Novo na DVD/BD … v tujini
Howl
Honi soit qui mal y pense
Film o življenju in delih pesnika Allena Ginsberga izredno spretno kombinira zgodovinske dogodke in poustvarjene izpovedi enega glavnih predstavnikov beat generacije ter njegovo javno branje znamenite pesmi »Howl« v zakajeni kavarni, ki je predstavljala mejnik gibanja in t. i. renesanse San Francisca. Dogodki in pogovori iz Ginsbergovega zasebnega življenja se prepletajo s prizori o zloglasnem sodnem procesu proti Ginsbergovemu založniku, kjer so hotele oblasti prepovedati objavo pesnikovega dela (danes morda absurdne razprave na sodišču so dobesedno povzete po transkripciji dejanske obravnave). Te prehode občasno povezujejo psihedelične animacije, ki se dobro spajajo s pripovedno nitjo zgodbe in interpretirajo izseke iz pesmi ter s pogosto genialnim učinkom upodabljajo Ginsbergovo vizijo sveta in njegov pogled na stvarnost.
Čedalje boljši James Franco odlično zadene stanje duha svojega lika in njegovo naivno, skoraj surovo samozavest. Brezhibno poda njegovo seksualno vnemo, tesnobo in predanost besedi, pa tudi njegovo pronicljivo, skoraj napredno, preroško dojemanje sveta (»Kmalu sem spoznal, da ljudi v resnici nič ne šokira. Če nisi ravno morilec. Čustvena izpoved v resnici ljudi sploh ne šokira.«), ki je bilo v tako močnem nasprotju z domnevnimi družbenimi normami, zaradi katerih so mnogi označili njegovo delo za obsceno. Kajti »prerokba ni to, da veš, ali bo leta 1942 padla bomba, temveč to, da veš in občutiš nekaj, kar bo nekdo vedel in občutil čez sto let.« In čeprav je sodni zaplet, ki je leta 1957 doletel Ginsberga, za nas mogoče hecna zgodovinska zanimivost, nas film obenem tudi opozarja na številne podobnosti z današnjim časom. Še zlasti zanimivo je, kako bistro je pesnik zavrgel obtožbe o »promoviranju homoseksualnosti«, češ da njegova pesem v resnici promovira iskrenost – iskrenost o katerikoli temi. In navsezadnje je prav iskrenost – resnica – umetniških del tisto, kar od pamtiveka hodi v nos zavrtim varuhom konservativnih načel.
Howl tako ni samo biografski film. Je tudi film o bistvu umetnosti kot iskrenem izpovednem sredstvu, samoterapevtskem pripomočku, duhovni vaji, ki iz avtorja izzove skriti glas podzavesti, v naslovniku pa katarzičen občutek razumevanja sočloveka in sebe – v nasprotju s klišejsko poezijo in samozvano umetnostjo, ki ponavlja vzorce tujih podzavesti in nima pristnega učinka, zato pa tudi nobene vrednosti. Predvsem pa priča o arogantnem prepričanju državnikov, ki zaradi nevednosti označujejo umetnost, ki je ne razumejo, kot obsceno, nevarno, škodljivo.
Ocena: ♦♦♦♦
Luka Pieri
Habitación en Roma
Soba v Rimu je odličen film: lep in zelo odkrit. Takšnega filma na lezbični sceni ne poznamo. Prvič zato, ker je v njem veliko seksa, ki je prikazan z občutkom za občutke dotikov žensk(e); drugič, ker pokaže, kako je vsak začetek nečesa naključje, a če se iskreno in odprto predamo trenutku, sta prav ta iskrenost in predanost tisto vezivo, ki poveže in pripelje dva človeka do nečesa globljega, in morda tudi trajnejšega, če se za to odločita. Tako kot pravi Rougemont v knjigi Ljubezen in zahod: »Ko poskušamo zmanjšati ali prikriti lastnosti stave, kar taka izbira objektivno je, krepimo prepričanje, da je vse odvisno od modrosti ali od vednosti, ne od odločitve.« Po njegovem je moč odločitve, s katero se zavežemo za dolgotrajni partnerski odnos ali kratkotrajno afero edino zagotovilo za uspešno zvezo. Zato priporoča, da bi morali mlade ljudi poučiti, da je njihova izbira vselej naključna, da pa morajo posledice tega naključja, srečne ali nesrečne, pač vzeti nase. In točno to pokaže Soba v Rimu: naključno srečanju dveh neznank, Španke Albe in Rusinje Natashe, ki preživita skupaj večer – v tem strastnem večeru pa ena drugi med premori izpovesta svoje želje, hrepenenja, bolečine in tudi nekatere laži … Prevzetost druge z drugo tako popolnoma naključno srečanje v zadnji sekvenci filma spremeni v upanje – na novo zvezo.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Katarina Majerhold
Broderskab (Brotherhood)
Potem ko se mora odpovedati vojaški karieri, ker ga obtožijo nadlegovanja podrejenih, se Lars pridruži neonacistični skupini. Tu ga uvaja osorni Jimmy, ki mu sčasoma začne zaupati, njuno instinktivno prijateljstvo pa prerase v strastno razmerje. Moška v skrajno homofobičnem okolju, katerega bistvo in identiteta pa temeljita na moških vezeh in ki jima daje prepotreben občutek pripadnosti, se morata odločiti, ali sta pripravljena tvegati vse, da bi izživela svoja skrita čustva. Donatov film obravnava trend, ki ga je mainstreamiziral kavbojski Gora Brokeback, z izredno tankočutnostjo in treznostjo, ki spominja na izraelski Razprte oči (glej Narobe št. 16). Kot je Jud Ezri (ali kavboj Jack) mirno sprejel svojo homoseksualnost, ne da bi se zato hotel odpovedati veri (ali Jack rodeom), tudi Lars ne zanika svojih čustev in znotraj skupine (kjer izstopa po govorniški spretnosti in razgledanosti) preizkuša samega sebe (med drugim namenoma razpravlja o Ernstu Röhmu, vodji Hitlerjevih rjavosrajčnikov, ki je bil homoseksualec). Močen, tudi pretresljiv in obenem silno čuten film, ki realistično prepleta tone mačizma in podrejanja, bratstva, lojalnosti, nasilja, kseno- in homofobije, razdvojenosti in odrešitve. In kot Razprte oči nas pusti z odprtim, a zato nič manj grenkim koncem.
Ocena: ♦♦♦♦
