David Valdes Greenwood: Homo domesticus

domesticus_200Blišč in beda homoporok

David Valdes Greenwood, Homo domesticus: Zapisi iz istospolnega zakona, prevedla Lili Potpara, Modrijan, 2012.

Homo domesticus bi lahko bila še ena (avtobiografska) knjiga o radostih in tegobah partnerskega življenja, če je iz množice tovrstnih knjig ne bi reševalo dejstvo, da partnerstvo, o katerem govori, sestavljata dva moška. Čeprav se avtor knjige zaveda te svoje ‘prednosti’, je ne izkoristi na prvo žogo. To sicer ne pomeni, da svojo zgodbo na silo tlači v všečne heteronormativne okvire, pač pa jo, kot je dejal tudi v pogovoru za Narobe, dela politično tako, da jo predstavi kot nič posebnega. Davidova in Jasonova zgodba, iskrena, preprosta, tudi pocukrana in mestoma pretresljiva se tako vrti okrog klasičnih partnerskih vprašanj: od spoznavanja in prve zaljubljenosti do bolj ali manj uspešnega izogibanja zdolgočasenosti v partnerskem razmerju, ki se skorajda raztrešči, a ima na koncu vendarle ameriški hepiend. To je knjiga za prijeten konec tedna, ki jo brez strahu lahko podarite tudi svojim staršem.

Ocena: ♦♦♦♦

Pogovor z Davidom Valdesom Greenwoodom

david_300Ob prebiranju vaše knjige sem imel občutek, da je v prvi vrsti napisana za splošno bralstvo, čeprav povsem uspešno nagovarja tudi glbt-bralce in bralke. Se eni in drugi različno odzivajo na knjigo?

Knjigo sem pisal z glasom, po katerem sem poznan. Pred desetimi leti sem namreč začel pisati kolumno z istim naslovom (Homo Domesticus) za gejevsko revijo in namenoma sem se odločil za preprost, enostaven pogled v življenje neke osebe. Ciljal sem na humor in iskrenost, politiki pa dopuščal, da je vstopala v moje tekste tako, da sem istospolno partnerstvo obravnaval, kot da ni nič posebnega. Leta 2004 so me pri vodilnem lokalnem časopisu The Boston Globe povabili v skupino kolumnistov, ki v rubriki »Coupling« pišejo o svojih partnerstvih. S tem sem poleg svojih glbt-bralcev in bralk pridobil tudi splošnejše bralstvo. Tako je prišlo tudi do knjige: založnik, ki so mu bile všeč moje kolumne, me je prosil, naj popišem spomine na najino partnersko življenje. Tudi v knjigi sem obdržal enak ton pisanja, kot v kolumnah, le v nekaterih poglavjih sem izpostavil stvari, ki so splošnemu občinstvu bržkone nove -na primer, v poglavju »Flirtaj, a ne šlataj!«. Knjige zagotovo ne razumem kot napisane za eno samo občinstvo, tako kot tudi ne obstaja ena sama gejevska izkušnja. In tudi če bi, to zagotovo ne bi bila moja.

Kar se tiče reakcij, so te podobne: tako splošni kot specializirani glbt-mediji so se na knjigo odzvali pozitivno. Še sanjalo pa se mi ni, kako bo ta knjiga blizu heteroseksualnim ženskam. Neki gejevski kritik je menil, da v knjigi manjka seksa, a to ni posledica tega, da bi želel ugajati določenemu občinstvu, pač pa bolj odseva mojo osebnost – preprosto se ne vidim v tem, da pišem o svojem seksualnem življenju. Knjiga je kot ena izmed redkih neakademskih knjig o istospolnih porokah dostopna v javnih knjižnicah in tudi v šolah, tako da pogosto dobivam elektronsko pošto bralk in bralcev. Na primer, pisal mi je neki pakistanski študent, ki ni razkrit in je moral knjigo brati na skrivaj.

Svojo pripoved končate s posvojitvijo otroka. Kaj se je zgodilo potem, po koncu knjige? Kako je biti gejevski oče v homofobični družbi?

Kaj se je zgodilo potem? Zabavno vprašanje! Starševstvo je ena sama norenje: voziva jo v šolo, dogovarjava se za skupne igralne ure, pomagava ji pri težavah s prijatelji, učiva jo vrednot, predvsem pa se vozimo po podeželju in iščemo igrišča, plaže in podobno. Ker živiva v zvezni državi, kjer istospolne poroke in družine niso zgolj legalne, pač pa tudi že nekaj običajnega, se nisva veliko srečevala s homofobijo. Sva del naše lokalne skupnosti, dobro naju poznajo na šoli in v resnici sva obkrožena z ljubeznivimi družinami – istospolnimi in raznospolnimi. S homofobijo se srečujeva bolj izven države: moja mama, ki ji plačujem njene račune in zato opravljam dve službi, je, na primer, glasovala proti istospolnim porokam v njihovi zvezni državi. Še vedno meni, da sva nemoralna, čeprav ima mojega moža in hčerko rada. Sicer pa se ljudje pravzaprav bolj spotikajo ob dejstvo, da vzgajava otroka, ki ni iste rase kot midva, kot pa ob kaj drugega.

Čeprav ton vašega pisanja ni zelo političen (a v družbi, kot je slovenska, je izdaja te knjige politično dejanje per excellence), se vendarle na kratko ustavite pri vprašanju homoporok in queerovski kritiki politike, ki si prizadeva k pravnemu priznanju homoporok. Se vam zdi, da je gejevsko in lezbično gibanje v ZDA (in drugod) postalo preveč mainstreamovsko, ker želi vstopiti v institucijo, ki je, zgodovinsko gledana, vendarle heteroseksualna institucija?

Ne zdi se mi, da bi bilo gibanje preveč mainstreamovsko, ker zahteva pravno zaščito svojih partnerstev. Preprosto smo postali bolj praktični, saj je osnovni način, kako zaščititi skupne interese, še vedno vezan na zakonodajo o zakonski zvezi. Seveda se sprašujem, ali je primerno, da je poroka – pa naj bo homo ali hetero – tista, ki prinaša pravice in obveznosti, ki jih neporočeni nimajo. V idealnem svetu bi, po mojem mnenju, morale te pravice pripadati vsem, ne glede na poročni status.

Kako ste izvedeli, da bo vaša knjiga prevedena v slovenščino, v jezik države, kjer zakonodaja ne dopušča ne istospolnih porok ne skupnih posvojitev?

Bil sem v službi in nekomu sem moral na hitro poslati naslovnico knjige Homo Domesticus, zato sem sliko naslovnice poiskal na Googlu. Eden od zadetkov, ki sem ga dobil, je bila slovenska naslovnica knjige z belo in roza torto. Prej za to sploh slišal nisem, saj me založnik o tem ni obvestil. No, nekaj tednov pozneje je po pošti prišla pošiljka s slovenskimi knjigami. Če bo knjiga gejevski in lezbični skupnosti v Sloveniji v podporo in spodbudo, splošni publiki pa bo ponudila vpogled v življenje gejevskega para, potem je to odlično.

Tags from the story
Written By
More from Roman Kuhar

Uvodnik 8

»Imel sem štiri službe,« mi je pripovedoval kolega, ki v Kanadi končuje...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja