Mesečina (Moonlight) (ZDA, 2016)
Režija: Barry Jenkins
Scenarij: Barry Jenkins po drami Tarell Alvin McCraney ‘In Moonlight Black Boys Look Blue’
Igralci_ke: Mahershala Ali, Shariff Earp, Duan Sanderson, Alex Hibbert, Trevante Rhodes, Ashton Sanders
Film si je nedvomno zaslužil zlati globus. V vseh smislih je film presežek: scenarij, režija in igra so odlični. In ne glede kako kritiki_čarke pišejo o tem, kako je film pomemben s stališča pravic temnopoltih oseb v ZDA, je to predvsem in najprej film o ljubezni in moškosti.
Majhen
Vendar se zdi, da je najprej vse prej drugega. Da je film o okvarjeni starševski ljubezni zaradi materine odvisnosti. V prvem delu filma z naslovom “Majhen” namreč spoznamo težko otroštvo glavnega junaka Chirona (Alex Hibbert), ki se sooča z materinimi nepredvidljivimi izbruhi jeze in odganjanjem njega v stanju omamljenosti na eni strani, ter pretirano skrbjo in ljubeznijo, ko je “trezna”, na drugi strani. Chiron je nežen, plašen in občutljiv otrok, ki ga mati Paula (Naomie Harris) zaradi njene odvisnosti zanemarja. Vsakodnevno je bolj ali manj prepuščen samemu sebi. Mama je medicinska sestra, bodisi v službi, ko pa je doma, zanj poskrbi le toliko, da mu skuha kosilo, nato pa se pogosto omami z marihuano (in kasneje tudi s crackom). Ko je omamljena, se nad sinom večkrat nepošteno znese, hkrati pa ga čustveno izsiljuje, rekoč, da je ona edina, ki ga ima rada, saj je vendar njegova mama, njegova kri. Chiron težko prenaša mamino muhasto in spremenljivo vedenje.
Poleg tega ga v šoli sošolke_ci grobo zbadajo in napadajo zaradi njegovega nežnega in plašnega karakterja. V enem od takšnih napadov, ga pred nasilnimi sošolkami_ci sv neko zapuščeno hišo skrije in tako reši Juan (Mahershala Ali). Odpelje k sebi domov, kjer mu njegovo dekle Terese (Janelle Monáe) naredi kosilo in mu ponudi, da lahko prespi pri njiju, kar skozi leta kasneje pogosto naredi. Chiron in Juan se spoprijateljita, Juan pa prevzame neke vrste nadomestno očetovsko vlogo, čeprav je Juan preprodajalec, ki drogo prodaja tudi Chironovi mami.
Pretresljiva je situacija, ko Juan nekega večera s kolegom stoji na mestu, na katerem spremlja prodajo droge. Ko opazi Paulo zadeto v avtu s svojim partnerjem nedaleč od njegovega mesta, si ne more pomagati, da ne bi stopil k njej in ji rekel, da naj preneha s kajenjem marihuane. Paula mu odvrne: »Kaj bi rad vzgajal mojega sina?« Pred njim prižge džojnt in mu reče, da naj ji ne moralizira glede droge, ker jo dobiva od njega. Juan na to nima kaj odgovoriti, Paula pa se odpelje s svojim fantom.
Droga je v zraku tudi med Juanom in Chironom. Tako Chiron Juana nekega večera vpraša, ali prodaja drogo njegovo mami. Juan s pobešeno glavo le prikima. Vidi se mu, kako težko je Chironu in da je skoraj na robu solz. A še pred tem, Juanu postavi vprašanje, kaj pomeni beseda peder, ker da ga sošolke_ci zbadajo s to besedo. Juan mu odgovori, da ta beseda označuje nekoga, ki je gej, torej da ima rad druge fante. Tako se konča prvi del in začne drugi del z naslovom ‘Chiron’.
Chiron
Chirona (Ashton Sanders) spremljamo čez nekaj let in spoznamo, da ga sošolke_ci še bolj grdo in odkrito zbadajo zaradi njegovega nežnega karakterja. Jasno je, da ga imajo za geja ter ga zbadajo prav zaradi tega. To je hkrati tudi čas, ko doživi prvi poljub. Na obali v mesečini ga poljubi in zadovolji prijatelj Kevin (Jaden Piner). Prijatelj iz šole, ki mu že od otroštva dalje ves čas stoji ob strani. To je tudi prijatelj, ki mu je v otroštvu rekel, da ne sme kar tako oditi iz nogometne tekme, če je neka igra pregroba zanj, saj da se drugi fantje spravljajo nanj prav zato, ker vidijo, da je mehek.
Ironično, da je prav Kevin tisti, ki ga Chironovi sošolke_ci prisilijo, da se je fizično spravi nanj, ko ugotovijo, kaj se je med njima zgodilo prejšnji večer na obali. Kevin Chirona večkrat udari na šolskem igrišču, nato pa se nad njim znesejo še nekatere_i od njegovih krvnic_kov. Chiron ima na koncu poškodovan nos in prebito čelo. Na šoli si želijo, da bi Chiron prijavil tiste, ki so mu to storile_i, a tega ne želi storiti, ker ve, da bi moral prijaviti tudi Kevina. Namesto tega naslednji dan ves besen pride v šolo in na sošolcu, ki ga je ves čas zbadal, polomi stol. Zaradi incidenta ponj pride policija in prizor konča. Nato se začne tretji del ‘Črni’.
Črni
Mine še nekaj let in Chirona (Trevante Rhodes) vidimo, kako se vozi v kul avtomobilu s svojim sodelavcem. Takoj nam je jasno, da razpečuje drogo, kakor je to počel Juan. Fizično se je povsem spremenil: telo si je okrepil in postal ves mišičast. A kakor je na videz postal močan, je v svojem bistvu še vedno ostal mehak in sočuten. Kar vidimo v prizoru, ko naj bi bil strog in grob do svojega mlajšega sodelavca, ker ni prinesel točnega zneska denarja, a tega vseeno ne more storiti in je namesto tega razumevajoč.
Nekega večera pa ga povsem nepričakovano pokliče Kevin in ga povabi v lokal, kjer dela, da mu bo skuhal večerjo. Chiron se kmalu oglasi v lokalu, kjer dela Kevin. Ta zanj skuha večerjo, ponudi dobro vino in nato se odpravita h Kevinu, ki še vedno živi ob obali, kjer sta se prvič poljubila in zadovoljila. Chiron se Kevinu izpove, da je bil edini, ki se ga je sploh kdaj koli dotaknil in da od tistega poljuba na obali ni poljubil in se dotaknil nikogar drugega.
V predzadnjem prizoru filma vidimo gola Kevina in Chirona v objemu in Chiron se končno lahko prvič sprosti v objemu moškega, ki ga ljubi. Prav v teh nekaj zadnjih prizorih se razkrije pravi biser filma, to je film, ki v prvi vrsti govori o ljubezni, v drugi pa o pojmu moškosti, zlasti temnopolte moškosti.
Film o ljubezni
O filmu je bilo veliko napisanega, veliko besed, ki govorijo o pomembnosti prikaza temnopoltih oseb in razmerah v ZDA, v katerih živijo, zlasti v luči številčnega policijskega nasilja nad temnopoltimi osebami, predsodkov in seveda v luči predsednika Donalda Trumpa, ki je večkrat javno izrazil nestrpnost, predsodke in stereotipe o Afroameričankah_ih.
Zanimivo, da v nobeni recenziji nisem opazila, da bi bilo eksplicitno rečeno, da je to predvsem film o ljubezni, o veliki, pravi, edini ljubezni, za katero je bil nekdo pripravljen prenesti udarce, tega, ki ga je pretepel pa zavarovati in ubraniti pred kaznijo, saj so ga prisilili v tako podlo dejanje, da je moral poškodovati tistega, ki ga je imel rad. Še bolj je zanimivo, da gre za prikaz ljubezni iz otroštva, ki ostane med in z glavnima junakoma tudi v odrasli dobi.
Hkrati pa govorimo o ljubezni med moškima, ki ju zarisuje utelešenost v telo, ki je percipirano kot moško in nad katerim družba zaradi barve kože, izvaja rasizem. Ta ljubezen je redkokdaj tematizirana in je zlasti vezana na atribute fizične moči v obliki velikosti, mišične mase in oblikovanja telesa v obliki V-torza. V bistvu se režiser nikoli ne postavi v vlogo tistega, ki bi nam skušal kakor koli sugerirati o tem, kaj je (prava) ljubezen, ampak nam o tem spregovorijo sami junaki skozi svoje občutke, čustva in dejanja.
Kaj je ljubezen?
Ljubezen je sestavljena iz čustvene, spoznavne, duhovne in senzualno-čutne ravni. Ljubezen kot čustvo je pravzaprav osnova in središče drugih čustev (tako pozitivnih, kot so veselje, ekstaza, entuziazem, navdušenje, in nekaj negativnih: jeza, zavist, ljubosumje) in kot čustvo ljubezen zagotovo ni pasivna (ni nekaj, kar se nam le zgodi in nas zadene), ampak je tudi stanje, ki spodbuja gibanje (lat. e-motion) in nas ponese naprej (onkraj in iz-sebe-k-drugemu/drugi; gr. ex-stasis) … kot čustvo, ki spodbuja gibanje in prehajanje, zato je to tudi čustvo vzhičenosti, vznesenosti, ekstatičnosti in napredka.
Kot čustvo, ki nosi v sebi gibanje, vznesenost in ekstazo, nosi tudi kognicijo: spoznanje, razumevanje in relacijo (odnos). Le zato, ker ljubljeno osebo spoznamo in prepoznamo kot za nas najpomembnejšo osebo, lahko tako globoko in intenzivno čutimo ter jo_ga spustimo blizu, ga_jo želimo spoznati, razumeti, doumeti, komunicirati z njo_njim; le zato, ker smo del neke družine in spoznamo družinske člane_ice za pomemben del naše sheme sreče in ciljev, smo pripravljene_i toliko narediti za družino in le zato, ker se zavedamo, da smo del neke skupnosti, lahko čutimo takšno pripadnost in zavezanost.
Točno to tudi zasledimo v filmu: glavni junak se je pripravljen pognati onkraj svojih meja, žrtvuje se in prenese udarce ter kazen za svojo ljubezen, ljubljeni osebi se zaveže in je zvest dogodku ljubezni ter nenazadnje je zvest svojemu okolju in skupnosti, ki ji pripada. Film prikaže in nas opomni, da čustva ljubezni, nežnosti, sočutja in empatije niso atributi ženskosti, ampak pa zadevajo prav vsako bitje ne glede na spolno identiteto, barvo kože, socialni status, izobrazbo ipd.
Starševska ljubezen
Navsezadnje pa je glavni junak ves čas zvest tudi materi (kolikor je to pač lahko), saj jo do zadnjega obiskuje. Za to ta film odpira tudi pomen in vprašanje materinske ljubezni in enostarševske družine. Mati v filmu si namreč prisvaja materinske zasluge in edinstveno vlogo ter pozicijo ne glede na to, kako se obnaša do svojega sina. Njena edina pozicija materinstva je biološka: ona je njegova mati le zato, ker ga je rodila in ima njegovo kri.
Zato se na tem mestu lahko upravičeno vprašamo, kaj sploh pomeni materinska oz. starševska ljubezen? Matthew Liao v članku Pravica otrok, da jih imajo starši (ali skrbnice_ki) radi trdi, da: Imajo otroci kot človeška bitja pravico do temeljnih dobrin in razmer za dobro življenje. Temeljni pogoji so tiste dobrine, sposobnosti, svoboščine in možnosti, ki jih človeška bitja potrebujejo, da bi bila primerno in dobro usposobljena za prizadevanje za dobro življenje (lastno in tuje):
- Otroci kot človeška bitja imajo temeljne pravice do osnovnih pogojev za dobro življenje.
- To, da so otroci ljubljeni, je eden teh temeljnih pogojev za dobro življenje. (Otroci morajo biti ljubljeni, ker jih to primerno opremi za življenje in jim daje možnost prizadevanja za dobro in srečno življenje).
- Zato imajo otroci pravico do ljubezni in biti ljubljeni. (Liao, 2006b: 423–424).
Omenjenega Chiron od svoje matere ni dobil. Torej starševstvo in starševska ljubezen nista zamejena s krvnim sorodstvom in fizičnim rojstvom, ampak je predvsem stvar dejanj skrbi, čustev sočutja, empatije, navezanosti, varovanja, učenja in materialnega blagostanja. Zato na ta način na drugi strani spoznamo, da so lahko čustva in dejanja starševstva, ki jih nekdo do nekoga začuti in udejanja, lahko osnovana tudi na odločitvi posameznika_ice, saj Juan povsem spontano začuti in tudi deluje očetovsko, enako tudi njegovo dekle Theresa, ki ohrani zaščitniško in sočutno naklonjenost do Chirana ves čas od rane mladosti dalje.
To je bistveno, glavno sporočilo tega filma: ljubezen v vseh oblikah (starševska, intimna partnerska in skupnostna) je stvar karakterja, odločitve, kultivacije, odločnosti, vztrajnosti in nenazadnje predvsem zvestobi čustvu in zavezanosti nekemu dogodku. Poleg tega ima film še eno pomembno sporočilo: niti enkrat v filmu ne zasledimo nobenega moraliziranja ali prepričevanja kogar koli v česar koli. Vsak junak_inja živi svoje življenje, kakor ve in zna, čustva v filmu pa so in delujejo pristno in avtentično. Režiser je nedvomno opravil veliko delo, najprej pri adaptaciji dramskega dela V mesečini temnopolti fantje izgledajo modro (In Moonlight Black Boys Look Blue), nato pa v odlični izbiri igralcev_k ter nenazadnje predstavitvi ameriške predstavitve ljubezni med dvema temnopoltima moškima.
Viri:
MAJERHOLD, KATARINA (2014). Koncepti Ljubezni skozi zgodovino, Ljubljana: MK.
LIAO, S. MATTHEW (2006b): The Right of Children to be Loved. Journal of Political
Philosophy 14(4): 420–440.
LIAO, S. MATTHEW (2012): Why Children Need to Be Loved. Critical Review of International
