Medoti

TEMA

Medvedja subkultura

Pred zadnjo medvedjo zabavo v klubu Tiffany v Ljubljani februarja letos je potekala okrogla miza o medvedji subkulturi. Mateja, edina ženska, ki se je udeležila razprave, je pojasnila, da ljudem, ki jo sprašujejo, kdo so medvedje, reče: »Medvedje so geji močnejše postave, so kosmati in imajo brado. Ko se napijejo, pa so zgoraj brez, se objemajo in plešejo v skupinah.« Tovrstna definicija, s katero so se bolj ali manj strinjali vsi prisotni, je dobro izhodišče za razpravo o medvedji subkulturi, h kateri smo povabili tudi dva sogovornika: petintridesetletnega Petra in štiriindvajsetletnega Tineta – oba aktivna člana ljubljanske gejevske medvedje subkulture, ki naj bi kmalu dobila tudi svojo lezbično različico. Mateja se namreč definira kot lezbična panda …

Upor proti seksualizaciji

Izvore medvedje subkulture moramo iskati v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v Ameriki, predvsem v gejevskih predelih San Francisca. Obstajajo različne teze, zakaj je medvedja subkultura nastala, a najbolj uveljavljena med njimi je razlaga, da je bil razvoj medvedje subkulture neposreden odziv na epidemijo aidsa. Les Wright, avtor knjige The Bear Book, meni, da je bila v tistem času večja telesna teža in poudarjena moškost razumljena kot nekaj pozitivnega, saj naj bi to nakazovalo na dobro zdravje in posledično tudi negativni HIV-status posameznika.

Razlog za pojav medvedje subkulture lahko vidimo tudi v specifičnosti takratne leather scene v San Franciscu. Ta je namreč postavljala stroge ločnice med različnimi spolnimi praksami, ki so jih posamezniki izražali z barvnim robčkom, zataknjenim v zadnjem hlačnem žepu. Vsaka barva je imela določen pomen. Črna barva je na primer nakazovala, da je posamezniku všeč BDSM, temno modra, da išče analni seks in podobno. Pomembno je bilo tudi, v katerem žepu je posameznik nosil robček. Če ga je nosil v levem žepu, je izražal, da mu bolj ustreza aktivna vloga v seksualnem odnosu, če ga je nosil v desnem, pa je nakazoval, da mu bolj ustreza pasivna vloga. Nekateri posamezniki so tovrstnemu označevanju ostro nasprotovali, zato so kot obliko protesta začeli nositi plišastega medvedka v zadnjem žepu hlač oziroma v žepu na srajci. To je simboliziralo odpor proti reduciranju posameznika na izključno seksualni objekt in upor proti avtomatičnemu pripisovanju spolnih praks oz. želja. Plišasti medvedek naj bi izražal željo po fizičnem kontaktu, ki ni nujno seksualen, saj ima znotraj medvedje subkulture velik pomen sama telesnost, izkazovanje naklonjenosti, »ujčkanje«, in tako imenovani »medvedji objem« (ang. bear hug).

Medvedja subkultura je v zadnjih dvajsetih letih doživela razcvet in se je ločila od mainstreamovske gejevske subkulture. Že sredi osemdesetih se namreč pojavijo prvi medvedji klubi, ki vzpostavijo specifično socialno okolje, namenjeno izključno medvedom. Na začetku so ti klubi delovali predvsem po principu polzaprte skupine, v obliki zabav, ki jih organizirajo posamezniki in nanje povabijo svoje prijatelje, ki se identificirajo kot medvedje. Nekateri drugi medvedji klubi pa so se zgledovali po principu delovanja leather klubov. Vzpostavili so sistem pravil, in le če si ustrezal določenim (telesnim) kriterijem, si lahko postal njihov član in si na ta način pridobil vstop na drugače za javnost zaprte zabave.

Upor proti mainstreamovski gejevski subkulturi je bil sprva opazen tudi v izboru glasbe, ki so jo vrteli v medvedjih klubih. Na primer Lone Star Saloon je bil  najpopularnejši medvedji klub v začetku devetdesetih v San Franciscu in v njem so vrteli zgolj rock glasbo, ki je v običajnih gejevskih klubih, kjer so vrteli predvsem plesno glasbo, ni bilo mogoče slišati.

Medvedje zabave

Pojav interneta je imel močan vpliv na medvedjo subkulturo, saj se je ta zaradi možnosti povezovanja med medvedi začela širiti, hkrati pa je postajala tudi vse bolj mainstreamovska. Internet je omogočil tudi organiziranje velikih zabav (npr. posebni medvedji vikendi), na katerih se zbere več tisoč medvedov. Za enega od naših sogovornikov – Petra – je bila ena od takšnih velikih zabav, ki je potekala v okviru Outgames v Montrealu, prvi stik z medvedjo subkulturo. Meni, da je vsesplošna sproščenost ena od ključnih posebnosti medvedjih zabav, ki se odraža tudi v sproščenem navezovanju stikov: »Glavna razlika, ki sem jo sam opazil, je bila v navezovanju stikov. Ampak verjetno je bila razlika tudi v meni, ker so mi bili medoti tako všeč, da mi ni bilo težko stopit do človeka in ga vsaj vprašati za fotko, če ne kaj drugega. […] Zdi se mi pa, da je na zabavah, namenjenih medotom, prisotnega več flirtanja kot sem ga doživel na katerikoli drugi gejevski zabavi.«

Na medvedjih zabavah, menita sogovornika, obstaja tudi večja sproščenost glede zunanjega izgleda posameznikov in to je vplivalo tudi na dojemanje njunega lastnega telesa. Eden od tipičnih načinov »komunikacije« na teh zabavah je namreč, kot pravi Peter, prav v razkazovanju golega zgornjega dela telesa: »Na zabavi so bili različni ljudje in zdelo se mi je, da niso obremenjeni s tem, kako izgledajo. Ni jih obremenjevalo to, da nimajo popolnega telesa in ne preživijo večino svojega časa v telovadnici. Večina izmed njih je bila malo bolj buckasta in avtomatično sem se sam pri sebi manj obremenjeval, kako izgledam. Brez problema sem si slekel majico, kar je bilo prvič v življenju. Ne predstavljam si, da bi kaj takega naredil v K4. Ker se mi zdi, da te konstantno ocenjujejo, kako izgledaš.«

Izgled, ki ga mainstreamovska gejevska populacija zavrača (nevitko, neobrito, neandrogino telo), v medvedjem kontekstu postane poželjiv in zaželen. Tine pravi, da takrat zavore glede lastnega izgleda popustijo: “Ko grem na zabavo za medote, se počutim veliko bolj seksualno in poželjivo kot na ostalih gejevskih zabavah. Na zabavah za medote me ljudje opazijo. Prejšnji teden sem bil na zabavi za geje in se tudi sam pri sebi nisem počutil seksi. Nisem čutil nobene privlačnosti na sebi in tudi nihče ni flirtal z mano.«

Pred pojavom interneta je glavna oblika komunikacije in obveščanja o dogodkih, ki so bili namenjeni medvedom, potekala preko revije Bear Magazine, ki sta jo začela izdajati Richard Bulger in njegov partner, fotograf Chris Nelson. Prva številka je izšla leta 1987 in je bila zgolj letak, na katerem je bil portretiran kosmat starejši gej. V nekaj letih je Bear Magazine prerasel v priznano mednarodno erotično gejevsko revijo. Medvedje so se začeli v zadnjih letih tudi bolj politično angažirati. V nekaterih državah medvedja skupnost tako redno organizira Bear pride, s katerimi želi medvedjo subkulturo približati javnosti.

Ikonografija in tipografija

Medvedja subkultura je ob gejevskih in lezbičnih simbolih, kot je na primer mavrična zastava, razvila svoje »simbole ponosa«. Prepoznavni znak medvedje subkulture je medvedja šapica, še posebej pa medvedja zastava, ki je sestavljena iz rjavih, sivih in črnih barvnih odtenkov – ti naj bi predstavljali različne barvne odtenke človeških dlak na prsih in obrazu. Zastavo je leta 1995 oblikoval Craig Byrnes in jo poimenoval zastava mednarodne medvedje bratovščine.

Čeprav naj bi bila medvedja subkultura izvorno upor proti razvrščanju posameznikov v določene kategorije, je sama razvila vrsto identifikacijskih podzvrsti medotov. Admirer je na primer tisti posameznik, ki ga seksualno in/ali emocionalno privlačijo medvedi, vendar se sam ne identificira kot medved, cub je mlajši medved, pogostokrat v podrejenem položaju v odnosu z drugim medvedom, daddy bear je starejši gej, ki išče mlajšega geja za partnerski odnos daddy/son (odnos daddy/son (slo. oče/sin) predvideva, da je tisti partner, ki prevzame vlogo sina, v partnerstvu podrejen očetu). Obstajajo tudi kategorije polar bear (geji s sivo ali belo brado), wolf (vitki, a možati geji), panda bear (gej azijskega izgleda) in podobno. Vse te kategorije bazirajo predvsem na zunanjem izgledu posameznikov. Vseeno pa ostaja medvedja subkultura sproščena v odnosu do telesa oziroma telo slavi v različnih oblikah. Dokaz, da igra telo pomembno vlogo v medvedji subkulturi, je nenazadnje organizacija lepotnih medvedjih tekmovanj, kjer okronajo najlepšega medveda. Zdi se, da so tovrstna tekmovanja samo po sebi protislovna in da ne spadajo v okvir medvedje subkulture, saj se nastanek te subkulture povezuje z uporom proti kultu telesa, ki je prisoten v gejevski subkulturi. A tovrstnih tekmovanj ne smemo razumeti v klasičnem smislu – izbor za mistra medvedov je namreč v prvi vrsti upor proti reprezentacijam telesnega izgleda, ki jih promovira mainstreamovska gejevska skupnost (in tudi mainstreamovski mediji).

V imenu telesa

Telo, piše Metka Kuhar v knjigi V imenu lepote, je postalo pomemben izrazni objekt pripadanja določeni subkulturi. V mainstreamovski gejevski subkulturi je trenutno prisoten ideal mladega, vitkega in nekosmatega telesa, h kateremu naj bi geji stremeli. Čeprav tovrstno podobo reproducirajo tudi množični mediji, namenjeni heteromoškim, se zdi, da je pritisk na geje večji, saj se ideal mladega telesa kot osrednja podoba pojavlja in utrjuje tudi znotraj gejevske skupnosti same – preko specializiranih medijev, filmov in podobno. Reilley in Rudd sta tako v svoji študiji iz leta 2006 ugotovila, da je nivo nezadovoljstva z lastnim telesom veliko višji med geji kot med heteroseksualnimi moškimi. Prav tako je pojavnost prehranjevalnih motenj, kot sta anoreksija in bulimija, bistveno višja v gejevski populaciji kot med heteroseksualnimi moškimi. Zdi se, da pritiski znotraj gejevske skupnosti glede fizičnega izgleda igrajo pomembno vlogo pri oblikovanju gejevske identitete, odnos do telesa in zunanjega izgleda pa pomembno referenčno točko v življenju povprečnega geja.

Telo igra pomembno vlogo tudi pri razvoju medvedje identitete, saj se medvedje v prvi vrsti identificirajo prek specifičnega telesnega izgleda. Stereotipno so medvedje kosmati geji, njihova privlačnost pa temelji na estetiki moške zrelosti in tradicionalne moškosti. Les Wright ugotavlja, da medvedje stremijo predvsem k izgledu stereotipne podobne povprečnega heteroseksualnega moškega iz ruralnega okolja. Tipičen medved naj bi zato nosil kavbojke, baseball kapico, kratko majico in karirasto flanelasto srajco. Nepogrešljiv dodatek k njegovemu izgledu pa je seveda brada.

Ko so raziskovalci Manley, Levitt in Mosher leta 2007 v manjši raziskavi med skupino ameriških medvedov zastavili vprašanje, kateri fizični atributi ponazarjajo simbol moškosti in zrelosti in posameznika definirajo kot predstavnika medvedje skupnosti, je večina omenjala dva atributa: brado in močno telesno konstitucijo. Zdi se, kot da so medvedje razvili nekakšno anti-identiteto ali anti-podobo kot upor proti pričakovani podobi stereotipnega predstavnika gejevske subkulture. Omenjena raziskava je hkrati pokazala, da je medvedja skupnost pomembna njenim članom, saj jim daje občutke pripadnosti, ki ga prav zaradi svojega telesnega izgleda ne dobijo v gejevski skupnosti. Medtem ko jih njihova spolna usmerjenost ločuje od heteroseksualne skupnosti, jih pritisk idealnega telesa in mladosti hkrati izključuje iz gejevske skupnosti. Dvojno izključevanje in dvojna stigmatizacija, torej. Zato ni presenetljivo, kot kaže raziskava, da je nekaterim posameznikom njihova medvedja identiteta pomembnejša kot gejevska identiteta. »Srečanje z medvedjo subkulturo, pravi Peter, »je imelo ogromen efekt na mojo samozavest. Neverjetno se mi zdi, kako imam zdaj manj težav sam s sabo in s sprejemanjem sebe. Trenutno mi je moja medvedja identiteta zelo pomembna. Končno imam občutek, da malce bolj pripadam nečemu. Prej nisem nikoli imel tega občutka.«

Vendar je ta pogled na medvede precej stereotipen. Oba naša sogovornika namreč menita, da pomeni biti medved predvsem prevzeti določene vrednote in mnenja, ki jih predstavlja medvedja subkultura. Pri tem ni nujno pomemben samo fizični izgled, zatrjuje Tine: »Medoti naj bi bili kosmati, ampak vsaj po mojem to ni osnovni pogoj, da je nekdo medo. Mislim, da je biti medo v bistvu izključno v glavi in da to predstavlja določen pogled na življenje in na sebe. Zdi se mi, da je to, da mora imeti medo dlake, bolj stereotip kot kaj drugega.«

Morda je bolj kot telesna podoba pomembno, da se, kot piše Les Wright, »medvedje ne bojijo dotakniti drugih«. Medvedja subkultura namreč poudarja pomen družabnosti namesto tekmovalnosti in tako ustvarja okolje, ki sprejema geje različnih telesnih oblik in starosti. S tem vpliva na samopodobo in samozavest gejev, ki se zaradi svojega izgleda in starosti počutijo neprivlačne znotraj gejevske subkulture. Medvedja kultura jim tako nudi občutek svobode in sprejetosti. »Veliko boljše se počutim sedaj, ko vem, da obstaja neka skupina, ki me sprejema takšnega kot sem,« pojasnjuje Tine. »Odkar sem prišel v stik z medvedjo subkulturo, čutim manj pritiskov glede lastnega izgleda. […] V podporo mi je to, da mi ni treba iti petkrat na teden na fitnes in v vsakem trenutku skrbeti, kako izgledam, samo zato, da bom dobil fanta.«

To pa vendarle ne pomeni, da določena oblika telesa ni pomembna. Na nek način je tudi medvedja subkultura – v uporu proti mainstreamovskemu gejevskemu telesu – izoblikovala ideale telesne podobe. Peter tako pri nekaterih medvedih opaža nestrpnost, ki se tiče izgleda. »Zdi se mi, da obstajajo določena merila, kako moreš izgledati, da si medo. In če ne ustrezaš tem merilom, te nekateri medoti ne sprejmejo kot medota.«

Partnerske veze

Brez ovinkarjenja: zdi se, da so v medvedji subkulturi pogosteje prisotni modeli odprte partnerske veze in obstoj dogovorne nemonogamnosti med partnerjema kot na splošno v gejevski subkulturi. Razloge za to lahko iščemo v uporu medvedje subkuture tako proti heteronormativni družbi kot tudi proti mainstreamovski gejevski subkulturi, ki na nivoju besed pristaja na monogamijo, na ravni dejanj pa je zgodba – tako v hetero- kot homo- družbi – povsem drugačna. Medvedja skupnost torej ceni svobodo tudi v seksualnih razmerjih, kar pa ne vpliva nujno negativno na sam odnos med partnerjema, saj so spolni odnosi izven primarnega partnerskega odnosa dogovorni. Peter, na primer, pojasnjuje, da si ne predstavlja medvedje zabave »brez tega, da bi se lahko dotikal ostalih. Zdi se mi, da je na teh zabavah vse skupaj bolj sproščeno, da lahko pridejo do tebe in ti lahko dajo tudi lupčka in te »pošlatajo«, če ne že kaj drugega.« Tudi s svojim partnerjem sta, odkar sta pripadnika medvedje subkulture, odprla vezo. »Iz svojih izkušenj lahko rečem samo to, da mi je zdaj najin odnos bolj všeč. Nekaj časa sva imela krizo in je bilo prisotno ljubosumje. No, saj je tudi še danes, ampak s tem hitro opraviva. Zdi se mi, da se zdaj veliko več pogovarjava. Pomembno se mi zdi, da si vse poveva, da med nama vlada iskrenost. Poveva si vse, kaj sem razmišljal, kaj mi je kdo poslal, kaj kdo misli o meni. Tudi takoj ko spoznam nekoga, mu razložim, v kakšni situaciji sem, da sem v vezi. Občutek imam, da je to bolj naravno stanje, ker prej sem imel kar naprej fantazije o drugih, ves čas sem razmišljal o drugih tipih, si ga drkal ob misli na njih, kdaj o njih razmišljal tudi med seksom. In se mi je zdelo bedno, da tega ne povem svojemu partnerju. Razlika je v tem, da prej tega nisem povedal, zdaj pa povem in to se mi zdi bolj ok.«

Moškost in feminilnost

V zahodni kulturi prevladuje mnenje, da je homoseksualnost zanikanje »prave« moškosti (nekateri rečejo »pravi moškosti« hegemonska moškost) in se jo večinoma povezuje s feminizacijo. To posledično vpliva tudi na odnos, ki naj bi ga imel »pravi« moški do homoseksualnosti in homoseksualcev; ta naj bi bil odklonilen oziroma celo napadalen. Lahko bi rekli, da je hegemonski moški že po definiciji homofob, saj je to sestavni del hegemonske identitete moškega, in v tem kontekstu homofobija ni zgolj strah pred homoseksualci, ampak strah, da bi moškega (njega samega), ki v zadostni meri ne ustreza definicijam moškosti, prepoznali in ožigosali za nepravega moškega, za homoseksualca. Zato je zanimivo, da je eden od glavnih znakov medvedje identitete prav prevzem stereotipne podobe povprečnega heteroseksualnega moškega. Hegemonskega moškega, torej. S tem naj bi medvedje med drugim zavračali stereotip, da so vsi homoseksualci feminilni. Medvedja subkultura je tako razpeta v boju proti gejevskemu »body-fašizmu« na eni strani, na drugi strani pa hkrati reproducira heternormativno prakso, ko feminizacijo označi za nekaj negativnega, nekaj, kar moškim jemlje njihovo »moškost«. Zgodba seveda ni črno-bela,  saj medvedja identiteta vključuje tudi serijo znakov, ki jih tradicionalno lahko označimo za feminilne – kot je na primer gojenje in izkazovanje čustev. Morda bi celo lahko tvegali tezo, da je medvedja subkultura s prevzemanjem tipične hegemonske moškosti subverziven upor proti njej. Medvedje namreč vzamejo »podobo« in jo napolnijo z drugačno vsebino. Vendarle je res tudi to, da se je medvedja subkultura razvila bolj kot upor proti trendom znotraj gejevske skupnosti kot pa upor proti heteronormativnosti družbe. Medvedje so tako razvili povsem svojo interpretacijo moškosti, ki hkrati zavrača stereotip feminiziranega geja in sočasno sprejema izkazovanje in gojenje čustev, ki je stereotipno povezano  z ženskostjo. »Medvedja subkultura«, pravi Peter, »ne sprejema feminiziranosti. Če si že ‘dedec’,  potem se moreš tudi obnašat kot ‘dedec’. Doživel sem že, da so se medoti zgražali, ko je nekdo feminiziran. Meni osebno je pa ravno to všeč.« A ne glede na to ne moremo trditi, da je medvedja subkultura model prilagajanja heteroseksualni družbi in skrivanja gejevske identitete. Gejevska identiteta je vendarle integralni del medvedje identitete. In kmalu bo, če se bo lezbični »pandizem« prijel, pomemben del tudi lezbične identitete …