Ljubljana duši

Scena – Luka May

DJ in glasbenik Luka May je pred kratkim spakiral kovčke in odšel v Berlin. Ljubljanska scena – morda ste kdaj plesali na glasbo, ki vam jo je vrtel v Tiffanyju ali K4 – je bila za neukrotljivega duha preveč … duhamorna. Po prvih tednih v Berlinu, ko še vedno išče streho nad glavo, navdušenja ne skriva.

luka_600

Foto: Maja Slavec

Je možno med ljubljansko in berlinsko glbt/queer-sceno potegniti kakšne vzporednice?

Definitivno so vzporednice med večino lokalnih-glbt scen, tako da jih tudi med tema dvema ne bi bilo težko najti. Bolj opazne so seveda razlike. Berlinska scena je neprimerljivo večja,  bolj barvita, dodelana in tudi ekstremnejša od ljubljanske, predvsem zaradi velikega števila mednarodne glbt-populacije, ki roma v to obljubljeno mesto queerovske svobode in zaradi množice klubov/zabav, namenjenih prav njim. Ta masa dovoljuje raznolikost v ponudbi in tudi omogoča pozitiven odziv na novosti. V Ljubljani se zelo težko prime nekaj, kar ni mainstreamovsko in/ali preverjeno.

Kako je biti queer v Ljubljani in kako v Berlinu, kjer se, kot slišim, queerovska scena širi kot gobe po dežju?

V Ljubljani smo zelo omejeni. Sploh tisti, ki potrebujemo spremembe in se hitro naveličamo vedno istih lokalov in klientele. Tu pa je toliko ponudbe, ne samo barovske in klubske, ampak tudi gledališke, koncertne, dnevno-družabne, itd., da se naveličati niti ne moreš.Tu bi človek lahko samo žural in užival, če bi lahko, pa ti seveda kljub dostopnim cenam prej ali slej zmanjka denarja. Je pa odlična in zelo popularna žurerska destinacija za vse glbt-jevce.

Sicer pa je tu neka vsesplošna sproščenost, tako da se je veliko lažje vživeti sam vase in v druge in tudi v biti »openly gay«. Če bi imel resno vezo, torej, če bi imel nekega fanta zelo rad, bi prej ali slej tudi po Ljubljani hodil z njim z roko v roki, če bi nama tako pasalo; v Berlinu pa to ne bi bilo nič pretresljivega za okolico, tako da sploh ne bi razmišljal o kakršnihkoli morebitnih negativnih reakcijah. No, upam. Če le nimam v sebi preveč zakoreninjenih slovenskih družbenih norm.

Si tudi član skupine ULTRAWax. Za kakšno skupino gre?

ULTRAWax se je začel z mojo željo po sodelovanju in željo DJ House Wife, potem pa je  v sliko vstopila še VJ Delta Nu in po intenzivnih sestankih smo izoblikovali idejo naše skupine. Preden smo svoje želje tudi klubsko udejstvovali, pa se nam je pridružil in nas dopolnil še četrti član skupine, Junzi. Poleg samega sodelovanja, smo hoteli vnesti svežino v ljubljansko klubsko sceno z novimi vsebinami, ki bi združevale queerovske tematike s strejtovskimi, želeli smo izpostaviti prevečkrat zapostavljene izvajalke, se osvoboditi glasbenih omejitev in izenačiti pomen glasbene in vizualne podobe klubskega dogodka. Skupina kuje načrte za novo sezono in ostaja odprta za morebitne nove goste in člane, saj jaz s svojo selitvijo ne bom uspel biti prisoten na vsakem žuru.

Če je »video ubil radijske zvezde«, ali to pomeni, da ste DJ-ji na lovu za pevci in skupinami in to pomeni konec avtorske glasbe?

Jaz bi rekel, da so dobri DJ-ji vedno na lovu za novimi izvajalci in novo glasbo, kako se odzove publika na novo in še nepoznano glasbo, pa je spet drugo vprašanje. Seveda je tudi razlika, če je to pop glasba ali elektronska. Pri slednji si praviloma lahko veliko bolj avantgarden. Ampak mi nobenega ne ubijemo, kvečjemu jih podpiramo, ko vrtimo njihovo glasbo. DJ je bil vedno glavni faktor žura, pa če je bil vizualno izstopajoč ali ne. On ali ona je tisti/a, ki izbira glasbo, kar je seveda osnova. No, poleg alkohola, če smo odkriti

Danes res poznamo superstar DJ-je, ki pa so večinoma elektronski. Pogosto so ti tudi avtorji dosti glasbe, ki jo vrtijo. Sicer pa ne vem v kakšnem primeru se v ospredje postavlja DJ-ja pred avtorja glasbe. Vsak opravlja svoje delo, avtor in izvajalec v studiu in na svojem odru, DJ pa na svojem, torej v klubu. Noben ne more prevzeti vloge drugega in obe vlogi sta pomembni v prostoru, kjer sta potrebni.

V začetku osemdesetih so Indeep prepevali »Last night a Dj saved my life«, skladbo, ki jo lahko v enem izmed tvojih promo mixev slišimo tudi na tvoji spletni strani www.lukamay.com. Je to ultimativna himna temu poklicu?

Skladba govori o DJ-ju, ki je s svojim izborom komada rešil noč. In na splošno o njegovem pomenu v klubskem prostoru. Lahko bi rekli, da je neke vrste himna, predvsem pa je dober komad, klasika zgodnje klubske glasbe in jaz osebno ga vrtim samo iz tega razloga. Na misel mi pride ob tem vprašanju tudi »God is a DJ« skupine Faithless, pri kateri ne gre za direktno poveličevanje DJ-ja v boga, temveč za to, da nekaterim, predvsem mlajši generaciji klubskih obiskovalcev, ki jim bolj pašejo elektronske zabave, predstavljo ti žuri in druženje neko svojo cerkev, kjer se enostavno priklopijo na energijo glasbe in prepustijo DJ-ju kot vodji te kvazi cerkve. Če ti elektronska glasba kaj pomeni in slišiš ta komad v živo, po možnosti open air, v morju t.i. »vernikov« … je to res božanski feeling!

In pred čem Dj-jevsto rešuje tebe?

Zame je to eden od načinov, kako lahko izražam svojo ljubezen do glasbe. Predvsem mi zapolnjuje potrebo po glasbeni komunikaciji z okolico oziroma ljudmi, preden začnem s pevsko kariero. Super pa je, če lahko delaš to, kar te veseli. DJ-janje je samo en del tega, kar hočem v življenju početi, se mi pa zdi, da bom to počel še dolgo, ne glede na druge stvari, ki jih še hočem izživeti.

Si je s tem delom možno »rešiti« življenje – torej zagotoviti dostojno bivanje?

Ne in ja. Odvisno kje, odvisno kakšno glasbo vrtiš, koga poznaš, koliko si plačan … in seveda, kaj zate pomeni dostojno bivanje? V Sloveniji bolj ne kot ja, čeprav so redke izjeme, ki se preživljajo samo s tem. Sicer pa se večina DJ-jev ukvarja še s čim drugim. Nekateri so organizatorji zabav, drugi so fiziki, tretji mogoče živijo pri starših in niti ne potrebujejo veliko. Zame je to del prihodkov, kdaj je večji del, drugič je manjši, ne bo pa nikoli edini, predvsem zato, ker imam večje ambicije za druge odre.

Veliko se govori o diskriminaciji na osnovi spolne usmerjenosti na delovnem mestu. Kako pa je s tem na delovnem mestu Dj-ja?

Kot gej in  DJ ni lahko priti na strejt sceno, tam so druga pravila, druga publika. Če prideš zraven preko vez in se ti ne vidi s kom seksaš in o tem tudi ne govoriš, potem verjetno nimaš problemov. Jaz nikoli nisem želel ničesar skrivati, pa tudi nisem želel delati v okolju, ki ni naklonjeno drugačnosti in individualnosti, sploh pa mi je vedno bila pomembna tudi vizualna podoba, ko vrtim, in moja ni ravno strejt-normativna, tako da se tudi nisem nikoli trudil prodreti na to sceno. Na glbt-sceni imaš pa seveda tudi svoje vozle, sploh na taki majhni kot je slovenska oz. ljubljanska.

Pred leti si zmagal na Gradeviziji in za naslednje leto napoveduješ izid svojega prvega albuma, kjer se boš predstavil kot pevec. S kakšno glasbo in s kakšnimi besedili?

Zmagal sem na Gradeviziji in še vedno čakam na povabilo, da pridem odpet kot »lanskoletni zmagovalec« (smeh)! Ker naslednje leto tega nisem uspel zaradi nesporazuma oz. pomanjkanja komunikacije z organizatorji. O celem albumu je trenutno še prezgodaj govoriti, definitivno pa delam na tem, da se sfinišira vsaj par skladb, s katerimi potem ciljam na vse ali nič. Tudi DJ-janje me je izoblikovalo v smislu, da imam posluh za prepoznavanje potencialnega hita, tako da sem pri svojih stvareh še kako natančen in ne spustim ničesar ven, za kar nisem prepričan, da je zrelo. Zato pa vse skupaj traja … Bo pa to vsaj v začetku zelo plesna pop glasba, na trenutke že malo housey in electro, definitivno pa pozitivna, nabita z energijo, apelirajoča na queerovsko skupnost in z večpomenskimi besedili, tako osebnimi kot tudi družbenimi.

Si je Lena zaslužila zmago na Evroviziji?

Mislim, da je komad »Satellite« eden tistih, ki se bodo predvajali še kar nekaj časa tudi izven okvira evrovizijskih oddaj in zabav. Torej pravi hit. Mi pa ni bil všeč njen videz niti nastop. To je vendarle Evrosong, lahko bi jo malo »spimpali«, lahko bi se vsaj malo sprehodila po odru. Očitno res ni potrebovala showa in koreografije za zmago, ampak v svoji preprostosti mi je bila preprosto dolgočasna. Nekih glasovnih presežkov pa tudi ni pokazala. Tako da ne vem, ali si je zaslužila. Srečo je imela, da je imela fin komad in da je bila slaba konkurenca.

Praviš, da te nacionalnost ne omejuje – tvoja mama je Slovenka, oče Hrvat … in tvoj dom je zdaj v Berlinu. Je tam lažje dihati kot v Ljubljani?

Definitivno! Pa čeprav sploh še nisem zares zadihal, ker sem zelo na frišno tu in se še ukvarjam s stanovanjskimi vprašanji. Ampak razlika je nepopisna. To je le velemesto. To je to, kar trenutno rabim, da se razvijam naprej, da se utrdim. Od tega, kako se bo odvijala kariera, je odvisno koliko časa bom tu, si pa mislim, da bom vedno imel tu nek svoj plac, kamor se bom vračal. Kot tudi v Ljubljano, samo da si trenutno ne predstavljam več življenja tam. Svet je sicer dandanes majhen, ampak dokler ga ne prepotuješ in doživiš, je še vedno velik. In kot je pred več kot 25-imi leti izjavila naša največja glasbena ikona, ga tudi jaz hočem »osvojiti«.

Tags from the story
Written By
More from Roman Kuhar

»Ne morem več na moško stranišče!«

Transseksualnost Intervju s Sabrino P. Ramet Ameriška profesorica dr. Sabrina P. Ramet...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja