašpar Gašpar Mišič, ki so ga kljub nasprotovanju strokovne in splošne javnosti na direktorsko mesto izvolili člani nadzornega sveta, ki predstavljajo delavce. V devetčlanskem nadzornem svetu so zanj glasovali vsi trije predstavniki delavcev, predstavnica koprske občine in predsednik nadzornega sveta. Takoj po izvolitvi se je zdelo, da bi Mišič lahko postal sprožilec novega vala protestov, ki pa so jih že v naslednjem hipu spodnesli delavci Luke Koper, ki so svojo podporo Mišičevemu imenovanju večkrat potrdili in pojasnili v medijih. Kljub očitnemu paktu med delavci in mešetarskim kapitalistom sumljivega porekla se pripadniki antikapitalističnega bloka septembrske vseslovenske vstaje niso udeležili. Celo več, že napovedane proteste proti isti politični eliti, ki je imela govor na paradi, so v koprskem primeru ignorirali, če ne celo bojkotirali, za udeležbo na njih enostavno niso videli pravega razloga.1
Zakaj so torej v politično elito vložki leteli na paradi gejev, lezbijk, bi- in transsekulacev, pred Luko Koper pa ne?
Prvič, zato ker so se v očeh antikapitalistov, vstajniških socialnih delavk in anarhistov z Zoranom Jankovićem zlizali geji, lezbijke, bi- in transeskualci, z njegovim zaveznikom Gašparjem Gašparjem Mišičem pa delavci. In ker se razredni boj jemlje resno, identitetni boj pa ne, je prvo lizarjenje prostituiranje, drugo pa zasledovanje legitimnih interesov. Glavno sporočilo letošnje Parade ponosa je tako ostalo, da je to skomercializiran, skorumpiran dogodek ljudi polnih riti, ki bi se že davno lahko nehali ukvarjati s svojimi pravicami, ker spol sam po sebi ne obstaja. In če ne obstaja spol, kako bi potem lahko obstajala spolna usmerjenost, kaj šele diskriminacija na temelju spolne delitve ali spolne usmerjenosti. In če ne obstaja diskriminacija, ne obstaja potreba po sodelovanju z odločevalci. Glavno sporočilo po izvolitvi nepremičninskega posrednika za predsednika uprave enega največjih državnih podjetij pa je bilo: če so delavci z njim zadovoljni, potem ni razloga, da bi dvomili v njegovo znanje, sposobnosti in dobre namene.
Drugič, zato ker je Janković govoril na Paradi ponosa, ki je parada amorfne skupine posameznikov in posameznic, kateri lahko pripada vsakdo, saj se pripadnost ne formalizira, dokumentira ali preverja, ampak vsakdo svojo spolno usmerjenost opredeljuje sam. Na drugi strani se pri delavcih Luke Koper natančno ve, kdo to so. Ve se, kdo so tisti, ki trpijo grenke in sladke plodove upravljanja tega ali onega šefa. Zato si nihče ne more prilepiti oznake delavec Luke Koper, če to ni. Medtem ko je vsak lahko vsaj biseksualen, questioning, queer ali aseksualen, če naštejem samo nekatere seksualne opredelitve iz angleške kratice LGBTQQIAAP, je delavec Luke Koper tisti, ki ima z njo pogodbo o opravljanju dela. Enostavno: imaš pogodbo, nimaš pogodbe. Če jo imaš, lahko govoriš, če je nimaš, nimaš v imenu delavcev kaj govoriti o tem, kaj je njihov interes in na kakšen način naj ga zasledujejo. In prav je tako. Ker nihče ni oni, nihče drug ne dela v njihovih delovnih pogojih, nihče drug ne živi od njihovih plač, nihče drug ni od delodajalca tako eksistenčno odvisen kot oni. Zato v njihovem imenu lahko govorijo le sami. Žal pri gejih in lezbijkah temu ni tako: ker so identitete fluidne, se vsakdo lahko opredeli kot karkoli. In to dejstvo nepovratno razkraja tisto, kar je bil nekoč boj za pravice homoseksualcev, sčasoma pa se je upravičeno širilo, a izgubilo jasnost. Ker smo vsi (vse), od nas ni nič več ostalo. Kot pripadniki tega naključnega seštevka nimamo več zahtev, ki bi jih naslavljali, ker nam nič več ni skupno. Zato se mora vsakdo vprašati, v čigavem imenu govori. Ker nisem trans-, bi- ali aseksualna, ne morem govoriti v njihovem imenu. Govorim lahko samo v svojem imenu in morda v imenu malega Bena, ki mu v rojstnem listu pod imenom ene mame piše mama, pod imenom druge mame pa oče. In pri tem ločim med tistimi politiki, ki so skorumpirani, a bodo ta rojstni list spremenili, in med tistimi, ki so skorumpirani in ga ne bodo.
Tretjič, zato ker boj za pravice seksualnih manjšin vsakdo zlorabi po svojih potrebah: na eni strani politiki, na drugi strani pač kdo drugi. Do kakšnih absurdnih zaključkov lahko pripeljejo ignoranca in nerazumevanje položaja drugega, kaže kolumna dopisnice Dela iz Rusije, v katerem je pod naslovom Krvavi tamponi in balaklave: Je LGBT-skupnost enako avtoritarna kot pravoslavna cerkev?2 ugotavljala, da so »Pussy Riot na muho vzele skorumpiranega politika Vladimirja Putina in obenem užalile na milijone pravoslavnih vernikov. (…) Slovenske anarhistke so na muho vzele skorumpiranega politika Zorana Jankoviča in zraven užalile še LGBT-gibanje. Sta pravoslavna cerkev in LGBT-skupnost v enaki meri nedovzetni za nedogovorjene rituale? Gre v obeh primerih za avtoritarni ustanovi?« Polona Frelih je pozabila napisati, da se je pri nas razprava, o kateri piše, razvnela ob mojem stavku na Facebooku: »Mah, tudi neotesana samopromocijska ugrabitev parade s strani vstajniških socialnih delavk in anarhistov je svoboda govora. #GotovaSem«, članice Pussy Riot pa tudi zaradi avtoritarnosti ruske ortodoksne cerkve preživljajo zaporne kazni v Sibiriji. Morda pa ni pozabila, ampak ne razume razlike. Morda pa jo razume, ampak se ji ne zdi bistvena. Morda pa je samo tisti dan morala oddati tekst, ker je to njena služba, in je morala osmisliti svojo pozicijo, medtem ko se je pozabila vprašati: v čigavem imenu govorim. Tako kot so se to isto tisti dan pozabile vprašati vstajniške socialne delavke (in delavci, če se že gremo) in anarhisti in anarhistke.
_____________________________________________________________
1 http://www.dnevnik.si/slovenija/v-ospredju/pred-parlamentom-nastaja-nova-koalicija
2 http://www.delo.si/mnenja/blog/rusija-od-a-do-z-krvavi-tamponi-in-balaklave.html
