Lambda 1990 – 2010

KNJIGA

Lambda 1990-2010

Knjižna zbirka Lambda je gotovo eden najpomembnejših stebrov slovenskega glbtq-gibanja in njen seznam devetdesetih doslej izdanih knjig je resnično impozanten. Ob dvajsetletnici zbirke smo se pogovarjali z njenim urednikom Branetom Mozetičem.

 

brane1_300

Foto: Jan Mysjkin

Koliko in kako je začetek Lambde povezan z lgbtq-aktivizmom?

Povezan je predvsem z mojo trmo. Ker mi niso pustili diplomirati iz homoerotike v slovenski literaturi, češ da je je premalo, sem skušal dokazati nasprotno. Začel sem sestavljati antologijo Modra svetloba in enostavneje je bilo osnovati posebno zbirko v okviru Škuca kot pa iskati založnika. Potem pa me je stvar začela zabavati.

Kako je s podobnimi založbami v tujini? Kje jih sploh imajo, kaj in koliko izdajajo?

Tovrstne založbe so na Zahodu nastajale v sedemdesetih, cvetele v osemdesetih, potem pa so se ali skomercializirale ali pa propadle. Resnejših je le še nekaj po svetu, tako kot glbt-knjigarn, pa seveda tudi bralk in bralcev. Pri svojem delu se povezujem z njimi, včasih mi dajo kako idejo, naslov, ki bi ga bilo vredno prevesti.

Katere doslej izdane knjige so bile najuspešnejše (kaj misliš, da so bili vzroki za njihov uspeh)? Na katere si kot urednik najbolj ponosen oziroma se ti zdijo najpomembnejše? Katere so bile založniško najzahtevnejše? Morda kakšnih še enkrat ne bi izdal?

Najhitreje se je prodalo Granatno jabolko, morda tudi, ker je bilo bolj na začetku in je bilo naslovov/izbire še malo. Najbolj sem seveda vesel vznika domačih avtoric in avtorjev, to je verjetno največji dosežek Lambde. Ponosen sem še na antologijo gejevske poezije Moral bi spet priti – to je enkraten dosežek tudi v svetovnem merilu. Najzahtevnejši je bil gotovo Boswell, najbolj pa me je razočaralo slabo zanimanje za Radosti gejevskega seksa – to ni dobro, zlasti ne za duševno zdravje gejevske populacije. Ja, morda katerih avtorjev ali prevajalcev ne bi še enkrat izdal, pa še to bolj zaradi povsem človeških nekompatibilnosti.

vseNajbrž večina knjig ni ravno prodajnih uspešnic? Kako je s financiranjem?

Meni ni do tega, da bi izdajal uspešnice, pač pa kvalitetne knjige. Evropski program Kultura je podprl kar štiri prevodne pakete Lambde, to je skupaj 25 naslovov, kar je verjetno vplivalo tudi na stabilnejše domače sofinanciranje. Vseeno pa je zbirka vedno nekje na robu preživetja.

Si kdaj imel težave s tem, da kdo ne bi hotel ali pustil objavljati v Lambdi, zato ker je to glbt-založba?

Glede domačih avtorjev vsak sam pride. Glede tujih pa je bilo res nekaj takih. Za Tondellija vemo, da je ob napredujočem aidsu postal versko obseden in je v testamentu menda prepovedal objavo pri glbt-založbah ali zbirkah. Tudi Italijan Aldo Busi prav tako ni hotel biti v specializirani zbirki, kot tudi ne Alžirka Nina Bouraoui. A vsaka taka prepoved bolj govori o težavah tistih, ki jo izrekajo – vsako njihovo filozofiranje o nepredalčkanju je tu povsem odveč. Jaz lahko rečem le: škoda.

Kakšna je tvoja uredniška politika? Kako izbiraš knjige? Kakšno je razmerje med domačimi in prevedenimi avtorji/avtoricami? Med leposlovjem in teorijo/zgodovino? Med prozo in poezijo?

Izbiram knjige, ki so mi všeč, ali pa kdaj zaupam krogu rednih sodelavk in sodelavcev. Seveda imajo prednost prevodi, ki imajo omogočeno sofinanciranje iz tujine, to pomeni predvsem evropska dela. Bolj se tudi nagibam k živim avtorjem, da jih lahko pripeljem v Ljubljano. Skušam pač vzpostavljati vezi med domačo in tujo literarno sceno, kar je kdaj uspešno, drugič pa ni.

Se zanimaš za odzive na knjige, ki jih izdaš? Kako si z njimi zadovoljen (znotraj in zunaj glbt-krogov)?

Odzivi so potrebni že zato, da so ljudje informirani o obstoju knjige. Žal ocene pišejo vse bolj samo še geji in lezbijke, kar pomeni, da so drugi kritiki zelo ozki. Obenem pa ti glbt-kritiki oklevajo, da bi pisali o vsaki knjigi, ker nočejo biti popredalčkani (že spet), ker bi radi v širni svet itd. itd. V grobem, nisem zadovoljen, ker je ocen enostavno premalo.

V zadnjem času je veliko prahu dvignila knjiga Vitana Mala Napačna odločitev in sprožila najrazličnejše histerične napade na avtorja in založbo. Tudi med glbt-populacijo je slišati, da je to slab in vulgaren pedofilski roman, ki nima zveze z glbt (ampak gibanju kvečjemu samo škodi). Lahko pojasniš svoje stališče?

Ne dolgo tega so celo v parlamentu dajali v isti koš nekrofilijo, zoofilijo, homoseksualnost in še kaj. Tudi tu ni treba vsega pomešati. O pedofiliji govori roman Dnevnik nedolžneža, Malov roman pa slika pederastijo in spolno zlorabo najstnika. Že prej se kot urednik nisem omejeval zgolj na vprašanja homoseksualnosti, pa tudi ne na vprašanja, kaj lahko glbt-gibanju koristi ali škodi. To isto gibanje je že pred leti odsvetovalo moj prvi roman Angeli, češ da preveč temno slika gejevski svet, hm! Malov roman spregovori o stvareh, o katerih se molči in ob katerih se zamiži, ko se dogajajo pred nami. Zato pa je sprožil tako histerijo … ker je brcnil v tabu temo in to brez obsojanja. Precej svojega življenja sem zapravil za tako imenovano vzgojo in izobraževanje glbt-populacije. Da ne bi bila tako butasta, kot je večinska. A pri tem žal nisem bil prav uspešen. Tako da si glede glbt-populacije ne delam več nobenih iluzij, večinoma je to zelo konformistična populacija, in če bi se ravnal po njej, ne bi nikoli niti pisnil o homoseksualnosti.

Morda za konec poveš še kaj o knjigah, ki nas čakajo v naslednjih letih?

Zadnje čase me zelo vznemirja vprašanje, zakaj so bili v zgodovini moški tako pogosto očarani od deške lepote, kakšna so bila ta razmerja. Zato se že veselim prevoda študije o ljubezni do dečkov v svetu islama od 16. do 19. stoletja. Sam pa prevajam roman maroškega avtorja Rachida O, ki govori iz perspektive dečka. Seveda bodo vsi spet kričali pedofilija in to me že zdaj neznansko veseli.

Tags from the story
Written By
More from Andrej Zavrl

Molk ubija

KNJIGA   Milan Šelj je lani objavil svoj pesniški prvenec Darilo. Je...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja