Pedri in transi, plesalci in prevajalci
Gledališča sezona 2010/11 je na slovenskih odrih precej zanimiva, vsaj z vsebinskega vidika. Nekaj predstav smo pogledali za to številko, nekaj jih bomo za prihodnjo. Nekaj jih je še iz prejšnjih sezon, nekaj je novih.
Joe Orton, Pornskop ali kaj je videl batler
(Drama SNG Maribor, režija Mateja Koležnik)
Za ene anarhist in prevračevalec meščanskega statusa quo, za druge pa predstavnik trivialnosti, površinskosti in nesmiselnega nasilja. Joe Orton (1933-1967). Skoraj vsi pa opažajo njegovo kombinacijo elegance, duhovitosti in navidezne spodobnosti z amoralnostjo (celo nemoralnostjo), seksualno požrešnostjo in nasiljem.
Orton je jasno občutil spone sodobne družbe, ki se jih je lotil s svojevrstnim campom. Njegova besedila, pa tudi mariborska uprizoritev, se lahko zdijo neumna in plehka, a ne smemo pozabiti, kje je bistvo ortonovskega campa: s parodijo, mimikrijo, farso in črno komedijo spodkopavati globljo, avtentično individualnost in moralnost. Relevantno vprašanje – predvsem z ozirom na mariborsko predstavo – pa je, koliko tovrstni camp danes še deluje? Ali uprizoritev razen plehke zabave ponudi tudi kakšen presežek?
Kaj je videl batler je komedija neštetih zmešnjav; bolj ko liki poskušajo svoje težave razplesti, bolj se jim vse skupaj zapleta. Na svoji poti se morajo poslužiti precej navzkrižnega preoblačenja (seveda, za camp je družbeni spol zgolj vprašanje estetike). V vsej svoji zabavi pa je Batler še posebej kritičen do vloge psihiatrije, ki je v sodobni družbi zamenjala cerkev in zdaj večinoma ona deluje kot močan vzvod družbenega nadzora meje med normalnim in perverznim, med sprejemljivimi spolnimi praksami in seksualnimi perverzijami.
Ocena: ♦♦♦
Andrej Zavrl
Tom Dalton Bidwell, Družba na poti
(Gledališče Škuc in MGL, režija: Alen Jelen)
Transvestit Stella (Uroš Smolej) in prijatelj George (Milan Štefe) sta nenavadna družba, sestajata pa se ob sredinih popoldnevih v hotelski sobi v zanikrnem britanskem letovišču Blackpool. George v spodnjicah in Stella, ki ga v skladu z dogovorom plačuje, a se ga ne sme dotakniti, kot star zakonski par poležavata na postelji, poslušata radio in bereta osmrtnice. Njun odnos, izoliran in skrit pred zunanjim svetom, tu in tam zmoti metanje kamnov v okno ali trkanje na vrata. Paranoični George ne dovoli, da bi kdo vstopil v sobo, saj ga skrbi, kaj bi si mislili o njiju oziroma – o njemu. Prefinjena, a jezikava Stella pa zaman sanjari, da bi se enkrat v dvoje sprehodila ob obali. V samotni svet njunega razmerja nehote vdre postrešček (Gaber K. Trseglav) s Stelli ljubimi trikotnimi sendviči. Ker Stella za šalo ni povedala, da jih je sama naročila, prestrašeni George udari postreščka po glavi. Stella in George, zdaj partnerja v zločinu, tuhtata, kako se znebiti trupla in pobegniti v Španijo. Stella se odpravi po invalidski voziček, na katerem naj bi truplo porinila v morje, in George ostane sam s truplom postreščka, ki sploh ni mrtev. Zgodba je vse bolj absurdna, polna čudaških zagat in norih prevratov, testov ljubezni drugega in vsakdanjih pogovorov v sicer izredni situaciji. Kljub temu ne izgubi ritma, protagonisti pa ustvarijo dober obešenjaški humor tudi brez pretiravanja ali kakšne stereotipne transvestitske kričavosti. Slednjič jo Stella in George upanja polna le mahneta v Španijo, pred odhodom pa naj bi se končno v dvoje sprehodila ob blackpoolski obali. Konec dober, junaka pa še vedno žalostna. In po končani predstavi še močneje zazvenijo Stelline usodne besede, s katerimi je Georgu očitala njegovo življenjsko nesposobnost in nemoč, rekoč, da dobro prepozna slepo ulico.
Ocena: ♦♦♦♦
Suzana Tratnik
Norman Allen, Zadnji ples Nižinskega
(Slovensko mladinsko gledališče, režija Marko Mlačnik, igra Primož Bezjak)
Vaclav Nižinski (1890-1950) je bil član znamenite skupine Ballets Russes Sergeja Djagileva in »bog plesa«, ki je zaradi svojega pogleda na ples žel tako strastna odobravanja kot sovražna odklanjanja in škandale. Bil je tudi Djagilevov ljubimec, a je leta 1913 zapustil Ballets Russes, ko se je med plovbo na turnejo zbližal z madžarsko aristokratinjo Romolo Pulszky, se z njo poročil in imel dve hčerki. Leta 1919 je doživel psihični zlom, ki so ga diagnosticirali kot shizofrenijo, in do konca življenja živel v različnih psihiatričnih bolnišnicah in sanatorijih po Evropi.
Allenova monodrama je nekakšna avtobiografija Nižinskega v več glasovih, niti ne posebej presunljiva ali inovativna. Sama predstava pa – hm, no, ja … zanimivo sceno ima.
Ocena: ♦♦♦
Andrej Zavrl
Belina, BS-LP: Biti svoj lastni prevod
(KUD AAC Zrakogled, 2010, koncept, scenarij, vizualije in režija Urban Belina, poezija in dramaturgija Gašper Malej, performerka Sonja Polanc)
BS-LP je čudovita uprizoritev, performans in instalacija, ki je nastala na osnovi pesniške zbirke Rezi v zlatem (Aleph, 2010) Gašperja Maleja. Izvrstna Sonja Polanc in posneti glasovi v slovenščini, italijanščini, nemščini, španščini, grščini, ruščini, japonščini, hrvaščini, nizozemščini, tržaškem dialektu, francoščini, angleščini in korejščini (čeprav žal ne zmeraj v najboljši izgovorjavi) so Malejevo poezijo in izseke iz prevajalske teorije postavili kot izjemno zanimiv preplet identitet, časa, teles in odnosov. Vse ob učinkovitih in mestoma prav navdušujočih animacijah.
Prevod v BS-LP ni le nekakšno šopirjenje, ni »predstavitev pesmi v tujem jeziku«, ampak je konstitutiven element celotnega dogodka, po zastarelo bi rekli »sporočila«: identitete in dogodki se namreč ves čas »prevajajo« – sami sebe in drug drugega. Del tega je tudi dejstvo, da ženska interpretira (večinoma) moški pesniški subjekt. Izbor (po moje) najlepših in najpresunljivejših verzov, vizualije in interpretacija so prinesli impresiven odrski dogodek.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Andrej Zavrl
Gregor Fon Pes, pizda in peder
(Mestno gledališče ljubljansko in Zavod Imaginarni, režija Primož Ekart)
Ko pes naredi otroka in ko je oče pizda, peder pa »boter«.
Drama Pes, pizda in peder je dramski prvenec Gregorja Fona in je bila leta 2008 nominirana za Grumovo nagrado, krstno uprizoritev pa je doživela aprila 2010.
Vlado (Sebastijan Cavazza), Drago (Gašper Tič) in Darko (Gregor Gruden) so stari prijatelji, katerih pota so se razšla že davno, vendar so kljub temu njihove usode prepletene bolj, kot bi si sami to želeli. Celotno dogajanje se odvije v enem samem večeru v neki zakotni gostilni, kjer spremljamo pravi spopad treh različnih pogledov na življenje, ki jim je skupno zgolj to, da nimajo nič skupnega, v vseh pa odseva puhlost in površinskost sveta, v katerem živimo. Gledalcu kaj kmalu postane jasno, kdo je pes, kdo pizda in kdo peder. Tako smo priča gostilniškemu diskurzu o življenju, službi, medijih, ljubezni in seksu s treh različnih perspektiv. Jezik je kvantaški, vulgaren, ter indiskreten, vendar nabit s cinizmom in ironijo, ki se s časom ter popitim alkoholom le še stopnjujeta. Tu je še natakarica Maša (Petra Veber Rojnik), ki s svojimi zanimivimi anekdotami osvežujoče prekinja glavno dogajanje, vendar je vsaka naslednja etapa pivske trojice bolj brutalna – tako v besedi kot dejanjih.
Vlado, ki je alfa samec in je podrl pol mesta, je med drugim oplodil tudi Darkovo punco, kar je povod za snidenje. Drago (peder iz naslova) pa je le »boter« in njegova spolna usmerjenost res ni bistvena, vendar če bi bilo drugače, se avtor ne bi mogel poigrati z gejevskimi stereotipi in predstaviti gejevskega humorja, ki ni nujno gejevski, vendar je potrebno biti gej, da ga prepoznaš. Gre za predstavitev tiste »drugačne« manjšine širšemu občinstvu.
V ospredju je vseskozi preigravanje moči in sklepanje zavezništev znotraj trojice, kjer sta dva proti enem najbolj logična delitev, dokler ni doseženo končno stanje, kjer mora vsak igrati zase in proti vsem.
Ocena: ♦♦♦♦
