Parada: Trk politik – paradoksi spogledovanja parade in oblasti

Letošnja, 13. Parada ponosa, se je pod sloganom »Svoboda in solidarnost sta istospolni par« vila po ljubljanskih ulicah 15. junija.

Foto: Nada Žgank/Memento

parada 1

Že pred parado …

Bila bi podobna prejšnjim, če se ne bi se že v paradnem tednu oglasil Brane Mozetič in okrcal organizatorke in organizatorje parade, da se »parada iz leta v leto izrablja za politično propagando katerekoli politične opcije«. Še posebej ga je zmotil napovedan govor pokrovitelja parade, župana Ljubljane Zorana Jankovića. Mozetič je v izjavi za javnost zapisal: »GLBT gibanje, ki bo drugo leto praznovalo svojih trideset let, si gotovo ne zasluži, da ga nagovarja politik, osumljen koruptivnih dejanj. […] Njegovo aktivno udeležbo na paradi lahko razumem le kot smešenje in izničevanje naših dolgoletnih prizadevanj.«

Čeprav je Jankovićev nagovor v »najlepšem mestu na svetu« pravzaprav že stalnica, je težko spregledati dvoje dejstev. Najprej: v zadnjem letu smo bili vsaj priča – če ne že tudi udeleženci in udeleženke – več množičnim protestom, vstajam, uperjenim proti aktualnim političnim in gospodarskim elitam. Nikakor pa ni zanemarljivo tudi poročilo Komisije za preprečevanje korupcije, kjer so zapisani sumi koruptivnih ravnanj Janeza Janše in – pokrovitelja Parade ponosa Zorna Jankovića.

V sporočilu so organizatorke in organizatorji parade zapisali, da »vprašanja socialne in ekonomske pravičnosti ni mogoče misliti brez zahtev po popolni enakosti ne glede na katerokoli osebno okoliščino. Tako kot svoboda brez solidarnosti in varnosti večino ljudi potiska v eksistenčno negotovost in služi kot orodje za individualizacijo krivde za socialno in ekonomsko stisko, varnost in solidarnost brez svobode posameznike in posameznice uklenjata v totalitarno kletko. Zato sta prizadevanje za emancipacijo posameznih družbenih manjšin in prizadevanje za večjo ekonomsko enakost neločljivo povezana.«

Nastala je torej paradoksalna situacija: Parada ponosa se deklarativno vključuje v razredni boj in postavlja ob bok vstajnikom in vstajnicam, po drugi strani pa kot govorca na paradni oder postavi Jankovića. Če pa situacijo vrednotimo s stališča, da prisotnost politikov na Paradi ponosa kaže na civilizacijski napredek naše družbe in je kot taka posledica dolgoletnega boja slovenskega lgbt-aktivizma, potem tovrstna kritika hitro izpade kot še ena oblika ciničnega generiranja nepotrebnih razprtij.

Miselni paradoksi, ki izhajajo iz premišljevanja o tem, kar se je »zgodilo« na letošnji Paradi ponosa, se dotikajo vprašanja različnih politik lgbt-aktivizma in razkrivajo njihove ideološke trke. Zakaj je udeležba določenih predstavnikov/predstavnic političnih elit na Pradah ponosa lahko problematična in vredna obsojanja? So protestne intervencije, ki kritizirajo tovrstno obliko politizacije Parade, nerealistične ali celo zavirajoče za družbeno-politični »napredek« lgbt-skupnosti?

… Na paradi …

Foto: Nada Žgank/Memento

parada 4

Udeleženke in udeleženci smo že navajeni na vsakoletno paradno podobo: nekaj sto ljudi, mavrični baloni, glasba, moških v tangicah spet ni … Primerjava s tovrstnimi, a docela skomercializiranimi dogodki v tujini hitro izriše »dolgočasnost« našega paradiranja. A je bilo letos nekoliko drugače. Paradi se je pridružilo še nekaj, morda novih, transgresivnejših skupin. V zakritih pisanih rutah in z udarnimi gesli in s simboliko se je paradi pridružila Rainbow Jihad Party Army, pa tudi Vstajniške socialne delavke, ki so izvedle nepričakovan performans: med govorom častnega pokrovitelja niso delale le verbalne zgage – vanj so (z)metale še okrvavljene vložke in tampone. Nastala je torej še ena paradoksalna situacija: na eni strani ploskajoča publika, ki želi in je vesela podpore župana, na drugi strani pa pravzaprav pravi kvirovski puč.

Foto: Nada Žgank/Memento

parada 5

… In po paradi

Končno se je torej na paradi nekaj zgodilo. Vsaj sledeč fejsbukovskim zapisom, kjer so se izmenjevali komentarji nasprotnikov in nasprotnic radikalnejše intervencije ter njihovih podpornikov in podpornic, je imela intervencija tudi odmev. Je zato nastopila točka, ko bi moralo lgbt-gibanje premisliti svojo politično agendo in je torej čas za refleksijo?

Za začetek lahko bralke in bralci preberete nekaj krajših intervjujev s ključnimi deležniki in deležnicami: s predsednico Društva Parada Ponosa, z Vstajniškimi socialnimi delavkami in Rainbow Jihad Party Army, za kratek komentar pa sva prosila še etablirani lgbt-društvi – Legebitro in Škuc-LL.

Intervju z Black Rainbow Jihad Party Army

Foto: Nada Žgank/Memento

parada 2

Se razumete kot alternativna struja znotraj slovenskega lgbtq-gibanja ali je bil Black Rainbow Jihad Party Army enkraten »projekt«?

Šlo je za intervencijo v konkretno situacijo, parado kot manifestacijo nekega gibanja, ki se ima za emancipatorno. Želeli smo opozoriti na ravno ta politično emancipatorni moment, ki je pri siceršnjemu konceptu parade močno zamejen. Nismo torej alternativna struja »slovenskega« LGBTIQ-gibanja, saj ga ne razumemo v navezavi na kateri koli etnični, nacionalni diskurz, temveč ga razumemo kot gibanje onkraj kakršnega koli identitarnega diktata. V tej zvezi seveda gre za kvirovsko misel in prakso, izraženo v obliki enkratnega posega v mainstreamovsko Parado ponosa.

Na spletni strani www.a-federacija.org je bilo zapisano, da ljubljanska parada »ni organizirana od spodaj, na horizontalen način«. Lahko pojasnite?

Da paradi manjka horizontali pristop, je že več let precej očitno. Parada odkrito koketira z oblastniki. V dejstvu, da pri oblastnikih išče pokroviteljstvo, podporo in tolažbo, vidimo prikrit patriarhalni vzorec oziroma vzorec hierarhizacije. Menimo, da ne potrebujemo pritrditve in dovoljenja vsakokratnega župana za to, da lahko enkrat letno naredimo shod in izobesimo mavrično zastavo na grad. Ob tem ne moremo mimo dejstva, da so organizatorji postavili trenutnega župana na govorniški oder kljub jasno izraženem mnenju ljudstva o tem, da je župan pač skorumpiran. Sprašujemo se, zakaj bi na parado vabili politike, ko pa živimo v času, ko je v javnosti zaznati nezadovoljstvo nad parlamentarno politiko. V mislih in praksah smo oboroženi z znanji, kako se boriti za radikalno enakost, kako graditi boj proti parlamentarni politiki – sedaj pa bomo pristajali na protokole s slavnostnimi govorci? Organizacijo parade bi bilo treba povsem odpreti in pri tem opustiti NVO-jevski pristop, ki nikakor ne ustreza horizontalnemu načinu organizacije upora.

Na vašem transparentu, s katerim ste se pojavili na Paradi, je bil ob zapisu »abolish gender« narisan spolno in antifašistično preoblikovan lik Hello Kitty, ki v roki drži puško, z rutami pa ste imeli zakrite obraze. Nekateri so ocenili to podobo kot neskladno s parado kot miroljubno manifestacijo, ki prisega tudi na razkritost.

Začeti moramo razmišljati izven umetno sproducirane delitve med »nasilnimi« in »mirnimi« protesti in protestniki. Maskiranje na protestu pomeni zakritje pred policisti, kamerami – pomeni pa tudi kreativnost, poigravanje s podobo. Poseg Parade ponosa v prostor Kongresnega trga, skupaj z ikonografijo megalomanskega odra in pomeni, ki so jih prispevali udeleženi oblastniki, ni nič drugega kot določena manifestacija (sistemskega) nasilja – ki je sicer zapakirano v ličen ovoj, fine manire, navidezno prijaznost in prazne besede. Pred oblastniki, ki na opeharjeno ljudstvo pošiljajo do zob oboroženo policijo, se zakriješ iz razloga samozaščite. Menimo, da je o razkritju treba razmišljati na manj spektakelski ravni – torej na vsakdanji ravni, v svojih skupnostih, v lokalnih okoljih in ga poskušati čim bolj prakticirati na ravni vsakdanjega življenja. In če je parada manifestacija v javnem prostoru – ki ga razumemo prej kot prostor političnega, potemtakem so poskusi njene centralizacije in režiranja izjemno škodljivi. Nekdo se je bo udeležil z balončkom v roki, drug pa kot zamaskiran in glasen. Sprejemanje raznolikosti izražanja se lahko odvija le v okolju, kjer nobeno mnenje ne šteje več od drugega; kjer ni organizatorja, ki bi nekaj odobraval. Nelagodje, ki morda pri tem nastaja, je nekaj običajnega, vendar ne more biti opravičilo za depolitizacijo, kulturalizacijo, normalizacijo in udomačenje manifestacije.

Vašo intervencijo med govorom župana so nekateri dojeli kot žalitev, vi pa pozivate k premisleku koncepta Parade ponosa. Kakšen koncept bi po vašem mnenju Parada ponosa morala imeti?

Reakcija na skorumpiranega župana je bila žalitev? Nevarnost normalizacije skozi vsiljevanje malomeščanske omike nam narekuje premislek koncepta Parade ponosa. Najbolj pomembno je, da je parada od vseh. Naj poudarimo, da organizatorji Parade zastopajo le en del LGBT-gibanja in da obstajajo radikalnejši deli, ki se v igri »predstavništva« ne vidijo. Vloga organizatorjev ne more biti pomembnejša od vloge kogar koli. Organizacija upora – parada je za nas oblika upora, ne pa koketiranje z oblastniki – mora temeljiti na samoorganiziranju od spodaj. In to je tisti kvirovski, dezidentifikacijski moment, ki je tukaj sicer prisoten, a se ga (pričakovano) poskuša diskreditirati kot nasilnega in žaljivega – čemur pa se je treba močno upreti!

Intervju z Vstajniškimi socialnimi delavkami

Foto: Nada Žgank/Memento

parada 3

Zakaj ste se odločile, da izvedete med letošnjo Parado ponosa intervencijo – metanje okrvavljenih vložkov in tamponov v župana Ljubljane?

Parada ponosa je za nas dan poklona bojem za svobodo ljudi ne glede na razlike. Solidarne smo z ljudmi, ki nimajo zagotovljenih temeljnih pravic, saj se med takšne prištevamo tudi same in torej vidimo vsak boj za pravice kot skupen. Župan Ljubljane je predstavnik vladajoče elite, zastopnik srednjega sloja, varuje interese belega moškega in kapitala. Župan Ljubljane sistemsko ne deluje v interesu brezposelne mladine, prekerno zaposlenih lezbijk, dolgotrajno institucionaliziranih žensk s težavami v duševnem zdravju, uporabnic avtonomnih prostorov. Nadaljuje z ustvarjanjem lepega, razslojenega mesta, v katerem kmalu ne bo prostora za nikogar, ki ne prinaša dobička. Izvaja majhne kozmetične popravke, s katerimi si nemara pridobiva naklonjenost določenih skupin, a tovrstni popravki ne vplivajo na spremembe v razmerjih moči. Neenakosti v razmerjih moči med bogatimi in revnimi se večajo. Od začetka t. i. krize premoženje najbogatejših narašča, varčevalni ukrepi so naravnani k premiku bogastva od revnih k bogatim, od skupnega k zasebnemu. Župan Ljubljane predstavlja tovrstno politiko, zaradi česar si zasluži okrvavljen vložek v glavo.

Zakaj prav z vložki in tamponi, ki so jih nekateri označili kot »žaljive«, »primitivne« ipd.?

Žaljivost in primitivnost sta stvar osebnega mnenja. Za nas je žaljivo in primitivno nastopanje »gótove politične elite«, ki ne razume, da je konec. Konec je pogubnega globalnega kapitalizma, ki razlašča množice in jih potiska v življenjske razmere nevredne besed. Ljudje se organiziramo, množice od spodaj prihajajo, tega ni mogoče ignorirati. Zaradi kapitalizma in izkoriščanja ščijemo kri vsak dan – nam je dovolj menstruacija enkrat mesečno. Okrvavljen vložek je simbol krvavenja več kot polovice ljudi v državi, ki si skrajno težko zagotavljajo preživetje. Spomnimo naj, kako je župan odgovarjal na zlorabe gradbenih delavcev pri gradnji Stožic – podpiral je Grep v vseh njegovih zlorabah. Če je komu pogled na ta simbol gnusen in primitiven, potem mora najprej sam premisliti, kaj na vložku in tamponu ga moti, kaj mu povzroča gnusobo. Nazadnje, same mislimo, da boj za pravice ni korekten in vljuden, temveč se tega osvobaja.

Nekateri si želijo podpore politikov, ker si je preko njih mogoče doseči zakonodajno zaščito. Odpira se dilema izbire med etiko na eni strani in političnim pragmatizmom na drugi.

LGBTQ-posamezniki in posameznice ne tvorimo homogene enote. Prav tako imamo različne poglede na enakost. Nekateri se npr. zavzemajo za istospolne poroke, medtem ko se drugim zdi tovrstna pravica skrajno konservativna. LGBTQ ima zaradi svoje izključenosti neverjeten potencial za mišljenje onkraj obstoječega reda, kar pa z institucionalizacijo velikokrat izzveni. Kaj je parada ponosa s sklepanjem koalicije s politiki do sedaj dosegla? Skorajda nič. Obstoječe stranke so do LGBTQ ambivalentne in polne nasprotovanj v lastnih vrstah. K temu niti župan in niti predsednik države ne pripomoreta nič. Hkrati pa ne moremo mimo tega, da gre za isto politiko, ki varuje interese kapitala in s tem večini onemogoča dostop do stanovanj, dohodka, in si prisvaja skupno.

Zapisale ste, da »bi morala Parada ponosa, ki se je vila po istih vstajniških ulicah, v želji da okrepi svoj emancipatoričen potencial, vključevati razmislek in odraz kritike predstavniške demokracije (vprašanja ne-zastopanosti), neoliberalizma, socialnega opustošenja.« Kako si to konkretneje predstavljate?

Menimo, da je Parada ponosa preveč usmerjena k pravni državi – s tem mislimo tako priznavanje in legitimiranje institucionalne politike (predstavniške demokracije, ki preko države uveljavlja interese kapitala) kot formaliziranje odnosov (npr. preko istospolnih porok – poroko na splošno pojmujemo kot vstopanje države in zakonodaje v odnose). Zavedamo se, da so te stvari nekaterim pomembne in da kot pravice ne bi smele biti kršene, a hkrati potrebujemo Parado, ki bo mislila onkraj obstoječih struktur – države, hierarhije, legalizma, kapitalizma. Menimo, da je potrebno prisluhniti notranjim protislovjem in razmišljati, kako vključiti vso to pisanost. Povezovanje z različnimi skupinami, medsebojna podpora, samokritičnost, prevpraševanje lastnih praks delovanja so strategije, ki po eni strani gradijo skupnost od spodaj in hkrati omogočajo lažjo pot za doseganje ciljev. Parada ponosa bi verjetno tudi pridobila večjo podporo v širši javnosti, če bi temeljila na heterogenosti (na primer: sem invalidna lezbijka, študentka in se preživljam s prekernim delom), kot pa zgolj na spolnih identifikacijah, saj imamo ljudje mnogotere identitete. Želele bi si Parade ponosa, ki bi si drznila biti radikalnejša in bi npr. s kvirovsko energijo bombardirala banke ali okupirala prazna stanovanja.

Zapisale ste, da je potrebno graditi na združevanju od spodaj. Ampak načeloma organizatorke in organizatorji parade vsako leto vabijo v svoje vrste nove ljudi.

Naše vprašanje bi bilo: »Ali je Parada ponosa kot institucija sploh lahko organizirana od spodaj?« Nenazadnje pa ne gre za notranjo organizacijo, temveč za to, komu se daje glas in legitimnost za artikulacijo potreb – ne potrebujemo predstavnikov na velikih odrih, da bi bili slišani.

Intervju s predsednico Društva Parada Ponosa, Nino Hudej

Foto: siol.net

ninahudej 300V sporočilu letošnje Parade, ki je potekala pod sloganom »Svoboda in solidarnost sta istospolni par« ste med drugim zapisali, da se ne želite še naslednje četrt stoletja ukvarjati s svojimi temeljnimi človekovimi pravicami, hkrati pa ste kot govorce povabili nekatere predstavnike tiste politike, ki do sedaj za lgbt-posameznike in posameznice – kot pišete – ni naredila dovolj. Zakaj?

Ker, žal, živimo v svetu, v katerem obstajajo otroci, ki nimajo pravic do obeh svojih staršev, v državi, v kateri dvajsetletna zveza dveh istospolnih partnerjev pravno ne obstaja in v skupnosti, ki konkretne (politične) rešitve potrebuje danes.

Razumete povezovanje med parado in politiko, ki vsaj na deklarativni ravni podpira lgbtq-skupnost, kot nekaj, kar je zaželeno in nujno potrebno za doseganje pozitivnih sprememb?

Jaz bi si – najbolj od vseh – želela dosegati politične, zakonodajne in družbene spremembe brez sodelovanja s politiko, vendar žal v državnem zboru ne sedim in glasujem jaz, ampak predstavniki političnih strank.

Možno je bilo zaslediti negativne odzive organizatorjev parade do intervencije, ki so jo med govorom župana izvedle Vstajniške socialne delavke.

Parada se do akcije, vse do danes, ni opredeljevala. Celo več, vsebinsko se nam zdi legitimna, izvedbeno pa zaradi kršitve načela nedotakljivosti človekovega telesa problematična. Je pa res, da so se nekateri udeleženci parade počutili zlorabljene od politične elite, nekateri od izvajalcev/k akcije, nekateri pa z obeh strani hkrati.

Letošnja Parada je nosila sporočilo, da boj za pravice lgbtq-posameznikov in posameznic vključuje tudi boj za širše socialne in ekonomske pravice drugih družbenih skupin. Po drugi strani pa je bilo možno slišati očitke, da se letošnja Parada z izbiro govorcev ni distancirala od skorumpirane politične elite, proti kateri smo protestirali na vseslovenskih vstajah. Kako odgovarjate na te očitke?

Res je, organizatorje letošnje parade ponosa je po eni strani vodila želja preseči ukvarjanje zgolj s klasičnimi LGBTQ-vprašanji – kot so pravica do istospolne poroke, pravica do posvojitve, pravice transspolnih oseb, nediskriminacija pri darovanju krvi in podobno –, ampak smo pozornost želeli usmeriti tudi na socialno izključenost, kršitve delavskih pravic, revščino starih in nezaposlenost mladih. Poleg zahteve po večji ekonomski in socialni pravičnosti za vse, je bil naš temeljni cilj prispevati k olajševanju vsakdanjega življenja gejev in lezbijk. V tem smislu bomo tudi v prihodnje sodelovali z institucijam, ki so v preteklosti izkazale razumevanje in podporo temu cilju, hkrati pa bomo od njih brezpogojno zahtevali enakost in socialno državo za vse. Strinjanje s temi institucijami in skupno iskanje rešitev na enem področju družbenega življenja nam ne bo preprečilo kritike do teh istih institucij in posameznikov na drugih področjih.

Mihael Topolovec in Aleš Zobec

simonmaljevac 300Komentar predsednika Legebitre, Simona Maljevca

Župan Zoran Jankovič ves čas svojega mandata simbolno in konkretno podpira LGBT-skupnost v Ljubljani, zato je na njenih dogodkih vedno dobrodošel gost. Vedno se je odzval na naše pobude in predloge, kar je pomembno pripomoglo k razvoju LGBT-skupnosti v Sloveniji. Kot župan se je udeležil vseh parad ponosa v svojem mandatu, bil je pomemben podpornik v času napada na Open in v času Družinskega zakonika. Njegova odprtost in posluh za LGBT-skupnost sta lahko vzor drugim županom in županjam, zato protestniških akcij, izvedenih med njegovim nagovorom na Paradi ponosa 2013, ne podpiramo.

 

natasasukicka 300Sekcija ŠKUC-LL nima enotnega stališča – osebno stališče aktivistke Nataše Sukič

Protestniško akcijo Vstajniških socialnih delavk in skupine Black Rainbow Jihad Party Army proti Jankoviću in udeležbo predstavnikov političnih elit na Paradi težko komentiram, saj same akcije nisem videla v živo. Vseeno pa bi morda rekla, da me je (z)motilo to, da so se pri »vstaji« pogosto pomešali nacionalni in lokalni nivoji in vzroki za upor. Ljubljana se promovira kot odprto mesto, najvišji predstavnik lokalne skupnosti pa je župan, županja nekega mesta. V tem smislu ne vidim prav nič spornega, da župan, ki že ves čas izpričuje odprtost in podporo do manjšin, nagovori udeležence in udeleženke Parade ponosa. V kolikor naj bi bil protest proti njemu zato, ker naj bi župan bil domnevno skorumpirana oseba, moram reči, da se mi zdi takšen pristop podoben nekakšnemu linču na osnovi (še) nedokazanih domnev. Te domneve morajo biti najprej dokazane na sodišču, če naj bi živeli v pravni državi in ne na divjem Zahodu. Če to velja za vse nas, ne vem, zakaj bi bil župan pri tem izjema. Pa še nekaj: metanje »okrvavljenih« tamponov/vložkov (tako sem vsaj slišala oziroma zasledila v medijih) se mi zdi akt nekakšnega vulgarnega feminizma. Nekomu se to zdi morda revolucionarno in izpeljano v anarhistični maniri, ne vem, osebno mi takšna akcija ni všeč, jo pa lahko do neke mere tudi razumem, saj je revolt žensk v glavnem utemeljen in upravičen, izrazi le-tega pa so stvar odločitve posameznic in skupin.

andrej 200Šum na paradi

Na letošnji paradi je prišlo do šuma, ki je pokazal na razkol, v katerem živimo, ko po eni strani hodimo na vstaje in tvitamo novi svet, na zborovanjih in FB rušimo sistem in postavljamo novega, po drugi pa se zdi, da je za nas obstoječi red pravzaprav še kar dober, zato paradiramo z njim, ga vabimo k sebi in sodelujemo z njim.

Ampak eno je teorija, drugo realna politika, bi lahko rekli. Ali je torej res, da dokler se sistem temeljito in zares ne spremeni, nam ne preostane nič drugega, kot da z njim hočeš nočeš sodelujemo oziroma ga poskušamo spreminjati od znotraj? Danes prevladujoči tok aktivizma pravi, da pritiska na politiko in ji postavlja zahteve. A če je res, da je bil župan na paradi proti volji udeležencev, udeleženk in celo organizatork in organizatorjev parade in da bi z njegovim nepovabilom ogrozili vsaj parado, če ne še ne vem koliko drugih lgbtiq-projektov, to karseda nazorno ilustrira, da bi ta »pritisk« lahko poimenovali tudi kako drugače.

Potem ko se je del glbtiq-aktivizma preoblekel v srajce in kravate ter iz kleti, neodvisnih con in temnic zakorakal proti sobanam odločanja in moči, ima njegovo delovanje kaj pokazati: predsednik republike je letos prvič sedel na paradnem odru, govorila sta vladna ministrica in župan glavnega mesta. Dosežki (?), ki bi bili pred desetletjem nezamisljivi, mnogokje pa so še danes. Ampak? Tukaj puščam ob strani tegobe in nevarnosti političnega in družbenega homokonzerviranja in se ustavljam samo ob pomisleku, ki se dotika povsem specifičnih okoliščin: dotična ministrica deluje v vladi, ki nadaljuje in zaostruje neoliberalne ukrepe prejšnje vlade, pa tudi proti županu smo nedavno množično protestirali.

Zato mislim, da je treba pozdraviti intervencije bolj anarhističnih udeleženk in udeležencev in se odreči obtožbam o ugrabitvi parade. Med glbtiq je sicer prisotna (upravičena) zamera, da nas alternativa le redko podpre, kaj šele da bi hodila na parado. Če vendarle pride, je pa spet problem, ker ne pride tako/takšna, kot bi mi želeli. Mi, ki zagovarjamo raznolikost in svobodo. Izvedba njihovega protesta je lahko stvar okusa, a to je razprava, v katero ponavadi stopamo z vnaprejšnjimi sodbami, ki niso nujno podkrepljene z dokazi. Tako kot za nasprotnike parade ta nikoli ne bo dovolj spodobna in se jim bodo vedno prikazovali fantomski moški v tangicah, bi bila za tiste, ki so jih VSD onelagodile, najbrž sprejemljiva edinole njihova odsotnost.

Zares neokusno bi bilo nekaj drugega: če bi prisotnost neoliberalne in koruptivne politike na paradi – po vsem, kar se je v letu pred njo dogajalo! – minila s hvaležnim ploskanjem poslušne publike. (»Priden, kuži!« Kuži pa z repkom pomiga, vesel, da ga niso spet – kot že tolikokrat poprej – zapodili čez prag.) Četudi je bil protest »ugrabiteljev in ugrabiteljic parade« v visoki moral(istič)nosti morda naiven, je vendarle opozoril na kontekst, na večplastnost, na kompromise, ki jih sprejemamo, na našo vsakdanjo shizofrenijo.

Andrej Zavrl

Preberite tudi:

Sporočilo Parade ponosa 2013

Tags from the story
Written By
More from Uredništvo

Danes skozi preteklost: Aktualni dogodki skozi zgodovino Stonewallških uporov

Da bi kar se da bolje razumeli danes, se je včasih potrebno...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja