Relativno veliko število letno prijavljenih diagnoz okužbe s HIV in nekaterih drugih spolno prenosljivih okužb (SPO) med moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi (MSM), kaže na relativno visoko tvegano spolno vedenje te skupine v primerjavi z ostalim prebivalstvom. Za učinkovito preprečevanje in obvladovanje okužbe s HIV in drugih SPO med MSM moramo tudi dobro razumeti njihovo spolno vedenje. To narekuje neprestano preučevanje spolnega vedenja, kar je ključnega pomena za ustrezno promocijo spolnega zdravja MSM. Poleg ocenjevanja pogostosti različnih nezaščitenih spolnih praks in iskanja povezav med številnimi dejavniki in nezaščiteno spolnostjo med vsemi MSM, je nujno potrebno tudi razumevanje raznolikih pomenov spolnosti MSM, ki so okuženi s HIV. Med različnimi raziskavami, ki smo jih izvedli na Inštitutu za varovanje zdravja, posebno mesto pripada raziskavi o vplivu diagnoze okužbe s HIV na življenje in spolnost MSM. To je bila prva tovrstna raziskava v Sloveniji, ki nam je dala relativno dober vpogled v soočanje z virusom HIV okuženih MSM s svojo okužbo. Kaj se s posameznikom dogaja, ko izve za diagnozo okužbe s HIV? Kako se mu življenje spremeni? Kako to vpliva na njegovo spolnost? Na tovrstna vprašanja smo poskušali odgovoriti s pomočjo analize 34-ih polstrukturiranih poglobljenih pogovorov z MSM, okuženimi s HIV, ki sem jih izvedel leta 2010, pretežno na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. V raziskavi smo se posvetili predvsem stališčem v zvezi s spolnostjo in pomenom, ki jih ima za posameznika spolnost, in praksam glede obvladovanja okužbe s HIV. Vse to z namenom boljšega razumevanja vzrokov, zakaj je število na novo diagnosticiranih okužb s HIV med MSM tako veliko in da bi lahko pokazali, kako bi okužene s HIV bolje podprli in kje je preventivne napore potrebno okrepiti.
Prakse nezaščitene spolnosti pred diagnozo okužbe z virusom HIV
Za neuporabo kondoma pri analnih spolnih odnosih pred diagnozo okužbe s HIV obstajajo številni razlogi, ki so pogosto medsebojno povezani. Nekateri posamezniki so bili prepričani, da se s svojim spolnim vedenjem niso izpostavljali tveganju okužbe s HIV. To so argumentirali na primer z majhnostjo naselja, v katerem so živeli in v katerem so našli svoje spolne partnerje; »z varnimi« lokacijami srečevanj in spolnih odnosov (npr. zasebni prostori v primerjavi z javnimi površinami); s sorazmerno nizkim številom spolnih partnerjev; z aktivno (insertivno) spolno vlogo pri analnih spolnih odnosih; z zdravim in urejenim videzom spolnih partnerjev; z njihovimi vizualnimi značilnostmi; z »monogamnimi« zvezami; z neoporečnostjo t. i. socialne slike stalnih ali občasnih partnerjev; s prepričanjem, da se HIV ne dobi tako hitro in s previdnostjo oziroma spolno abstinenco v tujini v nasprotju s Slovenijo, ki so jo nekateri dojemali za varnejšo, predvsem v primerjavi z velikimi zahodnimi gejevskimi metropolami, in z »mnenjem«, »da se meni to ne more zgoditi«. Sogovorniki s takšnimi prepričanji se pred postavitvijo diagnoze okužbe s HIV večinoma niso pogosto testirali na okužbo s HIV. Tisti, ki so pred diagnozo okužbe pogosteje menjavali partnerje in/ali bili na splošno bolj ozaveščeni, kar se je v manjšini primerov izkazalo tudi s skupnim testiranjem obeh partnerjev v novonastali partnerski zvezi, so se za testiranje odločali pogosteje. Razlogi za nezaščitene analne spolne odnose pa niso bili vezani samo na omenjene percepcije, ampak so bili povezani tudi z različnimi stresnimi dejavniki v vsakdanjem življenju, kot je na primer travmatična izkušnja prekinitve stalne zveze. Kljub pogosto prisotni želji po stalnem partnerju, so nekateri imeli možnosti zgolj za občasne, bežne, večkrat tudi anonimne spolne odnose, pri čemer je zaradi velike želje po bližini in spolnosti uporaba kondoma imela manjši pomen.
Zaupanje med partnerjema je bilo temeljna stična točka argumentacij o vzrokih za neuporabo kondoma pri analnih spolnih odnosih pred diagnozo okužbe s HIV. Fenomen čustvene bližine in z njo povezanega zaupanja spolnemu partnerju na splošno, kot tudi zaupanja, da ni okužen s HIV, se je kazal v več različnih medosebnih kontekstih. Identificirali smo z zaupanjem povezane bistvene tematske poudarke: ustvarjanje poglobljenih čustvenih vezi, ustvarjanje socialne slike o spolnem partnerju in partnerjeve vizualne ter vedenjske značilnosti:
»Jaz sem se redno hodil testirat. Potem sem imel pa neko obdobje treh let, ko se nisem testiral. In v obdobju teh treh let je prišlo do tega, da sem jaz nekaj fasal.«
Kaj pa se je dogajalo v tem obdobju, da si svojo navado testiranja opustil?
»Ej, ne vem, kar malo samoumevno se mi je zdelo, jaz sem tiste, s katerimi sem se dol dajal, poznal. Ponavadi tisti, s katerimi sem se že dol dajal, niso bili ravno s ceste, ampak smo se poznali, nekako znanci. Pač, veš, nekaj veš o njem, ni da ga ravno s ceste pobereš, ampak imaš neko podlago, da greš, pa karkoli že imaš, čeprav se ni izkazalo za to.«
Izkazalo za to?
»Da bi funkcioniralo. Sploh podlaga, recimo, da slišiš, da ima službo, da študira, da ni s ceste, da ni brez doma, tako, a veš, da se druži z določenimi ljudmi. On se z enimi druži, ti se tudi z drugimi, se nekje srečata, on tega pozna, oni onega, pa vprašaš, kaj je s tem in z onim – ja, dela ono, tretje, bla bla. Narediš si neko socialno sliko o njem, ampak potem ni ravno potrjeno, ker si sliko narediš na nekem rekla – kazala, na besedni podlagi, tako da kdo je zdaj s kom, pač, žal, ne vem.« (8, 25–34 let, 1–3 leta po diagnozi)1
V stalnih partnerskih zvezah je bilo zaupanje najpomembnejše za ohranjanje in razvoj zveze. Sogovorniki so poročali, da je večja intimna povezanost vplivala na neuporabo kondomov. Čas trajanja zveze je utrdil zaupanje in vplival na opuščanje zaščite, kar velja tudi za spolnost z občasnimi partnerji. Bolj kot sta bila partnerja povezana, prej sta začela z nezaščitenimi spolnimi odnosi z vsemi pomeni, ki so jih imeli za njuno zvezo (npr. večja intimna povezanost in intenzivnejši fizični občutek spolnosti). Opuščanje uporabe kondomov nosi simbolni pomen v partnerskem zaupanju in je zato lahko podvrženo zlorabi, kot v primeru nezaščitenih analnih spolnih odnosov zunaj stalnih zvez. Na takšen način je relativno veliko partnerjev mojih sogovornikov v zvezo »prineslo« virus HIV. Nekateri so stalno zvezo, morda zaradi razlogov, povezanih z odporom do rabe kondoma in misli na nevarnost okužbe s HIV, dojemali kot varno, kompromisno rešitev za nezaščiteno spolnost, a te iste osebe tudi z naključnimi, občasnimi partnerji niso vedno uporabljale kondoma, čepra so jih dojemale kot nevarnejše.
Trend nezaščitenih analnih odnosov v kombinaciji s pogosto menjavo spolnih partnerjev predstavlja veliko nevarnost za hitro širjenje okužb s HIV in drugih SPO med MSM in nikakor ni omejen samo na nekatere lokacije v evropskih urbanih središčih (savne, darkrumi, parki itd.) oziroma zasebne »spolne klike« v tujini, kot je poročal sogovornik 16:
»Tam te pa itak včasih kdo, če kondom ven privlečeš, že malo čudno pogleda, mogoče te celo napizdi in vpraša, kaj se pa greš.« (16, 35–44 let, > 3 leta po diagnozi).
Čeprav v veliko manjši meri, pa je bilo mogoče tovrsten trend zaznati tudi v Sloveniji. Nanj gotovo vpliva tudi recesijski fatalizem, odpor do rabe kondomov (predvsem med mlajšimi MSM) in pa tudi zavedanje o vplivu visokoaktivnega protiretrovirusnega zdravljenja na zmanjševanje kužnosti okuženih posameznikov:
»Kolikor lahko jaz vidim, je en trend, vem, da se tudi v Sloveniji širi ta trend seksa brez kondoma. To je in – Dajte mi mir s temi kondomi!«
Menda je tudi spolnih odnosov vedno več?
»Ja. Ker, saj pravim, ti mladi so razuzdani, bolj kot smo bili mi, to sigurno. Če smo mi tam, ne vem, kdaj dozoreli, so ti že zdaj pri 18 full in, in seksajo brez problema. Internet je definitivno svoje naredil. A veš, včasih si dejansko moral nekam iti, na nek javen plac nekoga poiskat, danes se tamle priklopiš, malo popišeš in se že zmeniš in to je že lahko to.«
Ja, saj so te strani Avanture.net, Ona-on.
»Ja. En kup je teh strani, Gay Romeo, kaj ti jaz vem, a veš, tako da sploh ni problem.« (16, 35–44 let, > 3 leta po diagnozi)
Tovrsten trend je problematičen, saj se velik del prenosov okužb s HIV zaradi zelo visokega virusnega bremena HIV v krvi v prvih tednih po okužbi zgodi takrat, ko za svojo okužbo osebe še ne vedo. Stanje je še bolj zaskrbljujoče, če upoštevamo nedavno povečanje števila prijavljenih primerov nekaterih SPO med MSM v Sloveniji (Klavs idr. 2012a), in visokega deleža poznih diagnoz okužbe s HIV med MSM in precejšnjega števila sočasno diagnosticiranih okužb s sifilisom (Klavs idr. 2012b). Ulcerativne SPO, kot je sifilis, zvišajo tveganje okužbe s HIV (Bonell idr. 2000; Blank 2005).
Spreminjanje življenja po diagnozi
Novico o kronični bolezni običajno spremljajo globoka stresna občutenja. Po seznanitvi z diagnozo, so mnogi sogovorniki doživeli velik psihični šok in stisko. Temeljni princip poteka življenja v tem kratkoročnem obdobju po diagnozi je stanje liminalnosti, »biografske razdvojenosti«, ki ga Anderson s soavtorji (2010) opisujejo kot »radikalno ločitev med življenjem pred in po diagnozi, kar jih je pripeljalo v stanje liminalnosti, ker so se znašli med uveljavljenimi strukturnimi in socialnimi identitetami« (Anderson idr. 2010: 1493).
V kratkoročni perspektivi po diagnozi so s HIV okužene MSM spremljali občutki krivde, depresije, grajanja samega sebe zaradi preteklih dejanj, obremenjevala pa so jih tudi eksistenčna vprašanja, pri čemer so nekateri izpostavili socialno varnost (od prekinjenih partnerstev do zaposlitve in zdravstvenega zavarovanja), in/ali misli, povezane s prepričanjem, da bodo kmalu umrli. Šok po diagnozi okužbe s HIV lahko spremljajo motnje hranjenja, razmišljanje o smrti in samomoru, depresija ter strah, da bi se o njihovi okužbi razvedelo na sceni ali v drugi socialni okolici. Močnejši šok so doživljali starejši sogovorniki, tisti, ki so bili manj povezani z gejevsko sceno, manj seznanjeni ali pa niso bili seznanjeni z novostmi zdravljenja in širjenja virusa HIV ter tisti, ki svojega spolnega življenja pred okužbo niso zaznavali kot tveganega za okužbo s HIV:
»Začetek je bil pa zelo naporen, ja ene pol leta je bilo zelo.«
Kaj si doživljal takrat?
»Mmm, kaj pa vem, osebno sem tako, na marsikaj sem pomišljal, od samomora do vsega, vse, vse, ne vem, enostavno pač nisem videl več izhoda. Ni mi bilo, vseeno mi je bilo. Za vsako stvar mi je bilo … Pač, same negativne stvari, v bistvu, sem razmišljal. Nič ni bilo kaj pozitivnosti v meni.« (4, 35–44 let, > 3 leta po diagnozi)
Če se posamezniki niso socialno izolirali in so imeli pri soočanju s svojo težavo ustrezne sogovornike, je to bistveno izboljšalo kvaliteto njihovega življenja. Proces, ki je bil značilen za premik od stanja psihične stagnacije ali pasivnosti k aktivnemu soočanju z okužbo, je bil proces sprejetja lastne okuženosti s HIV. Od tu naprej so sogovorniki večinoma poročali o aktivnejšem življenju in boljšem počutju. Dobra strokovna podpora ob seznanitvi z diagnozo okužbe s HIV in prvi pregled pri specialistu za zdravljenje okužbe s HIV, ter seveda vpliv zdravil na izboljšanje fizičnega zdravja, v kombinaciji s podpornim socialnim okoljem in skrbjo zase, je zagotavljala hitrejšo »normalizacijo« življenja s HIV.
Spreminjanje spolnosti po diagnozi
V veliki večini primerov so okuženi s HIV po diagnozi najprej prekinili s spolnostjo. Razlogi zato so bili povezani s siceršnjim psihičnim šokom, z vprašanji eksistence, z odnosom do lastnega telesa, ki so ga velikokrat dojemali kot kužnega in nevarnega za okolico in tudi z zapiranjem vase ter siceršnjo rezerviranostjo pri interakciji z drugimi, predvsem zaradi strahu, da bi kdo izvedel, da so okuženi s HIV. Tovrstni konteksti miselnih procesov kmalu po diagnozi so po navadi zmanjševali željo po spolnosti, bodisi s svojim dolgoletnim partnerjem ali z drugimi občasnimi partnerji:
Kako je okužba vplivala na tvojo spolnost?
»Katastrofalno. Mislim, katastrofalno tako, saj ne vem, kako bi povedal, v glavnem težko se je bilo spustiti v spolni odnos. Kakor sem prej rekel, imaš HIV non-stop prisoten, pač, misliš non-stop, kako bo. Imaš filing, da boš zdaj vsakega, ki se ga boš dotaknil, že okužil. Bojiš se, jaz sem se enostavno bal, da bom koga okužil, in zato sem v bistvu zavračal vse ponudbe.« (27, 25–34 let, 1–3 leta po diagnozi)
V različno dolgih obdobjih po diagnozi je večina sogovornikov ponovno pričela s spolnostjo. Nekateri so poročali, da so se sprva izogibali analni penetraciji in izvajali samo masturbacijo ali pa oralne spolne odnose. Večina okuženih s HIV je želela zaščititi svoje spolne partnerje, posebno pri analnih spolnih odnosih. Tudi večina mojih sogovornikov je poročala o spremembi spolnega vedenja iz tveganega v varnejše. Kljub temu pa so imeli nekateri težave ohraniti raven varnejšega spolnega vedenja in so se po določenem času ponovno začeli tvegano vesti. Različne tuje študije navajajo, da se tvegano spolno vedenje po diagnozi naprej zmanjša, v daljšem obdobju pa približno 20 do 30 odstotkov okuženih MSM znova prične z bolj tveganimi praksami. Majhnost slovenske scene vpliva na odločitev za rabo kondoma, tudi pri sogovorniku, ki tudi po diagnozi raje občuje nezaščiteno razen v izjemnih primerih, ko raje uporabi kondom:
»V Sloveniji bi se pa vedno lahko res vprašal. Ali pa če je nekdo mlajši, precej mlad, tam imaš to odgovornost, sigurno čutiš; joj, ne morem, prvič, je še mlad, mu bom vse sesul, drugič, jaz sem tu in bo lahko direktno rekel, od tebe sem.« (16, 35–44 let, > 3 leta po diagnozi)
Glede na poročanje dveh sogovornikov, dobrih poznavalcev slovenske scene, ki sta imela oz. imata po diagnozi še vedno nezaščitene analne spolne odnose z občasnimi, naključnimi spolnimi partnerji, lahko identificiramo specifično težnjo po nezaščitenih analnih spolnih odnosih, kar je praksa manjšega deleža MSM znano okuženih s HIV. Navedla sta lastne prakse prelaganja odgovornosti za rabo kondoma na spolne partnerje:
»Ja, sigurno, a veš, glej, če je z mano brez, pomeni, da je pred mano še z ne vem toliko in tolikimi tudi brez in da je itak zelo velika verjetnost, da je že kaj pokasiral. Ker jaz sem skoraj prepričan, da nekdo, ki gre z mano brez, definitivno nisem jaz prvi, ki je šel brez. In če je šel že pred mano z ne vem kolikimi, potem mu je itak to lajf. Tako da ni tako, da, mislim nikoli ni, joj, glej, ravno od mene. Ali pa da bi zdaj imel slab filing, zdaj bo pa od mene neki dobil. Ne. Ne, ker je itak že v to tako vpet in nisem jaz tisti prvi.« (16, 35–44 let, > 3 leta po diagnozi).
Tudi druga dva sogovornika, ki sta po diagnozi nadaljevala z nezaščitenimi analnimi spolnimi odnosi, sta navedla razloge za to. Eden zaradi frustracij in jeze, ker se je tako nepričakovano okužil od svojega dolgoletnega partnerja, misleč, da sta si popolnoma zvesta, in drugi zaradi svoje družbeno uveljavljene podobe promiskuitetnega geja na sceni, pri čemer bi s prekinjanjem spolnosti ali uporabo zaščite lahko vzbudil sum ali govorice pripadnikov scene, da se je okužil s HIV.
Za obdobje po diagnozi okužbe s HIV je treba izpostaviti tudi dejstvo, da ob načelni uporabi zaščite, okuženi posebno občasnim spolnim partnerjem okužbe najpogosteje ne razkrijejo zaradi strahu pred zavrnitvijo spolnega odnosa, pred širitvijo informacije po sceni, uničenjem potenciala novih spolnih partnerjev, stigmatizacije in morebitne diskriminacije, npr. v službi. Stalnim spolnim partnerjem so okuženi zaradi občutka dolžnosti zaščite običajno povedali za okužbo. Razkrivanje okužbe doprinese k deljenju odgovornosti za zaščito med oba partnerja in omogoča kvalitetnejšo spolno izkušnjo. Mnogi sogovorniki so izrazili željo po stalni zvezi s HIV-pozitivnim partnerjem, ki bi lahko predstavljala varno okolje, ne samo glede spolnosti in soočanja z okužbo, temveč tudi zato, ker naj ne bi bilo bojazni, da bi partner o okužbi povedal še komu, ker sta okužena oba.
Sklep
Spolnost med moškimi je podvržena vplivom mnogih zgoraj navedenih dejavnikov. Prvotni strah pred okužbo s HIV, ki je prevladoval na začetku epidemije v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, se je v zadnjem desetletju zelo zmanjšal. Z razvojem učinkovitih zdravil za zdravljenje okužbe, ko ta več ni smrtna obsodba, je kultura varnejše spolnosti, ki je bila prvi odziv gejevskih skupnosti zahodnega sveta na hitro širjenje virusa, vedno bolj odsotna. K temu procesu vpliva tudi zmanjševanje sredstev za primarno preventivo (sprememba vedenja, prezervativi, informiranost itd.) in povečevanje sredstev za razvoj novih zdravil in boljša dostopnost do zdravljenja. Čeravno je zelo učinkovito protiretrovirusno zdravljenje občutno pripomoglo k omejevanju širjenja okužbe s HIV (okuženi so ob rednem jemanju zdravil mnogo manj kužni), pa zanemarjanje primarne preventive dolgoročno povzroča veliko breme za MSM in zdravstveni sistem. Več energije in denarja bo treba usmeriti predvsem v preprečevanje novih okužb, vključno s pozitivno preventivo, t. j. v zagotavljanje podpore za MSM, ki so okuženi s HIV. Ne samo zaradi njihovih psihosocialnih potreb, kot je npr. možnost zaupnega pogovora s stalno prisotnim in usposobljenim svetovalcem za pomoč pri soočanju z vsakodnevnimi težavami in med partnerskimi odnosi, temveč tudi zaradi vzdrževanja varnejše spolnosti. Možno je, da bi se na ta način, ki je utemeljen na prepoznanih potrebah okuženih MSM, njihovo zadovoljstvo s spolnostjo in kvaliteta življenja okuženih izboljšala, predvsem pa bi se zmanjšalo tvegano spolno vedenje in povečalo spolno zdravje vseh MSM. Nadalje, stalne »monogamne« partnerske zveze so včasih bile razumljene kot varne in to ne samo med MSM populacijo, temveč pogosto tudi v strokovnih krogih. Rezultati različnih slovenskih in mednarodnih raziskav kažejo, da je delež nezaščitenih analnih spolnih odnosov med partnerji v stalnih zvezah veliko večji kot pri teh odnosih z občasnimi partnerji. Na podlagi formalnih in neformalnih pogovorov z okuženimi MSM smo ugotovili, da jih je presenetljivo veliko kot najbolj verjeten vir okužbe navedlo ravno stalne partnerje, s katerimi so imeli v večini primerov zaradi prepričanja o varnosti in zvestobi redne nezaščitene analne spolne odnose. Poleg zelo promiskuitetnih MSM je pri primarni preventivi potrebno še posebej skrbno obravnavati tudi tiste MSM, ki stalne partnerske zveze dojemajo kot absolutno varne pred okužbo s HIV.
Aleš Lamut, Janez Tomažič, Irena Klavs
|
Na sliki, ki je postala jabolko spora, ko jo je leta 1992 na svojih plakatih uporabil Benetton, je David Kirby, aids aktivist. Slika je bila posneta leta 1990 in prikazuje zadnje ure Davidovega življenja. Novembra tega leta je bila objavljena v reviji Life in označena kot »fotografija, ki je spremenila obraz aidsa«. Že takrat je naletela na velik odmev, globalno prepoznavnost pa je dobila dve leti pozneje, ko jo je Benetton z dovoljenjem Davidovih staršev uporabil na svojem plakatu. Fotografija je v izvirniku sicer črno-bele barve, Benetton pa je uporabil pobarvano različico, ki je sprožila proteste Katoliške cerkve in aids aktivistov. Prvi so menili, da je slika norčevanje iz znamenite podobe Marije, ki v rokah drži križanega Kristusa, drugi pa so opozarjali, da Benetton izkorišča smrt zato, da bi prodajal poceni oblačila. Revije Elle, Vogue in Marie Claire zaradi tega niso hotele objaviti te reklame. Davidova mati ima glede tega drugačno mnenje: »Nikoli nismo imeli nobenih zadržkov pred tem, da Benetton uporabi to fotografijo. Moti me, da so vsi, ki so imeli dve minuti časa, kritizirali to potezo, hkrati pa ničesar ne vedo o nas ali Davidu. Moj sin je na koncu bolj ali manj stradal do smrti. Zdelo se nam je, da je čas, da ljudje spoznajo resnico o aidsu in če nam je pri tem lahko pomagal Benetton, potem s tem ni nič narobe. Ta oglas je bila še zadnja priložnost, da so ljudje videli Davida – znak, da je nekoč bil tu med nami.«
Reference:
Anderson, M. [idr.]. 2010. »It took a piece of me«: Initial responses to a positive HIV diagnosis by Caribbean people in the UK.’ AIDS Care 22(12): 1493 ̶ 8.
Klavs, I., T. Kustec in Z. Kastelic. 2012a. Spolno prenesene okužbe v Sloveniji: Letno poročilo 2011. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije.
Klavs, I., T. Kustec in Z. Kastelic. 2012b. Okužba s HIV v Sloveniji: Letno poročilo 2011. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije.
Blank, S. 2005. ‘Ulcerating STD’s and HIV: A Cause for Concern.’ The PRN Notebook 10(2): 2–6. Spletni vir: <http://www.prn.org/images/pdfs/79_blank_susan.pdf>, 1. 4. 2012.
Bonell, C., P. Weatherburn in F. Hickson. 2000. ‘Sexually transmitted infection as a risk factor for homosexual HIV transmission: a systematic review of epidemiological studies.’ International Journal of STD & AIDS 11(11): 697–700.
____________________________________
1Sogovorniki so zaradi varovanja podatkov o njihovi identiteti označeni s številko namesto imena. Dodan je še podatek o starostni skupini in času, ki je pretekel od diagnoze okužbe s HIV do intervjuja v letu 2010.
