Parada na drugi strani reke

REPORT

Prva baltska parada ponosa v Litvi

litva_600

Foto: Polona Jaunik in www.walkwithpridenow.org

Moja turneja po paradah ponosa v Evropi me je letošnjega maja ponesla v litvanske višave. V bivši republiki Sovjetske zveze smo zakorakali v zgodovino: po trasi prve parade ponosa v Litvi, ki je potekala na »drugi« strani reke – stran od centra, meščanov, mega katoliških križev, v zavarovanem policijskem koridorju. Morda se zdi, da smo se na takšno parado podali zaradi lastnih užitkov, iz inata, samo da parada bo. V čem je namreč smisel parade, če smo korakali in vpili gesla enakopravnosti in svobode tako daleč stran od »civilizacije«?

Zagotovo ta »druga stran reke« pomeni, da so Litvanci še vedno sovražni do glbt-skupnosti in njenih simpatizerjev in da paradni dnevi za to baltsko deželico še niso nastopili. In potem uletimo Amnesty International in Ilgovci in preostali in se gremo nekakšno parado … No, zraven so seveda korakali tudi domačini – bilo jih je nekaj čez dvesto, vseh skupaj pa petsto, kar je uspeh že sam po sebi, saj so bili organizatorji dogovorjeni s policijo za varovanje samo okoli 350 sodelujočih. In policije je v resnici bilo ogromno, nekaj sto, vsekakor več kot nas.

litva_2_600

Foto: Polona Jaunik in www.walkwithpridenow.org

Na sestanku pred parado nam je Caspers, vodja latvijske glbt-organizacije Mozaika, dal nekaj simpatičnih napotkov glede varnosti. »Saj vem, da imamo nekateri fetiše na uniforme,« je dejal, »ampak poskusite se zadržati ob vseh teh mladih in vrlih policistih in policistkah in jim nikar ne skačite v objem. Ne flirtajte z njimi! Čisto vsi policaji namreč niso geji ali lezbijke!« Baje so se lani in predlani nekateri res malo spozabili in eden izmed njih je dejansko poljubil policista med opravljanjem dolžnosti. Policisti so letos svojo nalogo res opravljali izredno profesionalno. Vse je bilo zavarovano, kot je treba. Enako velja tudi za varnostnike, ki so nas imeli na očesu v hotelu, kjer je potekala konference.

baltik15_300Nekateri so menili, da je bilo na baltski paradi ponosa preveč podpornikov iz tujine – čeprav so nas organizatorji tja povabili – in da smo domačinom celo onemogočili, da bi v večjem številu prisostvovali dogodku. Resnici na ljubo, nekateri domačini niso mogli vstopiti v zavarovano območje, ker se niso, kako ironično, pravočasno registrirali pri organizatorjih. In nenazadnje se zdi, da je mednarodna podpora pomembna, saj država tako naredi več za varnost sodelujočih. Žal je tako, da le sramota pred evropsko javnostjo nekatere »prisili«, da poskrbijo za varnost. Ta pa je bila na baltski paradi še kako potrebna. Čeprav smo paradirali na »drugi« strani reke, so bili nasprotniki, naši najbolj vneti »navijači«, s srcem pri stvari; nosili so transparente in velike križe ter kar sami med sebe vrgli solzivec in dimne bombe, tako da je morala posredovati policija. V bližnji katedrali so celo molili za nas. In mislim, da je pomagalo! Noben nasprotnik se namreč ni izmuznil skozi varnostno ograjo, nas kamenjal ali kaj podobnega. Policija je pridržala 19 ljudi, med njimi sta bila celo dva litvanska poslanca.

Na konferenci in na paradi so med drugim sodelovali švedska ministrica za evropske zadeve Brigitta Ohlsson in nekaj evropskih poslancev, pa tudi litvanska parlamentarka iz socialnodemokratske stranke Marija Aušrinė Pavilionienė, ki je dejala, da Litva šele s parado postaja prava demokratična država: »V gibanju za pravice gejev in lezbijk sodelujem že 13 let. Njihove pravice sem branila od vsega začetka, vse, odkar sem sama razumela, kaj pomeni človeška narava in seksualnost. Zame kot poslanko in kot osebo pomeni ta dogodek zmago človekovih pravic in novo svobodo v Litvi. Zame to pomeni še korak bližje k pravi demokraciji.«

baltik8_300Tudi švedska ministrica za evropske zadeve Birgitta Ohlsson je bila polna spodbudnih besed. Poudarila je, da »ljubezen ne more biti preglasovana z nobenim zakonom ali prepovedjo. Danes korakamo za svobodo in za enakost. In danes korakamo za Evropo –  prav zdaj skupaj ustvarjamo zgodovino.« Noseča ministrica za evropske zadeve je še dodala, da nikakor ne želi, da se njena hčerka rodi v svet, ki sovraži ljudi in da zanjo želi samo to, da bo lahko izbrala, koga bo ljubila. »Prihodnost pripada nam, tukaj zbranim, in ne tistim, ki so polni predsodkov,« je še dodala.

Z nami je korakal tudi britanski poslanec Evropskega parlamenta gej Michael Cashman, ki je novinarjem dejal: »Od vseh Evropejcev bi ravno Litvanci morali biti tolerantni in odprti, podpirati enakost za vse, svobodo govora in pravico do javnega zbiranja. Ravno Litva, ki je toliko let preživela podjarmljena pod Sovjetsko zvezo, bi morala slaviti posameznikovo pravico do svobode.«

Na »drugi« strani ograje omenjenih besed niso slišali. Nasprotniki parade so še v zrak dvigali transparente z napisi »Geji so ubili mojega prijatelja« ali »Mi nismo homofobi, samo vi ste nenormalni« in se drli obscenosti. A mi jih pravzaprav nismo slišali, saj so bili preveč daleč, pa tudi zaposleni smo bili s plesom, z glasbo in z vzklikanjem gesel kot je »Človekove pravice so moj ponos«. Ravno tako sem si skoraj izkašljala pljuča, ko sem že trinajsttisočič na vprašanje »Kaj hočemo?« zavpila »Človekove pravice!«, na vprašanje »Kdaj jih hočemo?«, pa »Zdaj!«

V čem je bil torej smisel litvanske parade na »drugi« strani reke? Samo tisti, ki že a priori zavračajo tovrstne protestne akcije, bi lahko rekli, da parada ni bila niti malo smiselna. Ti zagotovo ne razumejo, da tudi korakanje s tono robokopov stran od civilizacije lahko kaj naredi za boljši jutri glbt-mladih v Litvi. Nekje pač vedno začnemo orati ledino. Meje v glavah se bodo premaknile pri tistih, ki bodo to dopustili, a parada pri tem ne more škoditi. Evropski poslanec Michael Cashman je povedal, da so tudi v Veliki Britaniji začeli na podoben način. S prvimi in potem vedno novimi paradami ponosa, ki so ozaveščale državljane in državljanke. Prepričanih pa tako ali tako nihče ne bo prepričal drugače, še posebej, če spijo z razpelom nad posteljo.

Kaj je torej pomenilo glbt-meščanom Vilne, da smo tujci korakali za njihovo svobodo? Zagotovo veliko. Ko smo se namreč peljali z avtobusi iz zavarovanega območja, sta nam iz mostu nad reko mahala dva srečna fanta z nasmejanima obrazoma. Od daleč sta nas opazovala in zdi se mi, da se jima je segrelo srce ob tem, ko sta videla, da se stvari vsaj malo premikajo na bolje in da nista sama. S prav nič sovraštva so nas opazovali tudi nekateri drugi domačini in zagotovo je bil med njimi tudi kakšen gej ali lezbijka. Zato bo morda lahko naslednja parada organizirana že kje bližje ljudem, ki bodo morda spoznali, da smo na koncu koncev vsi le iz mesa in krvi.

Naslednje leto bo baltska parada ponosa v Estoniji. Tudi za Estonce bo to prva parada ponosa. Pojdimo premikat nove mejnike! Premaknimo meje v glavah! Pridite z nami, vsaj v duhu. To je navsezadnje vse, kar zares šteje. Podpora. Človekove pravice so naš ponos!

Tags from the story
Written By
More from Polona Jaunik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja