TEATER
Hočemo vse
V Iliriji se dogajajo strašno zanimive reči. Orsino je zaljubljen v Olivio, ki ga ne šmirgla. Viola je zaljubljena v Orsina, ki pa je tudi ne šmirgla. Še ena ljubezenska zmešnjava torej? Nikakor, to je vendar Shakespeare! Pri njem se tu vse skupaj šele začne. In še zelo seksi je.
Viola se preobleče v Cesaria, da bi se tako lahko približal/a Orsinu. Takrat se tudi Olivii vendarle prebudijo ljubezenska čustva, ampak ne do Orsina – do Viole/Cesaria, pri čemer nam nikoli ni čisto jasno, s kom pravzaprav flirta, ali s fantom ali z dekletom. Ksenija Mišič (Olivia) je v teh prizorih še posebej briljantna. Orsino se ravno tako začne približevati Violi/Cesariu in spet ni jasno, ali zapeljuje fanta na površini ali dekle pod njo. In če dodamo še tretjo raven – v originalnih uprizoritvah so na elizabetinskem odru vse vloge igrali fantje … Performativnost v vsej svoji razkošnosti! Tudi Kica se preoblačenja in erotike v Kar hočete ni lotil sramežljivo ali celo s kakšnimi cenzurnimi posegi. Tudi homoerotični odnos med Sebastijanom in Antoniem je prikazan povsem eksplicitno (priča smo celo postkoitalni cigareti).
In če je to komedija, bi pričakovali, da se bodo vse kolobocije srečno razpletle. Ampak tukaj je srečen konec tudi malo sreče konec. Predvsem za gejevski par, saj se Sebastijan poroči z Olivio in Antonio ostane sam. Pa tudi drugi se morajo zadovoljiti šele z drugim najboljšim. Malvolio pa zaradi spletke, ki so mu jo priredili, celo napove maščevanje. Od začetka do konca pa vse preveva prava shakespearjanska melanholija. Oh, ah! »Če glasba je ljubezni hrana, dalje igrajte!«
Ocena: ♦♦♦♦♦
Naj gre kar stran!
Martin Sperr (1944-2002) je pri svojih dvajsetih napisal Lovske scene s Spodnje Bavarske (prvi del kasnejše Bavarske trilogije), ki so z uprizoritvijo leta 1966 v Nemčiji postale prava senzacija. Po drami je bil posnet tudi film, zgodba je kasneje izšla še v prozi.
V zadrto vas se vrne Abram, ki je »tak«, ki se »z dedci onegavi«, torej tak, ki mora stran. Že brez njega imajo vaščani in vaščanke dovolj dela z opravljanjem in škodoželjnostjo, ko pa dobijo še »homota«, se lahko v svojem sovraštvu do vsega, kar odstopa od nekakšne umišljene normalnosti, vsaj za silo poenotijo. Celo njegova mati se jim pridružuje.
Vendarle se tudi pri tistih, ki Abrama preganjajo, pojavljajo dvomi in stiske. Še dobro, da se zmeraj najde kdo, ki jih podžiga in hujska vse do bridkega konca.
Predstava je komična (gorenjščina, ki jo uporabljajo igralci, pri tem precej pomaga) in spominja na ljudske igre, celo na amaterske gledališke uprizoritve, ampak je obenem nekaj čisto drugega. V Lovskih scenah ni nič enoznačno. Prelahko bi se bilo namreč samo delati norca iz podalpske zabitosti in zahojenosti. Poleg besedila so tudi nekateri igralci in igralke popolnoma prvovrstni. Skratka: kranjska uprizoritev Lovskih scen je sijajna. Izjemna od začetka do konca. Presunljiva, pretresljiva in kritična.
Ocena: ♦♦♦♦♦
