Literarni večeri v Veliki Britaniji

KNJIGA

Suzana Tratnik in Brane Mozetič sta maja dvakrat gostovala v tujini. Svoje pesmi in kratke zgodbe sta najprej brala na literarnem večeru v Manchestru (v okviru festivala Queer Up North), nato pa še v londonski knjigarni Gay’s the Word, kjer se jima je pridružil tudi Milan Šelj. Predstavljamo vam pogled iz ozadja in pogled iz občinstva.

Lambda v Angliji

Kako je Lambda sploh prišla v Anglijo? Dejstva, da zbirka obstaja že sedemnajst let, da je v njej izšlo že preko šestdeset naslovov in da je gotovo osrednja »homo« zbirka v bivši Vzhodni Evropi, Angležev verjetno ne bi prepričala, saj jih kaj malo gane literatura s kontinenta (izdajo namreč najmanjši delež prevodov). Zato jih je bilo potrebno malo posiliti. Naključje je hotelo, da že nekaj let sodelujem z mednarodno mrežo literarnih centrov Literature Across Frontiers, ki jo vodi Alexandra Buchler, ki živi v Manchestru. To pa je tudi mesto, ki že več kot deset let organizira festival Queer Up North. Poteka dobre tri tedne v maju in je verjetno največji tovrstni festival na svetu. Razstave, ples, gledališče, glasba, film, literatura, pa tudi debate, okrogle mize, delavnice, vse s pridihom gejevske, lezbične, queer kulture in subkulture. Za festival sem izvedel, ko sem brskal po podatkih o Jackie Kay pred njenim prihodom v Ljubljano, ne nazadnje pa tudi ona živi v Manchestru. In ko je imelo slovensko ministrstvo za kulturo lani oktobra razpis za promocijo slovenske kulture v tujini, sem pomislil na svojevrsten preizkus njihove »odprtosti«. Škuc je tako prijavil branje na GL festivalu v Manchestru, s Suzano Tratnik in podpisanim. Čez čas so prišli rezultati in strokovna komisija je projektu le odobrila malce sredstev, dovolj za pot. V obrazložitvi so zapisali tudi: »Branje … sodi v okvir predstavljanja posebnega segmenta literature publiki s specialnim interesom … Pri celovitem nastopanju slovenske kulture v drugih okoljih je potrebno upoštevati tudi tovrstne predstavitve v recepcijsko odmevnih tujih okoljih.« Za idejo sem zagrel Alexandro Buchler, ki je potem prepričala organizatorje. Žal pa niso bili tako širokogrudni, da bi bila lahko na festivalu kaj več časa kot dober dan in pol. Samo iz programa sva lahko ugotavljala, da je bil letošnja literarna zvezda gotovo ameriški pisatelj Edmund White, omeniti pa velja tudi angleški pisateljici Maureen Duffy in Stello Duffy. Midva sva 23. maja tako rekoč priletela na najin večer, ki so ga naslovili Queer Slovenia – verjetno zato, da bi pridobili več publike, ali da bi bili bolj mednarodni (tako se označuje festival). Podobno so Poljake predstavljali kot Queer Life in Poland, v bistvu krakovski »homo« festival, ki je letos potekal že tretjič in na katerem sem konec aprila ravno tako predstavljal Lambdo. Nekaj čez dvajset poslušalcev (več prostora v kleti nekega bara niti ni bilo) je resno spremljajo najino branje ter potem zastavilo nekaj tradicionalnih vprašanj. Večer je povezovala Karen, ki je naslednji dan z nama posnela izčrpna intervjuja za festivalski zvočni arhiv – ta je vključen v projekt britanskega nacionalnega arhiva. Dan kasneje pa sva že hitela v London. V samem procesu priprave projekta se je namreč pokazala možnost, da bi podoben večer ponovila v edini še odprti britanski gejevski in lezbični knjigarni Gay’s the Word. To pot nama je odprl Milan Šelj, pesnik, ki živi v Londonu in ima dobre stike s knjigarno. Ker je tudi on izdal svoj prvenec pri Lambdi, je bilo povsem primerno, da se nama z branjem pridruži in tudi povezuje večer. Za večer je očitno naredil dobro reklamo, ker je bila knjigarna polna in to ne samo Angležev – za presenečenje je poskrbela številna slovenska zasedba, ene je prijazno obvestila slovenska ambasada v Londonu, drugi pa so prišli celo iz Ljubljane (no, ne sicer ravno zato). Večer je bil menda uspešen, mene pa je bolj razveselilo pismo, ki je prišlo kasneje s slovenske ambasade. V njem se predstavnica ambasade opravičuje, ker nas ni uspela pozdraviti, enostavno zato ne, ker zaradi obilne udeležbe ni mogla vstopiti v knjigarno in se udeležiti večera. Ni kaj, časi se spreminjajo.

Brane Mozetič

Ko je goveja juha le beef soup

Ko sem Suzano in Braneta zagledal na pločniku pred knjigarno Gay’s The Word, se mi je zazdelo, kot da bi se srečali na Metelkovi. K domačijskemu vzdušju ob klepetu na pločniku pred knjigarno je pripomogel še Milan Šelj s povabilom na kozarec vina, ki so ga gostom točili v knjigarni. Tipično slovensko obsedenost z »domačnostjo« je prekinil nek mimoidoči gospod, ki se je ustavil pred nami in čakal, da se mu bomo umaknili. Ko smo ga le spustili mimo, nam je zabrusil: »It’s a pavement after all …«. Vendarle smo bili v Londonu.

Knjigarna je bila polna obiskovalcev. Suzana in Brane sta brala v slovenščini, prevode je bral Michael Reece, Milan pa je svoje pesmi iz zbirke Darilo bral v angleščini. Najtežje je bilo slediti prav pesmim; tudi Šelj sam je zatrdil, da je z nelagodjem prevajal svoje pesmi iz slovenščine v angleščino. Branetovi odlomki iz romana Pasijon in Suzanine kratke zgodbe iz zbirke Na svojem dvorišču so bolj neposredno komunicirali z londonskim občinstvom, čeprav je bilo Michaelovo igralsko branje teksta daleč od značilnega Branetovega in Suzaninega branja. In v tem je bil nenazadnje tudi čar tega večera; medtem ko se je Branetov tekst v angleščini slišal kot kriminalka, so značilno humorni Suzanini teksti v angleščini sicer privabljali nasmehe na obraz, a ne tako pogosto, kot pri tistih izmed nas, ki smo ob angleškem jeziku v glavi sočasno slišali še Suzanin glas in slovenski prevod. Goveja juha v angleščini je nič več in nič manj kot le beef soup, v slovenščini pa je cela nenapisana zgodba zase.

Debatni del večera je bil pričakovan. Ni manjkalo vprašanj o bivši Jugoslaviji in vojni, pa o tem, kako mala je Slovenija, nekoga je celo zanimalo, kako stojimo z računalniki in z dostopom do interneta. Tipičen zahodnocentričen, čeprav zainteresiran pogled na neko deželo z vzhoda … A v vseh že stokrat slišanih zgodbah o življenju gejev in lezbijk v Sloveniji, sem končno le dobil pojasnitev, zakaj je bila homoseksualnost v Sloveniji dekriminalizirana, kar je zanimalo tudi enega od obiskovalcev. Tadej Zupančič, nekdanji dopisnik na BBC, je ob tem razkril anekdoto, da je bila homoseksualnost iz kazenskega zakonika zbrisana povsem slučajno. Zbrisala naj bi jo dva višja policijska uradnika – eden izmed njiju je bil gej –, v skupščini pa da niso opazili, da tega člena ni več v novem predlogu kazenskega zakonika. In tako je bila homoseksualnost v Sloveniji leta 1976 dekriminalizirana.

Neformalni del večera je minil v dodatnem pojasnjevanju situacije gejev in lezbijk v Sloveniji. A spomin na odgovore je že sproti utapljalo vino …

Roman Kuhar