Recenzije: Knjiga 6

Kuhar pod tankim nohtom lune

Monique Truong, Knjiga soli, prevedla Katja Zakrajšek, Sanje, Ljubljana, 2007. 

Binh je kuhar v gospodinjstvu ameriške pisateljice Gertrude Stein in njene partnerice Alice B. Toklas, na slavni pariški ulici Fleurus. Svojo pripoved, svoje spomine, začne – to je njegova točka »zdaj«  –  na postaji Gare du Nord, ko ju spremlja v Le Havre na ladjo za Ameriko, sredi fotografov, ki iz »pripetljajev njunega življenja naredijo dogodke«. Tako sta vsaj mislili. Pripoveduje o vietnamskem otroštvu, o nasilnem očetu in izkoriščeni materi, o svojih ljubimcih, samoti, željah in o zgodbah. Sprva zgleda, kot da bo šlo za spominsko literaturo, a kmalu se izkaže, da je spomin – ta nestabilna konstrukcija človekovega obstajanja in identitete – le eden izmed motivov zapletene, toda sijajne mreže Binhove pripovedi.

Binh, kar pomeni Mir, je kuharjev psevdonim, saj, kot ga pouči Bao (Vihar) na ladji, s katero odide iz Vietnama, nikoli ne izmenjavamo pravih imen. Povod za odhod je razkritje njegove ljubezni s prvim kuharjem francoskega guvernerja Bleriotom, s katerim sta pod obličjem lune kradla ure noči: »Vzela sva to polovico ure, mesečev krajec, in z njo opredla tihe, sinje ulice mesta. Tako se je sesukala in stkala bližina … Vsak teden je prinesel še nove pol ure, še en tanek reženj meseca, dokler mu ni pripadla cela noč« – prostor med njunima telesoma je pričel izginjati in brez truda sta se pričela dotikati …

Na Rue de Fleurus se torej srečajo ameriški dami in vietnamski kuhar. Temeljna razlika je razredna. Binh je na ulico Fleurus prišel po sledi oglasa za delo, znani par v vlogi delodajalk pa sta pripadnici privilegiranega razreda. Imata svoje gospodinjstvo in denar. Temnopolti Binh je delavec brez lastnih sredstev, ne zna niti francosko niti angleško. Kar dela mezdno razmerje humano, je morda to, da so vsi odšli od doma z istim namenom: poiskati svobodnejše življenje zase.

Morda  je slavni par tisti, ki pritegne bralca oziroma bralko – kuhar ju opazuje skozi svoj diskurz  kuharije, receptov, obrokov, opreza za njunimi ljubkovalnicami, navadami … Naklonjen jima je, vendar si ne dela utvar; ne bosta ga vzeli s seboj na potovanje v Ameriko. In spet bo brezposeln, brez stanovanja, vse spet od začetka, iz nič!

Tisto, kar je v romanu res presežno, so sijajno opisana ljubezenska razmerja, Binhove zime v luksemburškem parku, in njegovo motrenje sveta, seveda, tudi krutost razrednih razlik. Naj se ljubezenska razmerja končajo še tako trpko, ali celo z izdajstvom, napisana so v izčiščenem poetičnem ljubezenskem jeziku – pa naj gre za skrivnostnega moža z mostu, mornarja Baa, mojstra Bleriota, iridologa Lattimora ali sanjskega princa učenjaka.

Ocena: ♦♦♦♦

Zala Hriberšek

Ljubezen vedno boli

Brane Mozetič, In še, Škuc-Lambda, 2007. 

Brane Mozetič je izdal še zadnji del trilogije Banalij. In še. Zbirka je briljantna in boleča, a v tej bolečini nadvse lepa: to pa je lepota, ki jo čutiš v grlu, v želodcu, v glavi in ni za na bonboniere in valentinovske kartice. Mozetičeva poezija se piše na telesu, s telesom, zato jo telesno tudi doživljaš. Kot slišim, je za koga preveč temna, nič na njej ni hojladri veselega, nič se ne konča dobro. Opravka imamo z nevarnimi, bolečimi poželenji, ki nas – kakor letala, ki namesto sporočil za veselice prinašajo bombe – prav lahko raztreščijo. To so ljubezni, ki obležijo v želodcu.

Knjigi je priložena tudi zgoščenka, na kateri Mozetič bere pet pesmi iz zbirke. Kombinacija elektronske glasbe DJ Bizzyja in avtorjevega branja je povsem hipnotična.

Mozetič je izjemen pri prepletanju poželenja in globoke melanholije in pravo nasprotje lažnivega optimizma, da bo vse še dobro. Nič ne bo vse dobro in kako naj bi tudi bilo, če te dotikanje, poljubljanje in božanje (ko bi torej moralo biti najbolj lepo) najbolj nerazložljivo bolijo. Kako rad bi

Ta bolečina pa ni nekaj imaginarnega, to ni fantazija, čutiš čisto fizično bolečino. Srce je kos mesa, meso pa eno poslednjih čuvajev in neusmiljenih izrekovalcev resnice. In meso boli.

A ker te on, ki je neustavljivo privlačen, tako boli, ko ga božaš po laseh, ko njegov vonj ostaja na tvojih dlaneh, si uteho in pozabo iščeš drugje. Iz pesmi zasije želja pa goli koži golobradih fantov, morda preko nje želja po vračanju v mladost, k stvarem in ljudem, kot so na fotografijah, kar pa le še bolj poudarja, kaj vse smo nepreklicno zamudili. S takšnimi zapletanji so neizbežno povezani nesporazumi in nemogoče harmonije, čeprav ga gledam, »ko me poljublja, kako / se trudi zbrisati razliko«,  in ne razume, »zakaj kdaj / obsedim na stolu, prazno gledam / skozi okno in molčim«.

Mozetič je imun pred nastopaštvom in kakšnim zgrešenim intelektualiziranjem, zato pa piše avtentično in nesprenevedavo poezijo. Tu ni dosti čistunskega in politično korektnega gejevstva, ki bi želelo ugajati. Brez težav piše o razmesarjenih živalih in ljudeh in predvsem o razmesarjenih čustvih, o nemogočem in sovražnem svetu, ki je nasilen in bedast. Včasih se kot edina možna pot stran od vsakodnevnih banalnosti, od groze, tesnobe, bolečine in strašne ničnosti naših življenj kaže v odmiku v pozabo: »le popolna amnezija bi / me še rešila … in nobenega povratka«. Seveda pa je ravno v tem tudi paradoks: ko pesnik to poezijo piše, ta občutja trga pozabi. Ampak saj imamo vsi po omarah kak »pramen las, čisto spodaj v predalu, ob / katerem nisem mogel spati«, ki nas vedno znova spominja na nekaj ur bližine in dotikov ter na leta bolečine in ločitev. A četudi bo sledila bolečina, želja ne izgine: »Pridi, da za trenutek pozabim.«

Ocena: ♦♦♦♦♦

Andrej Zavrl

Skrivnostna grofica karnsteinska

Joseph Sheridan LeFanu, Carmilla, Goga, 2007.

Dogajanje novele je postavljen v avstrijsko provinco Štajersko konec 19. stoletja. Na samotnem gradu živi mlada Laura z očetom in guvernantama. Po čudnem spletu naključij pri njih zaživi tudi Carmilla, lepo in čudaško dekle, na katerega se Laura močno naveže. Opis njunega razmerja rahlo presega t. i. romantično prijateljstvi med ženskami, značilno za 18. stoletje. »Nikoli nisem nikogar ljubila in nikoli ne bom, razen če boš to ti,« šepeta Carmilla svoji družici. Podobno vzneseno opisuje svoje občutke tudi Laura: »Kadar je tako z zanosom pripovedovala, me je še močneje stisnila v svoj trepetajoči objem in njene ustnice so v mehkih poljubih nežno drsele po mojem licu. Njena vznemirjenost in njen jezik sta bila zame nedoumljiva.« Carmilla, v resnici mrtva grofica Mircalla Karnstein, je vampirka, ki počasi pije kri svoje ljubice. Njuno ljubezensko razmerje je izraženo skozi gotsko vampirsko subkulturo, ki je bila v času izida knjige (1871) vse bolj priljubljen žanr. Novela irskega pisca LeFanuja, ki se je po smrti svoje žene predal nočnemu pisanju grozljivih zgodb, vsebuje vse klasične prvine romantične vampirske literature. Vampirki Carmilli slednjič zabodejo kol v srce, jo obglavijo in truplo sežgejo, pri čemer sodelujeta obvezna predstavnika znanosti in cerkve, zavedena Laura pa je odrešena. Sheridanova pripoved sicer ne vzbuja tolikšne groze in napetosti kakor poznejši razvpiti roman Drakula Brama Stokerja, vsekakor pa sodi na začetek vampirske, pa tudi lezbične literature. Njegova Carmilla je navdihnila mnoge filmske grozljivke, ki se spogledujejo z mehkim erotičnim žanrom.

Ocena: ♦♦♦

Suzana Tratnik