Normalno srce (The Normal Heart)

 

normalno

Produkcija: ZDA, 2014

Scenarij: Larry Kramer (po svoji gledališki igri)

Režija: Ryan Murphy

Igrajo: Mark Ruffalo, Matt Bomer, Taylor Kitsch, Jim Parsons, Julia Roberts

Tri desetletja je trajalo, preden smo dočakali filmsko priredbo gledališke igre Larryja Kramerja o aidsu in začetkih sodobnega gejevskega gibanja. Stara pesem (glej Klub zdravja Dallas, Narobe 27/28). Delno je bil seveda kriv hollywoodski strah pred kakršnokoli gejevsko tematiko, zlasti pred aidsom, večina producentov pa tudi ni hotela vlagati časa in denarja v polemično in žalostno zgodbo, ki bi verjetno pritegnila samo ožjo ciljno publiko.

Po dolgoletnih poskusih in obetih o vpletenosti različnih uglednih imenih (za filmsko priredbo se je že leta 1986 zanimala Barbra Streisand, ki se je za projekt neuspešno borila skoraj 15 let in za glavni vlogi med drugim razmišljala o Kennethu Branaghu in Ralphu Fiennesu) je zdaj že 75 let stari Kramer končno našel zaupanja vrednega ustvarjalca v Ryanu Murphyju (ustvarjalec serij Glee in Ameriška grozljivka), ki naj bi sprva režiral priredbo za veliko platno, a tudi s tem ni bilo nič. In kot se v takšnih primerih rado zgodi, se za obuditev Normalnega srca lahko zahvalimo vsemogočnemu in neustrašnemu HBO-ju, ki je projektu zagnal utrip z vrhunsko zvezdniško zasedbo.

Ob izbruhu epidemije »gejevskega raka« sklene nekonformistični pisatelj Ned Weeks (Mark Ruffalo) ustanoviti društvo za pomoč obolelim gejem. Med poskusi opozarjanja javnosti na splošno nerazumljeno in omalovaževano bolezen spozna novinarja Felixa (Matt Bomer), s katerim postopno stke globoko ljubezensko vez; pomaga pa mu tudi pogumna zdravnica Emma Brookner (Julia Roberts), ki se neutrudno bori proti naglušnemu sistemu.

Weeks, ki ne skriva kritičnih pogledov na hinavsko politiko, pa tudi ne na včasih preveč samovšečno in plitvo gejevsko skupnost, si prizadeva za odgovornejše ukrepanje mestnih in državnih oblasti, toda boj za ozaveščenost je dvorezen meč in pot do dostojanstva je bistveno bolj trnova, kot je pričakoval. Bolezen neusmiljeno pobira prijatelje, ljubimce, tudi člane društva, ob tem pa povzroča globoke razkole v skupini in notranje konflikte v posameznikih. Za Neda, ki je čustveno vse močneje vpleten, saj tudi Felix zboli, so kolegi preveč pokorni in plašni, njemu samemu pa očitajo, da odbija morebitne zaveznike z nediplomatskim in napadalnim odnosom.

Kramerjev (delno avtobiografski) scenarij ohranja izvirno grenkobo in ganljivost brez pretirane patetike, ki se rada vsili v takšne tragične zgodbe, drugi adut filma pa je vsekakor odlična igralska ekipa. Ruffolov Ned nas kot Kramerjev alter ego prevzame z brezhibno izrazitostjo, ki niha med zagrizenostjo, jezo, predanostjo in obupanim občutkom nemoči. V njem sta združeni nasprotji, ki se odražata po eni strani v ljubeznivem Felixu Matta Bomerja (ki je za prvo večjo dramatično vlogo žrtvoval svojo osupljivo lepoto in skoraj 20 kg) in po drugi v neomajni, na invalidski voziček priklenjeni zdravnici Julie Roberts, ki, kot že v Bližnjih odnosih Mika Nicholsa, potegne na površje svojo zrelejšo karizmo.

Ryan Murphy je sicer eden tistih filmarjev, ki znajo navdušiti z dobrim občutkom za pripoved, obenem pa tudi ziritirati s kičastim pristopom (recimo, njegov prejšnji film, pri publiki priljubljeni in od kritike popljuvani Jej, moli, ljubi), toda pri Normalnem srcu se pozna njegova osebna zavzetost za zgodbo. Ob prenašanju Kramerjevega scenarija na film izkoristi vse prednosti, ki jih ta medij ponuja. Panoramski pogledi zrcalijo prehode v kolektivnem duhu od poletne razposajenosti do urbano sive tesnobe, skoraj vsiljivi prvi plani, s katerimi nadomešča gledališko potrebo po pretiravanju, pa odražajo vsak odtenek čustvenih muk in notranjih bojev glavnih likov. Dobro ujame tudi potuhnjeno vzdušje nelagodja, ki ga je občutiti v množičnem zanikanju težave med številnimi geji, predvsem pa v bolečini, ki vse močneje prežema odnose vpletenih ob nečloveškosti in nevednosti, s katerima se srečujejo v svojem boju za preživetje.

Precej očitno je sicer, da je film namenjen mlajšemu občinstvu in da je posnet bolj ali manj po meri sodobnega ameriškega okusa, a s tem seveda ni nič narobe. Priokus klišejskosti, ki ga lahko pusti za sabo in po svoje nekoliko omili dramatični učinek zgodbe, velja pripisati Murphyjevi slogovni potrebi po lažji dostopnosti prej kot prisiljenemu ugajanju, saj se želi predvsem dotakniti nove generacije. Kljub izrazito televizijski režiji je film scenografsko dovolj veličasten, vsebinsko pa ravno dovolj provokativen, da nam da misliti, ne da bi bil pokroviteljsko poučen.

Murphyju uspe ohraniti sporočilnost zgodbe, ker mu je tema zelo pri srcu, zato nas film kljub nekoliko nestalni dinamiki ne pusti ravnodušnih. Barbari Streisand, ki je bila nad Kramerjevo igro tako navdušena, da je hotela zgodbo prenesti na veliko platno do leta 1987 (torej dobrih pet let, preden bi Demmova Philadelphia revolucionirala mainstream ), se je zdela zgodba neverjetno napredna, češ da kdorkoli si jo ogleda, razume, da bi se vsak hotel poročiti z ljubljeno osebo. Tako nas tudi končni prizor simbolne poroke, s katerim Murphy tvega bes cinikov (češ, brez tega očitno ne gre, ker je zdaj moderno), v resnici ostro opozarja na izgubljena življenja številnih, ki niso dočakali sprememb, o katerih v osemdesetih letih nihče še razmišljal ni.

Ocena: ♦♦♦♦

Tags from the story
Written By
More from Luka Pieri

Recenzije: Film 15

FILM Novo na DVD-ju … v tujini Chloe Produkcija: ZDA, 2009 Scenarij:...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja