L’art pour l’action – prvi lezbični festival v Novem Sadu

VOJVODINA

Večina pozna Novi Sad po festivalu Exit in pregovorni multikulturni odprtosti. A tudi v LGBT logih je manj poznano, da tam od leta 2004 deluje edina lezbična organizacija v Vojvodini NLO (Novosadska lezbejska organizacija/Űjvidéki lezbikus egyesűlet). Med 5. in 8. julijem je organizirala prvi lezbični aktivistični festival L’art pour l’action.

V zelo sproščenem tempu so se v treh festivalskih dneh, ki jim je sledila še dobro obiskana tiskovna konferenca, predstavili Jane Kaufmann, prostovoljka iz ZDA, ki je izvedla plesni performans Taking stock, in FENS teater iz Novega Sada, ki je premierno odigral performans Homooriental. Ta v avtobiografski maniri prikazuje odnos med hčerko lezbijko in njeno homofobično materjo, med klovnom in čarovnico. »Obstajati bi morala fakulteta za starše. Niti enega tečaja nimajo za starševstvo,« se v predstavi čudi hči klovnesa, »medtem ko za klovna traja fakulteta v Moskvi osem let …«

V alter klubu Art klinika je bila na ogled razstava iz ustvarjalne delavnice svetil, k aktivistični plati festivala pa je doprineslo druženje z lezbijkami iz regije in klasični filmski zalogaj Before the Stonewall, ki ga je gostila CK13. To je dvoumno ime izjemno zanimivega mladinskega centra Crna kuća. V tej na novo urejeni, črno pobarvani hiši, se ukvarjajo s pojavi desničarskega ekstremizma, fašizma, nacionalizma in ksenofobije v družbi. Nudijo možnosti kritičnega razmišljanja ter neodvisne kulturne produkcije, namenjene mladim. Gostoljubje in organizacijsko podporo so ponudili tudi lezbičnemu aktivističnemu festivalu.

NLO deluje v zasebnem prostoru, v hiši Lori Stanković, ene od dolgoletnih lezbo-feminističnih aktivistk iz Srbije. Številne njene sodelavke in podpornice tu pripravljajo pester in odmeven program. Zaenkrat jim je uspelo, da je prostor ostal varen pred vsiljivci. Delujejo na feminističnih vrednotah spoštovanja in nenasilja. Prostor je zato solidarnostno in ustvarjalno odprt za različne umetniške, kulturne in družbene lezbične pobude – od izobraževalnih delavnic in športnih aktivnosti do filmskih in literarnih večerov in vedno dobro obiskanih žurk. Tudi ženske, ki tja prihajajo, so zelo raznovrstne. Tisto, kar najprej pade v oči, so njihova različna ozadja, pa naj gre za etnično ozadje (v Vojvodini je priznanih več kot 20 manjšin, kar se odraža tudi v tem lezbičnem piskrčku), kulturno (malo za šalo in čisto zares naj omenim, da je nalepka, ki prepoveduje vnos orožja v prostor, tam zaradi posameznic, ki so tja prihajale s svojimi pihalniki), ekonomsko, starostno, rasno (tja prihajajo tudi Romkinje) ali versko ozadje.

Sam festival je minil mirno in varno, vendar se je to poletje v Novem Sadu razcvetelo tudi homofobično nasilje, prvenstveno kot odziv na druga javna, mirna politična zavzemanja za pravice LGBT manjšine. Najprej so pripadniki fašistično-nacionalistične, ekstremno desne skupine brutalno napadli pisano povorko aktivistov kampanje Sveta Evrope »Vsi različni – vsi enakopravni«, misleč, da gre za predhodno večkrat najavljeno Parado ponosa. Napadalce je policija prijela in zoper njih sprožila kazenske postopke. Kmalu za tem je bila ponoči napadena in znatno poškodovana še imovina CK13. Kljukasti križi na fasadi ter homo-agresivni grafiti pričajo o storilcih in njihovi motivaciji.

Ob tem je potrebno omeniti še dejavnosti lokalnega geja Vlatka Salaja, ki si je zamislil, da bi bila v Novem Sadu Parada ponosa in je na lastno pest prek interneta in elektronske pošte večkrat pozival k sodelovanju. S tem je očitno dodobra razgrel ekstremiste. NLO se je skupaj z nekaterimi drugimi nevladnimi organizacijami ogradila od tovrstnega neresnega poskusa organiziranja Parade. Tega niso storile zgolj zaradi strahu pred ponovitvijo beograjskih dogodkov iz leta 2001 in pričakovanja, da neučinkovita policija ne bo uspela zaščititi demonstrantov, temveč predvsem zaradi tega, ker zaenkrat realnih možnosti za tovrstno manifestacijo ni. »Trenutno v Srbiji ali Vojvodini ne obstaja nikakršna politična niti institucionalna podpora za uresničitev naših človekovih pravic,« je NLO zapisala v izjavi za javnost. »Odgovornost organizacij, ki se zavzemamo za podporo LGBTTIQ oseb, je med drugim tudi v tem, da moramo med seboj sodelovati in stvarnosti slediti z vseh zornih kotov, pomembnih za obstoj LGBTTIQ oseb.«

Nekateri, zaslepljeni z lastno pomembnostjo, nespametno pozabljajo, da je pomembno medsebojno sodelovanje in tudi sodelovanje z oblastmi. Ker so ekstremistična gibanja v porastu, v Srbiji pa uživajo tudi podporo določenih političnih strank, so ocene NLO, izražene v izjavi za javnost, prej odraz zaskrbljujočega stanja pasivne, dvolične demokratične politike, kot pa domnevnega bojkota Parade s strani te organizacije. Tako se je namreč pridušal nerealni organizator nikdar realizirane Parade ponosa v Novem Sadu.

Lezbični festival L’art pour l’action dokazuje, ravno z ozirom na poletna dogajanja v Novem Sadu, da obstaja lezbična kultura, ki se razvija in povezuje tudi v zelo represivnih, nasilnih in diskriminatornih okoljih. Iz tega črpa navdih za nove izraze, pri čemer (p)ostaja – vidna, kritična in tudi pronicljiva.