Uroš Prah: Čezse polzeči

polzeci_200Poetični vrezi do mesa

Uroš Prah, Čezse polzeči, Center za slovensko književnost – Aleph, 2012.

»Kakšna bitja smo to, da bi samo malo ljubili,« se na nekem mestu v svojem prvencu sprašuje mladi pesnik Uroš Prah (1988), ko pa vendar »moja slina na moji koži ne diši kot tvoja slina na moji koži ali moja slina na tvoji koži.«

Pesniško zbirko lahko označimo kar z njenim naslovom: je čezse polzeča. Z umetelno rabo jezika namreč vseskozi kaže čezse, onkraj samega zapisa kot motivnega popisa in dokončne pomenske zakoličenosti. Pesnik je – čeprav mestoma kar hermetičen –  ekspliciten in svojega homoerotičnega poželenja ne skriva v megličastih skrivaških višavah: naguban tič, drkanje, fafanje, fukanje, sperma … Estetika in apologija teles(a) in telesnosti torej, ki je po eni strani brezkompromisno groba, a tudi nežna: »Prišel bi vanj. Najin sok bi se mu pocedil iz zadnjice. Ljubila bi.«

Prah pravi, da je skušal z jezikom prodreti tja, kamor z jezikom ne more. Ne vemo, če je s svojim prvencem že »tam«, gotovo pa je vsaj na (eni izmed) poti … pač, »tja«. Namreč: kako globok mora biti jezikovni, jezični vrez, da bo do mesa, je vprašanje brez dokončnega odgovora. Torej vprašanje, ki »zvezdnemu prahu« pušča, da gre svojo pot.

Ocena: ♦♦♦♦♦

Pogovor z Urošem Prahom

Uros_Prah_by_Matevz_Kocjan_300

Foto: Matevž Kocjan

Tvoja pesniška zbirka bi se gotovo prilegala tudi zbirki Lambda …

S tem se ne bi popolnoma strinjal …

… namreč veliko tvojih pesmi je eksplicitno homoerotičnih. V Wildovi Sliki Doriana Graya reče slikar, da mu je šele srečanje z Dorianom omogočilo poustvariti svet, ki mu je bil poprej prikrit.

Mislim, da ta izjava nima veliko opraviti z mojo poezijo, lahko pa glede homoerotike povem tole: v knjigi gre predvsem za odnos med dvema telesoma, to pa je univerzalna stvar, ki ni vezana na spol. Slučajno so subjekti mojega poželenja pač fantje. Vendar s temeljnim doživetjem te poezije to nima prav dosti. Morda je bil moj pesniški drive z dejstvom, da sem gej, poudarjen v tej smeri – v še večji odločenosti, da raziskujem, kaj se dogaja z mojim telesom in s telesom drugega, kateri svetovi se razpirajo vmes. To je bil zagon zame kot pesnika, za pesmi same pa to ni bistveno.

In kako bi reagiral, če bi te kdo opisal kot gejevskega pesnika ali pa tvojo poezijo kot gejevsko poezijo?

Sem pesnik in sem gej. To dvoje se seveda prepleta, ampak če rečeš gejevski pesnik, to izzveni kot glavna stvar, ki definira tisto pesništvo. Če že potrebujeva pridevnik, potem sem telesni pesnik. Sicer pa je razslojevanje intime politično dejanje, ki ga ponavljamo še iz prejšnjega stoletja. Danes gre za to, da povsem neobremenjeno imenuješ subjekt svojega poželenja, v kolikor ga seveda poznaš, in ga s tem demistificiraš. Mislim, da je to čisto dovolj. Torej ne pretiravaš s tem, ne postavljaš tega v ospredje za vsako ceno. Take stvari večinoma počnejo slabi pesniki. S tem ko tega ne postaviš v ospredje, inavguriraš svojo zmago.

»Priklenjeni na postelje / udobno trpimo.« Je to opredelitev sedanjosti?

Definitivno. V bistvu je celoten tretji sklop knjige analiza naše sodobnosti. Ta dvovrstičnica kar dobro povzema to, kar si o njej mislim. Mislim čakanje: čakamo, da se bo kaj zgodilo, sami pa smo precej nesposobni se zagnati v svet ali svet kot tak zagnati. Smo v krču časa. In s tem ni nič narobe. Res je, da nas to pogosto bremeni, vendar je to podobno breme, kot so ga tako ali drugače nosili mladi večine generacij pred nami. Razlika je predvsem v tem, da v našem času družbeno-politično gledano ni videti priložnosti, ki bi očitno čakala na nas. Zato mi čakamo nanjo. Večji del dneva sedimo in gledamo novice in nadaljevanke, igramo igrice, morda celo preberemo kakšno knjigo, morda celo kaj napišemo, če smo pridni, celo kaj, za kar potem dobimo neki droben honorar. Otroci konca zgodovine smo; čakamo torej, da se zgodovina znova začne.

Spremljaš lgbt-literarno-umetniško ustvarjanje? V eni štirivrstičnici omenjaš Allena Ginsberga.

Seveda. Sploh, ko sem bil nekoliko mlajši. Ko sem se še boril s svojo seksualnostjo, je bilo zelo fascinantno brati avtorje, kot so Ginsberg, O’Hara, Kavafis, Genet … in kajpak Brane Mozetič. Branje teh avtorjev mi je detabuiziralo gejevsko tematiko. Lažje sem se soočal z njo, hkrati pa je postajala vse manj pomembna. V začetnih pesmih sem zmeraj pazil na to, da spola slovnično nisem opredelil. Potem sem prvič naletel na takšno literaturo in jo z naslado prebiral med policami Mariborske univerzitetne knjižnice, sede na tleh, s skrčenimi nogami zakrivajoč erekcijo.

Tudi sam imam podobno izkušnjo. »Odkritje« Mozetiča in njegove zbirke Pasijon

… s čudovito naslovnico! Vrezano, pospermano telo. Ranljivost telesa, izpostavljenost telesa … to v teh letih zadane v črno. Nekatere moje pesmi, recimo Plastenje, so rasle natanko iz takega vzdušja. Raztelešenje telesa, neidentifikacija z lastnim telesom, zakrčenje telesa, ki skuša priti do sebe. Tu so korenine telesne poezije. Kasneje ranljivost sicer ostaja v jedru poezije, ampak se ne dozdeva več kot hendikep, temveč kot zaklad. Preko dojemanja svojega ranljivega telesa do ranljivega dojemanja drugega telesa in napetosti med dvema … do sveta, ki se vzpostavi kot instanca med njima, in se nato napihne v kozmos. Tej strukturi sledi moja knjiga.

O prihodnosti pišeš: »jutri bo še slabše«.

Načeloma zrem sorazmerno pesimistično v oči zveri, ki je naša prihodnost. Hkrati pa mi je v lastni koži čisto lepo. Zadovoljen sem s smerjo, v katero rastem, morda preveč, to je od nekdaj moj problem. Čeprav kot večina mojih prijateljev nimam pojma, od kod bo prišel moj jutrišnji denar.

Tags from the story
Written By
More from Aleš Zobec

Kvirovska zmešnjava v South Parku

POP »Človeštvo je razdeljeno na dva (s)pola. Združena tvorita celoto za nadaljevanje...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja