Recenzija: Gledališče

Dobiti, obdržati in … ostati?

Tomaž Pandur, Rihard III. + II. Dramski diptih z epilogom o smrti, SNG Drama Ljubljana, 2014.

rihard

V času preden je že dodobra nastopilo poletje, je Ljubljano malodane preveval Pandurjev duh. Z Michelangelom se je predstavil v Cankarjevemu domu, z Rihardom III. + II. pa v Drami. Pandurjeva estetika, ki se čedalje bolj spogleduje z videom in performativnimi vložki, je opazno zakorakala na ljubljansko odrsko prizorišče, vtise pa v značilnem postpandurjevem duhu pušča deljene.

Mantro, da je potrebno dandanes Shakespeara aktualizirati in posodobiti (kot da bi ta v svojih tekstih očitno premalo ali sploh ne nagovarjal sodobnega gledalca), je očitno prevzel tudi Pandur. In to tako dobesedno, da se je odločil nekaj Shakespearovih samostojnih del povzeti ter po dejanjih in prizorih združiti v eno samo uprizoritev. O doslednosti odrskega dogajanja, kaj šele o njegovi konsekventnosti, bi zato bilo tu verjetno odveč pisati. Gledalec oz. gledalka se namreč »in medias res« znajde v poplavi odnosov, v vrtincu spletk in zarot, katerih indicev prej nismo poznali in ki tekom uprizoritve niti niso jasno predstavljeni.

Pa vendar, v vsej zmedenosti in nerazumljivosti uprizoritve, so kralji, Riharda in ostalo plemstvo tisti, ki krojijo odrsko dogajanje. Njihove misli in dejanja naposled nakažejo sistematičnost uprizoritve. Gledalec namreč spozna, da njihova eksistencialna ujetost daje uprizoritvi trdo podstat v vsej okoliški zmedenosti. Pandur se je tokrat lotil teme igre moči, poskusa njenega ohranjanja in naposled njene izgube. Tako bo Rihard III. za krono storil vse, da jo dobi, Rihard II. pa vse, da jo zadrži. Vzponu sledi padec, padcu smrt. Vsi nekoč umremo, ali po Shakespearu: Vsi gremo v Jeruzalem.

Ocena: ♦♦♦♦

 

Tri režije Jerneja Lorencija

William Shakespeare, Othello, Mestno gledališče ljubljansko, 2013,

Svetlana Makarovič, Mrtvec pride po ljubico, Prešernovo gledališče Kranj in Mestno gledališče Ptuj, 2014,

Rudi Šeligo, Svatba, SNG Drama Ljubljana, 2013.

mrtvecNekaj besed o treh Lorencijevih režijah precej različnih besedil, ki so me vse po vrsti navdušile, na nekaj mestih pa bi najraje uporabil še močnejše besede. Predstave razporejam po vrsti, kot so mi bile všeč, najbolj tretja, toda najprej Shakespeare. Danes Othella skoraj po pravilu beremo skozi koncepte ksenofobije in rasizma, prav tako zanimivo pa se mi ga zdi razumeti kot kritiko družbe, v kateri moški, ko je ranjena njegova čast, razmeroma z lahkoto žrtvuje/umori ženo, pri čemer sploh ni pomembno, ali ga je zares varala ali ne. Še več: četudi bi Desdemona Othella varala, bi to zadeve kaj spremenilo? V Lorencijevi postavitvi je polno potujitev, ki pa delujejo nekoliko drugače kot ponavadi, saj je uprizoritev zamišljena kot Jagova uprizoritev tragedije o Othellu (Sebastian Cavazza). Jago (Primož Pirnat) tako celotni prvi prizor in vse vloge v njem uprizori kar sam, tudi v nadaljevanju je oder prazen, v uporabi pa komaj kakšen rekvizit, uprizarjanje uprizarjanja na več ravneh pa se zliva v trenutkih, kot so nastop rekviziterja in garderoberke, osvetlitev avditorija, uporaba mikrofonov za napotke igralcem in igralkam ipd.

Tudi v kranjski uprizoritvi besedila Svetlane Makarovič Mrtvec pride po ljubico je pred nas postavljena asketska scena, tudi tukaj je publika osvetljena (seveda, tudi mi smo del dogajanja, vsega krivi in dolžni). Kar pa me pri Lorenciju najbolj navdušuje, je njegova neverjetna zmožnost prehajanja od duhovitega, celo zabavnega potujevanja – v smislu igrajmo se (gledališče) – do ganljivih in pretresljivih trenutkov, ki so zelo »zares«.

V Mrtvecu igralci in igralke (ki tu postanejo še glasbeniki, glasbenice, pevci in pevke) večino časa sedijo, poleg tega uporabljajo še harmonike (+ čelo in kitaro), vse pa prežema distanca, ki to folkloristično juhuhujanje precizno dekonstruira. Tu je Micika – sta dve Miciki – in mrtvi Anzelj in Mlinarjev in Mati in še drugi. Ruralno okolje in to, kar je z njim povezano, a v obdelavi Makarovič in Lorencija to ni hec, to je grozljiva veselica.

Kako se torej odločiti – biti zvest idealom ali pragmatičen, iti za veliko ljubeznijo ali za (na zunaj) lagodnim, praktičnim življenjem? In, oh, kako ubežati Materi? Kako ji boš vendar ubežal, ko pa to ni mogoče – popkovina traja in te zavezuje še čez grob. Takoj ko bi zašel malo po svoje, se oglasi Materin glasek in Mlinar je nazaj na povodcu, ki ga zateguje krivda.

In še Šeligova Svatba. V socialistični beznici se ob nede­ljah zbirajo posebneži Shizofrenik, Ciganka, Grobar, Žagar, Miličnik in drugi. Vsi so zdolgočaseni, zato smisel poiščejo v hudobiji do soljudi, tokrat do Lenke in Jurija, para s posebnimi potrebami, dveh, ki si želita poroke bolj kot vsega drugega na tem svetu, saj sta prepričana, da jima bo to omogočilo vstop v družbo. A družba pravi, »za boga je pregrehota, za oblast je preslepota, da bi hromca dva se vzela«. In kaj bo rekla socialna? Na pomoč torej pristopijo nedeljski ljudje in jima priredijo »poroko«. Toda pomoč ima ceno, vstop med nas ni zastonj. Cena, ki jo je treba plačati, pa je popolno ponižanje in razčlovečenje.

Med potekom predstave, posebej v prvem delu, sem bil parkrat osupel – kako je to vse dobro narejeno, kako Svatba šofira med komičnostjo in tragičnostjo, med norčijo in mučilnico! Lorenci je res dober, toda slediti mu morajo tudi igralci in igralke: Matjaž Tribušon (Grobar), Aljaž Jovanović (Shizofrenik) in Gregor Baković (Žagar/Malič), Nina Ivanišin (Lenka) in Janez Škof (Jurij) so od začetka do konca zelo dobri, nekateri izjemni.

Ocena: ♦♦♦♦♦

 

Smisel in nesmisel življenja

Wolfram Lotz, Nekaj sporočil za vesolje, režiser Sebastijan Horvat, SNG Drama Ljubljana, 2014.

vesoljeNič didaktičnega ni v Lotz-Horvatovem iskanju odgovora na vprašanje, kaj je tisto, za kar se splača živeti. Pritlikava pohabljenca Lum in Purl Schweitzke, nekakšna so­dobna Vladimir in Estragon (Aljaž Jovanović, Bojan Emeršič), mislita, da je to otrok, in zato storita vse za to, da bi ga dobila. V prostor, kjer se nahajata – kjerkoli v to- ali onostranstvu že to je –, začno vdirati različne izmišljene in resnične oseb­nosti, umetni ter sluzasti Vodja poteka (Gregor Baković) pa prevzame nadzor nad dogajanjem in nad njima. Pri njem za resnost ni prostora, saj kompulzivno zahteva zabavo, samo zabavo in niti trenutka tišine. Celo ko sam Heinrich von Kleist (krasni Blaž Setnikar) ne zmore v eni besedi zaobjeti vsega smisla, ga Vodja brez zadržkov nažene. Opomenjanje na lastno odgovornost, a mnogotere vzporednice s kompulzivno srečo (ali vsaj z njenim obsesivnim zasledovanjem) v današnji družbi so močne.

Vsak, ki Luma in Purla Schweitzkeja obišče, ima svojo zgodbo, tudi bolni otroci z onkologije pod vodstvom sestre Inge (Veronika Drolc) z igro o Odrešeniku, ki se izkaže za nekaj zmečkanih cunj. Ali pa Igor Lukšič (Rok Vihar) s svojo levo-desno retoriko in nori znanstvenik Constantine Samuel Rafinesque (Boris Mihalj), ki pa je navsezadnje povsem racionalen kritik totalizirajoče znanosti. Gre za izjemno mnogopomensko besedilo in uprizoritev, kjer se življenje, smrt in gledališče stikajo v resničnostnem šovu, nagrade pa so nepredvidljive.

Ocena: ♦♦♦♦♦

 

Dva Hamleta

William Shakespeare, Hamlet, režiser Oliver Frljić, Zagrebačko kazalište mladih, 2014 William Shakespeare, Hamlet, režija Ajdin Huzejrović, Mladinski oder Prešernovega gledališča Kranj, 2014.

hamletLetos spomladi je gledališče SNG Drama Ljubljana prvič organiziralo Drama festival, v katerem so prikazali devet predstav gledališč iz domovine in tujine, s katerimi Drama sodeluje. Vsekakor upamo, da prvič ni bilo tudi zadnjič in da bo festival še rasel.

Ena od gostujočih predstav je bil Hamlet, pri nas dobro znanega hrvaškega režiserja Oliverja Frljića, ki se je Shakespeara lotil s postavitvijo, v kateri vse smrti in vsi, ki so zanje odgovorni, niso čisto taki kot pri Shakespearu. Igralci in igralka uprizarjajo več dramskih oseb in nekaj preskokov je zanimivih, posebej je navdušil preklop med Klavdijem in duhom starega Hamleta. Klavdij (Sreten Mokrović) je bil sploh dober kot spreten manipulant, preko katerega je Frljić pripeljal mnogokateri družbenokritični poudarek o pokvarjenosti politike, oblasti in kar je še takega. Tudi Hamlet (Krešimir Mikić) sploh ni bil tako cagav, kot ga vidimo ponavadi, zdel se je kar odločen, najbrž ga tudi zato na koncu umorijo družno vsi skupaj. Ker pišemo za Narobe, smo posebej opazili tudi kar strastno zalizovanje Rozenkranca in Gildensterna.

Rozenkranc in Gildenstern sta eksplicitna geja tudi v Hamletu, ki ga je s kranjsko mladinsko gledališko skupino postavil Ajdin Huzejrović, scenograf, kostumograf, režiser in glavni igralec. Pa ne le Rozenkranc in Gildenstern, tudi Hamlet, poženščen in malce razvajen fante, včasih na meji z zajedljivo tetko, je imel včasih razmerje z Rozenkrancem, zato je Gildenstern zdaj nanj ljubosumen. Precej pogumno branje Shakespeara in sploh cela drama na danskem dvoru.

Ocena: ♦♦♦♦

 

Dve brutalni

Frank Wedekind, Lulu, režiser Diego de Brea, SNG Drama Maribor, 2014.

Kadar berem sinopsise, kot je tale: »S svojo demonsko privlačnostjo Lulu ponuja moškim najvišji užitek in cilj, ki pa je zanje tudi izvor uničenja,« me zelo zaskrbi. Ponavadi to pomeni, da je ženska »izvor uničenja« moških, v resnici pa je uničena ona. Moški so zgolj žrtve, če sploh, svojega prenapihnjenega ega. Tako je tudi v mariborski predstavi. Lulu (Nika Rozman) je zlorabljena, moški so pa bogi bogi. Monotono, čeprav gre za cirkus.

Ocena: ♦♦♦

 

Franz Xaver Kroetz, Pri Hlevarjevih, režiser Eduard Miler, Prešernovo gledališče Kranj, 2014.

Povsem nekaj drugega je predstava Prešernovega gledališča, ki nadaljuje serijo »ljudskih iger« v gorenjščini, v tej sezoni z nepopustljivo brutalnim portretom Hlevarjevih. To sta mož (Borut Veselko) in žena (Vesna Jevnikar), njuna hčerka s hudimi posebnimi potrebami Beppi (Vesna Slapar) in hlapec Sepp (Peter Musevski). Prikaz izjemno težke eksistence, predvsem Beppi, je poln nasilja, nestrpnosti, pomanjkanja vsakršnega sočutja in humanosti – čeprav je Kroetz tudi nekoliko kompleksnejši od povsem črno-bele slike. Jezik dramskih oseb je omejen, grob, zadirčen, obenem komičen in krut. Svet Hlevarjevih pa ravno tak. Vsaka pot, ki Beppi iz družine, ki jo na vse možne načine zlorablja, pelje v nekaj od daleč podobnega emancipaciji, je skozi naslednjo zlorabo. In tako naprej v zakletem krogu. Predstava v svojem naturalizmu ves čas hodi po meji in sproža močno nelagodje, tako da je njeno doživljanje zelo fizično.

Ocena: ♦♦♦♦♦

V gledališče hodita in dramo zganjata Andrej Zavrl in Matej Repič.

Tags from the story
Written By
More from Uredništvo

Barbara Rajgelj: Sovraštva ni nikoli dovolj

Zakaj je neomejena svoboda govora problem? Neonacizem, ki se razrašča v evropskem...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja