Delitve

MozeticKer sem vekomaj poslušal, da se menda vse začne v zgodnjem otroštvu, bom začel tam. Odraščal sem pri starih starših na deželi in moški vzorec mi je lahko podajal le stari oče, ki pa je bil že v letih, droben in izčrpan, nekako nezainteresiran za patriarhalni red sveta. Morda je doma bolj vladal matriarhat. Pa vendar, družil sem se predvsem z dečki, deklic je bilo enostavno malo in še te so se držale nekako zase. Le ena je nam, fantom, rada kazala svojo finko, sicer pa so nas bolj zabavale seksualne igrice med sabo. Šolski sistem je bil seveda socialističen, kar pomeni, da je vsaj deklarativno moške in ženske obravnaval enako. Pa vendar so učiteljski zbor sestavljale predvsem ženske, učenci pa smo bili dokaj pomešani, razen pri telovadbi. Že zgodaj sem prehajal od enega spola k drugemu in se potem za nekaj let bolj ustalil v heterorazmerju, v pričakovani družini. Ko sem se tudi javno začel zanimati za tako imenovani homosvet, je bilo to vsem nekoliko čudno. Oba svetova sta me začela gledati sumljivo. Nekje leta 1988 sem začel rednejše hoditi na sestanke skupine Magnus in na skupna srečanja s skupino LL. V njihovem krogu sem bil nekakšen tujek. Že res, da je imel večji del lezbičnih aktivistk v preteklosti izkušnje ali seksualna razmerja tudi z nasprotnim spolom, kar je bilo pri gejih redkeje, pa vendar, jaz sem bil vendar poročen, imam celo otroka. Mislim, da se je ta nezaupljivi pogled name vlekel še leta. Po eni strani sem ga razumel, po drugi pa sem ga dojemal kot določeno nesprejemanje, ki je torej postalo dvojno, tako iz hetero kot iz homosveta. Da pa njihova delitev sveta na heteroseksualce in homoseksualce ni edina, sem spoznal dokaj hitro. Še iz šolskih časov sem naivno verjel v skupen trud neke skupine, tu pa sem naletel na ostre delitve na geje in lezbijke. Najprej na gejevskem polu. Že mogoče, da so bili glavni gejevski aktivisti odprti do teh vprašanj, že tisti v drugem krogu so bili drugačni. Imeli so neke heteroprijateljice, danes imenovane taške, včasih morda švulmuti, sicer pa so imeli do žensk in še posebej do lezbijk dokaj moško šovinističen pogled. Povsem pa se jim je zameglilo ob ženskih seksualnih organih. To me je spremljalo še kasneje, vse do danes. Če je prikaz dveh lezbijk (seveda prirejenih heteropogledu), heteroseksualcem nekakšen rajc, pa se je gejem tak prikaz dobesedno upiral. To sem pripisoval dejstvu, da jih velik del ni imel nikakršnih seksualnih izkušenj z ženskami, kaj šele razmerij. Vagina se jim je enostavno gnusila oziroma so se je bali. Še danes ne boste našli veliko gejev na prikazovanju lezbičnega filma in še manj jih bo bralo lezbično knjigo. Torej: moja prva leta aktivizma so bila v veliki meri posvečena trudu po sožitju Magnusa in LL (če poenostavim). Enkrat so bili v zraku eni, enkrat drugi. V iluziji, da bi se tako stanje lahko pomirilo, smo celo ustanovili skupno organizacijo Roza klub in vodili večinoma skupne projekte. A zelo hitro so se našli aktivisti, ki so hoteli »ločene spalnice«. In presenetljivo hitro so eni in drugi privzemali priučene heteronormativne obrazce obnašanja in reagiranja.

Pestrost in ne nazadnje tekmovalnost sta sicer lahko koristna, a meni sta se zdela predvsem drobljenje in izčrpavanje že tako šibkih aktivističnih krogov. Ker pa smo ljudje vedno bolj nagnjeni k vrtičkom kot pa k skupni njivi, se je skupnost vse bolj drobila in sesuvala. K temu so pripomogle tudi nove organizacije in skupine, vse teoretično skupne, a v večji meri bolj kot ne gejevske. Stanje se do danes ni kaj dosti spremenilo, le da je to bipolarnost gejev in lezbijk malo načel pojav še drugih, recimo trans-, bi- in queerovskih posameznikov.

Spolna delitev je bila torej prva, ob katero sem zadel. Z demokracijo pa so se poleg te pojavile tudi ideološke delitve. Na pluralnost družbe smo postajali pozorni že pri reviji Revolver. Začeli smo se zavedati (kar nam je bilo prej povsem nepredstavljivo!), da so lahko med našimi »potrošniki« in širše med glbt-populacijo tudi drugače misleči. Najprej smo začeli paziti, da ne bi prizadevali verskih čustev. Cerkev tedaj še ni bila tako nestrpna in pogromaška. Ukvarjali smo se z vprašanji biti gej in veren. Naša odprtost je šla vse do poskusa vključitve nekega duhovnika na oder tretje parade ponosa, čemur pa smo se nekateri aktivisti odločno uprli. Obveljala je naša in kasneje se je izkazalo, da smo ravnali prav. Isti duhovnik je namreč začel javno vabiti geje in lezbijke v svoje kroge, da jih bo »ozdravil«. Po tem so se pa odnosi s cerkvijo samo še zaostrovali. Vprašanje vernosti glbt-populacije je nekako ostalo ločeno od aktivizma.

Drugo so bile politične delitve. Težko se je bilo sprijazniti, da veliko glbt-posameznikov voli ali so celo aktivni člani v konservativnih strankah. Nekaj gejev je bilo celo v vrhovih strank in imelo nas je, da bi jih avtirali. Pa vendar, ideološka nasprotja so se vse bolj kazala tudi znotraj aktivizma, tako da tovrstne akcije niso imele podpore. Vse očitneje je bilo, da aktivisti in aktivistke v okviru Škuca (tako v LL, Magnusu kot drugih projektnih skupinah) predstavljajo militantnejši del aktivizma, druge skupine, kot recimo DIH in Legebitra, pa mehkejšo linijo. To se je pokazalo izraziteje že ob rojstvu prve parade ponosa, ko je druga linija izražala pomisleke in zavzela spravljivejši ton tako do Mestne galerije kot do županje. Ta dva pola glbt-gibanja sta izrazita še danes, včasih škodujeta posameznim akcijam, velikokrat pa se na neki čuden način dopolnjujeta ali celo stopita skupaj.

Nedvomno lahko vse te delitve zmedejo novinca ali novinko na glbt-sceni, a dejstvo je, da obstajajo in da niso nujno vedno negativen element. Se je pa treba seveda z njimi soočiti in jih premagovati, ko je to potrebno. Idealno bi sicer bilo, da bi skupnost omogočala pestrost in različnost, ne da bi prihajalo do ostrih delitev ali celo sovražnosti. A žal smo ljudje vse preveč nestrpna bitja in tako so bile tudi v tujini glbt-skupine, ki so se fizično spopadle, ali načrtno uničevale trud drugih. To je seveda vedno bila predvsem voda na mlin nasprotnikov glbt-aktivizma. Pravzaprav bi bilo včasih najmodreje podpreti depolitizacijo glbt-aktivizma (torej nepovezovanje s strankami in politiki), kot smo se nekateri leta 1990 zavzemali za demilitarizacijo Slovenije, ki bi verjetno v marsičem spremenila potek zgodovine.

Tags from the story
Written By
More from Brane Mozetič

In memoriam: Tomaž Šalamun

Tomaža Šalamuna sem osebno spoznal v času pred svojim odhodom v Pariz...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja